VSRS Sodba I Ips 51216/2010-110

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

A.

1Obsojeni D. T. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo 24. 7. 2012 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, 8. 11. 2012 pa še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti in dopolnitvi zahteve uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 7., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev odločbe o kazenski sankciji iz prvega odstavka 374. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj o pritožbi obsojenčeve zagovornice ni odločal senat, ki je bil prisoten na seji senata 6. 6. 2012, na kateri je obramba predstavila pritožbo. Ostale uveljavljane kršitve pa po stališču vrhovnega državnega tožilca niso podane.

4Pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 423. člena ZKP od sodišča druge stopnje pridobilo poročilo o zatrjevanih kršitvah.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

6Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je bila obramba prisotna na seji senata višjega sodišča 6. 6. 2012, kjer je neposredno predstavila pritožbo senatu, ki so ga sestavljali sodniki Z. Š. kot predsednik senata ter D. S. in F. D. kot člana. V tej sestavi je višje sodišče zasedalo na omenjeni seji in v isti sestavi bi sodišče moralo tudi odločiti in sprejeti sodbo. Vložnica je 9. 7. 2012 prejela sodbo sodišča druge stopnje, iz katere pa je razvidno, da so o njeni pritožbi odločali drugi sodniki, torej drug senat, kot je bil tisti, kateremu je na seji predstavila pritožbo. Sodišče je po opravljeni seji senata spremenilo sestavo senata, zato obsojenec ne ve, ali je bil novi senat sploh seznanjen z vložničino pritožbo. O zadevi ne more odločati sodnik, ki ni bil prisoten na seji senata, zato po vložničinem stališču ni več mogoče govoriti o poštenem postopku, katerega cilj je pravična sodba. Nadalje vložnica navaja, da je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe o namenu, ki ga storilec zasleduje pri obravnavanem kaznivem dejanju, nepravilno povzelo in tolmačilo. Zato sodišče po vložničinem stališču ni v celoti rešilo predmeta pritožbe ter ni sledilo v pritožbi navedenim stališčem sodne prakse. Razlogi v točki 6 sodbe drugostopenjskega sodišča so po vložničini oceni nejasni in v nasprotju sami s seboj. V zvezi z motiviranostjo storilca obravnavanega kaznivega dejanja ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 411/2005 z dne 24. 5. 2006 vložnica navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo ne v izreku ne v obrazložitvi sodbe, da je obsojenec kaznivi dejanji storil zaradi zadovoljitve spolnega nagona. Zato vložnica meni, da obsojencu niso dokazani subjektivni znaki kaznivega dejanja. Po vložničinem stališču je razlogovanje sodišča druge stopnje o vsebini izvedenskega mnenja dr. V. zgrešeno, ker izvedenec ni imel dovolj podatkov za ugotovitev oziroma potrditev obsojenčeve spolne anomalije v smeri zadovoljevanja spolnega nagona na telesih oškodovank. Izvedenec po vložničinem zatrjevanju ni ugotovil, da bi bila obsojenčeva ravnanja storjena z namenom zadovoljitve spolnega nagona, zato te njegove ugotovitve ni mogoče razlagati tako, kot je zapisalo pritožbeno sodišče. S tem v zvezi vložnica še zatrjuje, da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da pri obsojencu ne gre za posebno afiniteto in spolno aktivnost do duševno manj razvitih oseb za doseganje spolnega vzburjenja in za zadovoljitve spolne potrebe, zato je po njenem stališču sklep drugostopenjskega sodišča, da je obsojenec vsa dejanja počel iz spolnih pobud, v očitnem nasprotju z zaključki izvedenca. Ob tem obsojenec zanika storitev očitanih kaznivih dejanj, oškodovanka M. S. je zgodbo priredila, priče, ki naj bi potrdile oškodovankino izjavo, pa ne služijo kot dokaz, saj priče niso potrdile oškodovankine izjave, kot si to zmotno razlaga sodišče. Kaznivi dejanji obsojencu nista z ničemer dokazani, obsodba pa temelji le na posrednih, z ničemer podprtih dokazih. Vložnica uveljavlja tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je neprepričljivo zavrnilo dokazni predlog za posebno oceno izjav oškodovanke med 13. in 15. 8. 2004, ki jih je dala L. R. Obramba že ves čas zatrjuje, da oškodovankina izjava z dne 20. 9. 2004 ni bila pridobljena na nevtralen način in brez sugestij, kot zmotno trdita sodišči, izjava pa je tudi v celoti neresnična. Prav tako sodišče ni ravnalo pravilno, ko je oceno verodostojnosti in presojo vprašanja, ali je bila oškodovankina izjava pridobljena na nevtralen način, prepustilo izvedenki dr. T., namesto da bi samo napravilo tako presojo. Tudi v zvezi z oškodovano U. G. vložnica navaja, da sodišče druge stopnje ni dojelo njenih pritožbenih navedb in jih ni pravilno ocenilo. Taka nepravilna ocena pa vpliva zlasti na ugotovitev datuma storitve kaznivega dejanja na škodo U. G. in presojo verodostojnosti izjave oškodovane M. S.

7Pravica do zakonitega sodnika izhaja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče) ter drugega odstavka 23. člena Ustave. Slednji določa, da o pravicah in dolžnostih vsakogar lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995 med drugim obrazložilo, da ta ustavna določba preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi po tem, ko je spor že nastal. Vnaprej določena pravila morajo izključiti diskrecijo kateregakoli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Ta pravila tudi ne smejo puščati nobene nepotrebne negotovosti in nedoločnosti pri določitvi sodnika. Določba naj zagotovi, da se bodo zadeve dodeljevale posameznim sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelilne znake zadeve. Določbo drugega odstavka 23. člena Ustave je treba kot procesno pravilo obravnavati paralelno z načelom zakonitosti kot materialnim pravilom: v obeh primerih gre za načelo vnaprejšnje splošne določenosti, ki naj naslovnike norme ščiti pred samovoljo organov državne oblasti. Pravni pojem zakonitega sodnika je izrecno opredeljen tudi v 14. členu Zakona o sodiščih, in sicer je to tisti sodnik, ki izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Bistvo pravice do zakonitega sodnika je, da v konkretni zadevi odloči sodnik, ki mu je zadeva dodeljena na podlagi vnaprej določenih pravil. Splošno pravilo o dodeljevanju zadev je določeno v 160. členu Sodnega reda.

8Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presojati smiselno, kar pomeni, da lahko te kršitve stori tudi sodišče druge stopnje. Slednje o pritožbi odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave (prvi odstavek 379. člena ZKP). V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi obsojenčeve zagovornice na seji pritožbenega senata. Zgolj jezikovna razlaga določbe 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže, da se ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka nanaša na odločanje sodišča na glavni obravnavi. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tako besedilo obravnavane določbe ne pomeni, da sodišče druge stopnje take kršitve ne more storiti tudi na seji pritožbenega senata. Da se obravnavana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne nanaša izključno na odločanje sodišča na glavni obravnavi, je razvidno iz prvega odstavka 403. člena ZKP. Po tej določbi se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo členi od 367. do 375., prvi, četrti in peti odstavek 377. člena, 385., 387. in drugi odstavek 388. člena ZKP. Sodišče druge stopnje odloča tudi o pritožbah zoper sklepe, ki jih sodišče prve stopnje sprejme izven glavne obravnave (gre na primer za sklepe po sedmem odstavku 169. člena, tretjem odstavku 181. člena, petem odstavku 202. člena in drugem odstavku 205. člena ZKP). Po določbah kazenskega postopka je torej izrecno predvidena uporaba določbe (inter alia) 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v primerih, ko sodišče ne odloča na glavni obravnavi. Končno pa je ratio določbe 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagotoviti obdolžencu, da o njegovi zadevi odloča zakoniti sodnik, oziroma sankcionirati primere, ko o zadevi ne odloči zakoniti sodnik, ne glede na to, ali sodišče odloča na glavni obravnavi ali na seji senata.

9V obravnavanem primeru je obsojenčeva zagovornica 29. 2. 2012 pri sodišču prve stopnje vložila pritožbo zoper sodbo tega sodišča. Sodišče prve stopnje je vložničino pritožbo 28. 3. 2012 predložilo v reševanje Višjemu sodišču v Kopru. Slednje je z obvestilom II Kp 51216/2010 z dne 25. 5. 2012 obvestilo državno tožilstvo, obsojenca in njegovo zagovornico o javni seji pritožbenega senata 6. 6. 2012 ob 10.00 uri. Obvestilo je podpisala predsednica senata J. B. Iz zapisnika o pritožbeni seji z dne 6. 6. 2012 je razvidno, da so pritožbeni senat sestavljali sodniki Z. Š., kot predsednik senata, D. S., kot sodnica poročevalka, ter F. D., kot član senata. Zapisnik o seji pritožbenega senata je podpisal sodnik Z. Š. V uvodu sodbe sodišča druge stopnje, ki jo je obsojenec prejel 7. 7. 2012, vložnica pa 9. 7. 2012, je navedeno, da je sodbo sprejelo Višje sodišče v Kopru v senatu višje sodnice svetnice J. B., kot predsednice, ter višjih sodnikov D. S. in Z. Š., kot članov senata. Glede na zatrjevano kršitev je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 423. člena ZKP pridobilo poročilo sodišča druge stopnje, iz katerega izhaja, da so izpodbijano sodbo sprejeli višji sodniki, ki so bili prisotni na seji pritožbenega senata, torej Z. Š., kot predsednik, ter D. S. in F. D., kot člana. V pisnem odpravku sodbe je po navedbah v poročilu prišlo do napake pri zapisu članov pritožbenega senata. Do napake je prišlo zato, ker je bila sodnica J. B. takrat v odhajanju in je sodelovala v nekaterih senatih, v drugih pa ne. Sodbo je torej sprejel navedeni senat, sodnica J. B. pa v tej zadevi ni sodelovala, čeprav je po pomoti podpisala sodbo. Končno je iz posvetovalnega zapisnika II Kp 51216/2010 z dne 6. 6. 2012 razvidno, da so bili na seji pritožbenega senata navzoči višji sodnici in sodnik J. B., kot predsednica senata, D. S., kot sodnica poročevalka, ter Z. Š., kot sodnik glasovalec, ki so zapisnik tudi podpisali (prav tako ga je podpisala zapisnikarica).

10Tako procesno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo le za pomoto v imenu, zapisanem v uvodu sodbe sodišča druge stopnje, in da je višja sodnica J. B. sodbo podpisala po pomoti. Takih pomanjkljivosti tudi ni mogoče odpraviti z izdajo sklepa o popravi pomot (prvi odstavek 365. člena ZKP). Zato je treba pritrditi vložničinim navedbam, da o njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso odločili tisti sodniki, ki so bili navzoči na seji pritožbenega senata. Namreč, z vložničino pritožbo se je na pritožbeni seji seznanil senat v sestavi višjih sodnikov Z. Š., kot predsednik, ter D. S. in F. D., kot člana senata, sodbo pa je izrekel senat, ki so ga sestavljali višji sodniki J. B., kot predsednica, ter D. S. in Z. Š., kot člana. O vložničini pritožbi tako niso odločili tisti sodniki, katerim je bila pritožba dodeljena v reševanje in ki bi o njej morali odločiti. S kršitvijo obsojenčeve pravice do zakonitega sodnika je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. O pritožbi obsojenčeve zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje bodo morali odločiti tisti sodniki Višjega sodišča v Kopru, ki bodo navzoči na seji pritožbenega senata. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in razveljavitve sodbe sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev.