UPRS sodba II U 460/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Carinska uprava RS, Carinski urad Nova gorica je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot solidarni dolžnici naložila plačilo 9.774,72 EUR uvoznih dajatev za blago „ženski tkani plašči iz bombaža, 15.960 kosov, tarifne oznake 6202 12 10 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 90“, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410E83194 z dne 24. 9. 2008, Izpostava Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinski urad Nova gorica, Oddelek za tranzit opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne deklaracije, ker je bil z dopisom Generalnega carinskega urada, Sektorja za preiskave, Oddelek za preiskave Koper, št. 4291-57/2008-97 z dne 30. 3. 2009 obveščen, da tranzitna operacija po tranzitni deklaraciji ni bila pravilno zaključena. Iz dopisa avstrijske carinske administracije z dne 26. 1. 2009 namreč izhaja, da blago in spremni tranzitni dokumenti niso prišli na Dunaj. Carinski urad Nova gorica je zaradi dvoma, da je bila tranzitna operacija pravilno zaključena, sprožila poizvedovalni postopek. Dne 14. 7. 2010 je Carinski urad Nova gorica prejel odgovor tuje carinske administracije, da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu Freilager Wien, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo. V skladu z določbo 92. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnika ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek. Na podlagi ugotovitve v carinski kontroli, da blago ni bilo predloženo v namembnem carinskem uradu in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen, je carinski organ ugotovil, da je zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg in sicer na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek. Nepredložitev blaga namembnemu uradu ali pooblaščenemu prejemniku pa pomeni nezakonito odstranitev blaga iz tranzitnega postopka. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora predvidenega v členu 37. CZS. Pri nezakoniti odstranitvi blaga nastane carinski dolg takoj, ko je blago na ta način odstranjeno izpod carinskega nadzora. Ker v obravnavanem primeru ni bilo mogoče opredeliti časa nezakonite odstranitve, se je upoštevalo, da je nastal carinski dolg dne 6. 10. 2008, to je prvi delovni dan po preteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu. V zadevi ni sporno, da je prevoznik (tožnik) pri odhodnem carinskem uradu Izpostava Luka Koper prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno, kam in v kakšnem roku mora blago dostaviti. Dejstvo, da je prevoznik prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo v polju 53 navedeno, kam mora blago dostaviti, in je odtisnil štampiljko svojega podjetja na mednarodni tovorni list CMR, zadošča za zaključek, da je prevoznik v smislu člena 96. CZS vedel, da je v carinskem tranzitnem postopku in zato odgovarja za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku. Prevoznik se šteje kot kvalificirana oseba, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Za prevoznika se domneva poznavanje obveznosti, ki jih prevzema v tranzitnem postopku kot prevoznik in poslovnih tveganj, povezanih z njegovo dejavnostjo. Zaradi navedenega se ne more sklicevati, da je delal po navodilih družbe A. d.d., saj je bilo zanj kot prevoznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala tranzitna deklaracija, in ki mu nesporno ni sledil. Ker blago in spremni tranzitni dokumenti nedvomno niso prišli na namembni carinski urad na Dunaju, to zadošča za zaključek, da je prevoznik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik po 1. alinei 203. člena CZS. Člen 213 pa določa, da če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti zavezani za plačilo tega dolga solidarno. Kot dokaz o končanju postopka v obravnavanem primeru tudi ni mogoče upoštevati mednarodnega tovornega lista CMR št. 000810151510244, saj navedenega dokumenta carinski organ ni potrdil. Zaradi navedenega ne more predstavljati nadomestnega dokazila o zaključku spornega postopka v smislu 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnost (UL L 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe, v nadaljevanju izvedbena Uredba). Navedeni dokument ni carinska listina, saj ga ne izdaja carinski organ v okviru carinskega postopka. Kot nadomestno dokazilo o koncu postopka se sicer lahko predloži kateri koli dokument komercialne ali administrativne narave, ki pa ga mora potrditi carinski organ namembne države in s katerim ta potrjuje istovetnost blaga, ter je iz njega razvidno, da je bilo blago predloženo namembnemu uradu ali pooblaščenemu prejemniku. Nedvomno je prevoznik ravnal z blagom, prijavljenim v tranzitni postopek, nezakonito, ko ga potem, ko je zapustil odhodni carinski urad, ni naprej peljal do namembnega carinskega urada na Dunaju. Po določbi člena 96. CZS je tudi prevoznik, ki blago sprejemne in ve, da je v skupnostnem tranzitu, odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku.

Izpodbijano odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 498-1-263/2011 z dne 19. 10. 2011. Pri tem je tudi zavrnila tožničine pritožbene ugovore, s katerimi je izpodbijala svojo pasivno legitimacijo v carinskem postopku z navedbo, da je zgolj izvrševala navodila, ki jih je dobila od špediterja. Po navedbah tožene stranke pravice, o katerih se odloča v konkretni upravni stvari, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna upravna področja, zato se določbe Obligacijskega zakonika za presojo vprašanja, kdo ima lastnost stranke v upravnem postopku, ne uporabljajo. Obligacijska razmerja nastala iz špediterske pogodbe niso predmet tega postopka. V obravnavanem primeru je merodajen kot materialni predpis CZS, ki v 96. členu izrecno predpisuje, da je ne glede na obveznosti glavnega zavezanca tudi prevoznik, ki blago sprejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu, odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanemu roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja, v tej zadevi namestitev carinske oznake. Dejstvo, da je tožeča stranka kot prevoznik prejela tranzitno deklaracijo, v kateri je navedeno, kam mora blago dostaviti, zadošča za zaključek, da je v smislu 96. člena ZCS vedela, da odgovarja za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu. Ker je tožnica v postopku pisno izjavila, da je tranzitno carinsko deklaracijo sprejela, se je torej lahko seznanila s podatki v njej, ti podatki pa jo kot prevoznika zavezujejo. Navedeno pa zadošča za ugotovitev, da je carinska dolžnica.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je njen voznik B.B. opravil prevoz na podlagi telefonskega poziva podjetja C. d.o.o., da naj prevzame prevoz za podjetje A. d.d.. Tožnica je namreč s podjetjem C. d.o.o. 1. 8. 2008 sklenila pogodbo, na podlagi katere bi naj na podlagi naročila navedene firme opravljala prevoze. Nadaljnja navodila je nato voznik dobil od predstavnika podjetja D. d.o.o., označenega na tranzitni deklaraciji kot pošiljatelja. Ta mu je naročil, naj dvigne blago ter tranzitno deklaracijo ter se oglasi na sedežu družbe zaradi nadaljnjih navodil. Družba D. d.o.o. je opravljala špediterske storitve za družbo A. d.d., ki je bila tudi lastnica blaga. Po prevzemu dokumentov je voznik dobil nadaljnja navodila, naj blago odpelje v Rim ter ga odloži na prejetem naslovu. Hkrati mu je bilo zagotovljeno, da so zadeve glede carinjenja urejene. Tožeča stranka razen prevoza ni prevzela nobenih obveznosti, tudi ne urejanja carinskih zadev. Ker je bil to prvi prevoz, ki je bil tudi dogovorjen po telefonu, tožnica ni imela nobenega razloga, da bi posumila, da je z zadevo karkoli narobe. Meni, da je zmoten zaključek carinskega organa, da je s sprejemom tranzitne deklaracije vedela, da je v carinskem tranzitnem postopku in da odgovarja za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu. Takšen zaključek bi bil možen le v primeru, če bi tožnica ob prevozu prevzela še tudi druge formalnosti, vključno s carinjenjem. Po njenem mnenju bi moralo za carinski dolg odgovarjati podjetje D. d.o.o., ki je bilo dejanski špediter in ki bi moralo tudi urediti vse formalnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter v podatkih upravnega spisa. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi tudi ne navaja razlogov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v zadevi, zato s tožbo ne more uspeti.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik kot prevoznik odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku v povezavi z nastankom carinskega dolga pri uvozu zaradi nezakonite odstranitve blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora. V konkretnem primeru je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno v tranzitni postopek zaradi ugotovitve, da je nezakonito odstranil blago izpod carinskega nadzora, ker je blago predal v Italiji namesto namembnemu uradu v Avstriji.

Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da blago in spremni tranzitni dokumenti niso prišli na namembni carinski urad na Dunaju. Prav tako ni sporno, da je bil v tranzitni deklaraciji v polju 53 „namembni urad in država“ kot namembni carinski urad vpisan Freilager, Wien ter da je tožnik v postopku izjavil, da je tranzitno carinsko deklaracijo prejel. Navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bil tožnik odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu. Pogoj za prevoznikovo odgovornost je okoliščina, da ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, kar je razvidno iz tranzitne deklaracije. V obravnavani zadevi pa je dokazano, da je tožnik prejel tranzitno deklaracijo, torej je imel možnost in tudi dolžnost seznaniti se z njeno vsebino. Kot kvalificirana oseba, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo opravljanja prevozov blaga, bi moral poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. Zaradi navedenega se ne more uspešno sklicevati, da je ravnal po navodilih naročnika, ko je blago odpeljal v Rim, namesto na Dunaj, ki je bil naveden v tranzitni deklaraciji kot namembni carinski urad. Obveznost prevoznika, da predloži nedotaknjeno blago namembnemu carinskemu uradu določajo carinski predpisi in je prisilne narave, zato je ni mogoče pogodbeno izključiti ali spremeniti. Zaradi navedenega je nerelevanten tožnikov ugovor, da je v spornem primeru opravil le prevoz, ne pa tudi drugih formalnosti v zvezi z blagom, kot napr. carinjenje blaga. Po določbi 96. člena CZS je namreč prevoznikova odgovornost samostojna, ne glede na obveznost glavnega zavezanca. Kot kvalificirana oseba pa bi se tudi moral zavedati pomembnosti javljanja namembnemu carinskemu uradu in dejstva, da bo blago, v primeru drugačnega ravnanja, odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora pa je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora.

Ker tožnik v obravnavanem primeru ni navedel okoliščin, ki bi lahko izključile njegovo solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga, prav tako ni ugovarjal samemu izračunu carinske obveznosti, je sodišče na podlagi ugotovitve, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.