UPRS sklep I U 378/2013

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ponovno (drugo) prošnjo tožnika, državljana Turčije, za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je tožnik pred podajo druge prošnje v Republiki Sloveniji predhodno dne 23. 11. 2011 samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, tako da je bil takratni postopek ustavljen s sklepom z dne 28. 11. 2011, ki je postal pravnomočen 21. 12. 2011, tožnik pa je bil nato v Republiko Slovenijo vrnjen iz Zvezne republike Nemčije dne 18. 1. 2012 ter je ponovno (drugo) prošnjo podal dne 19. 1. 2012. Tedaj je na posebno vprašanje, da pojasni, iz katerih razlogov je samovoljno zapustil Azilni dom, še preden je bilo odločeno o njegovi prvi prošnji, izpovedal, da je še pred svojim odhodom iz Turčije dokaze o bivanju v zaporu in članstvu v stranki PKK posredoval v Nemčijo, kjer sta jih analizirala dva odvetnika in mu zagotovila, da bo v Nemčiji pridobil status, tam pa ima tudi več kot sto sorodnikov, ki so vsi državljani Nemčije, zato je menil, da bo zanj bolje, da gre v Nemčijo, kjer mu bodo sorodniki v oporo in kjer so mu odvetniki tudi povedali, da bo ob dejstvu, da je bil že leta 2002 prosilec, po Dublinskih postopkih vrnjen v Nemčijo. Svojo prošnjo je utemeljeval s težavami zaradi svoje pripadnosti kurdski narodnosti in političnega prepričanja oziroma članstva v teroristični organizaciji PKK in tudi v politični stranki BDP ter KCK oziroma zaradi naknadne odcepitve od PKK, zaradi česar naj bi bil ogrožen tudi s strani članov te stranke, za državne organe pa je kljub temu ostajal sumljiv. Na podlagi njegovih izjav in po preučitvi številnih mednarodnih virov tožena stranka ugotavlja, da so njegove navedbe neverodostojne, čeprav bi morale biti vseskozi skladne in konsistentne, pri tožnikovih navedbah pa je prišlo do neskladij v ključnih razlogih oziroma dogodkih, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo. V obrazložitvi tožena stranka podrobno navaja razloge za svojo odločitev ter povzema relevantne podatke iz uporabljenih virov.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podrejeno subsidiarne zaščite oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna in ni zakonita.

Tožena stranka je dne 15. 3. 2013 sodišču predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem sodišču predlaga, naj tožbo zavrže glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se v njem ne nahaja več, zaradi česar je bil dne 22. 2. 2013 izbrisan iz evidence prosilcev. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012 in v sklepih Upravnega sodišča RS št. I U 111/2013 z dne 23. 1. 2013 in I U 118/2013 z dne 24. 1. 2013.

Naknadno je tožena stranka dne 16. 4. 2013 sodišče obvestila, da je bil tožnik dne 26. 3. 2013 s strani pristojnih švicarskih organov vrnjen v njegovo domovino ter je predložila tudi listine, in sicer obvestilo pristojnih švicarskih organov, skupaj s slovenskim prevodom.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Navedeno pomeni, da je pravni interes procesna predpostavka za vložitev tožbe, ki mora biti podan tudi ves čas trajanja postopka upravnega spora. Tožnik mora izkazati, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, posega v njegovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Po ustaljeni upravno-sodni praksi, izhajajoči tudi iz sodb in sklepov, na katere se sklicuje tožena stranka, mora biti pravni interes tudi neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 14. 3. 2013 izhaja, da je bil tožnik dne 22. 2. 2013 zaradi samovoljne zapustitve Azilnega doma izbrisan iz evidence prosilcev za azil, saj se od tedaj v Azilni dom ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno ni imel več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora ne izkazuje več.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, odločba št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odločba Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, odločba št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008). Tako je med drugim v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008 zapisalo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“. Tožnik pa se v konkretnem primeru po samovoljni zapustitvi Azilnega doma v roku 3 dni niti do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke vanj ni vrnil, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po pooblaščenki – svetovalki za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.