UPRS sodba I U 937/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se uvede postopek razlastitve zemljišča parc. št. 964/2 k.o. ..., njiva v izmeri 448 m2. Organ je v postopku ugotovil, da so za uvedbo postopka razlastitve predmetne nepremičnine izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon. Javna korist za razlastitev nepremičnine je izkazana, ker je nepremičnina v Odloku o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L 5/1 - Glavna cesta G 2 - 104 Kranj - Moste (odsek ob letališču), Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/2005 (v nadaljevanju LN) predvidena za potrebe prestavitve glavne ceste G 2 - 104 Kranj - Moste, odsek 1136 Kranj - Spodnji Brnik - ob letališču (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 93. člena Zakona o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-1), iz prikaza parcel geodetskega organa z dne 14. 9. 2010 pa je razvidno, da je predmetno zemljišče v LN določeno tako, da ga je mogoče identificirati v zemljiškem katastru (109. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt). Organ je presodil, da je razlastitvena upravičenka utemeljila tudi, da je razlastitev nujno potrebna, ker je zemljišče v trasi deviacije obstoječe glavne ceste ter je nujno potrebno za prestavitev ceste, ter da gradnja načrtovanega infrastrukturnega objekta presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo iste vrste, saj bo z novo zgrajeno cesto zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop na letališče, s čimer bo omogočen njegov razvoj in širitev, razlastitvena upravičenka pa tudi ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino v območju, v katerem bo prestavljena cesta, kar je izkazano v zahtevi za razlastitev (92. člena ZUreP-1). Razlastitvena upravičenka je zahtevo za razlastitev vložila tudi šele potem, ko v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup tožnici kot lastnici nepremičnine ni uspela pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe, saj je bila razlastitveni zavezanki ponudba vročena 8. 4. 2010, zahteva za razlastitev pa vložena 1. 9. 2010 (prvi odstavek 97. člena ZUreP-1). Prvostopenjski organ je ugovora razlastitvene zavezanke, ki sta se nanašala na izpolnjevanje pogojev za izvedbo nujnega postopka razlastitve po 104. členu ZUreP-1 ter na odškodnino za zemljišče in njeno višino, zavrnil z obrazložitvijo, da ta vprašanja po zakonu niso predmet odločbe o uvedbi postopka razlastitve, ugovor, da je zahteva za razlastitev vložena prepozno, pa ob sklicevanju na prvi odstavek 103. člena ZPNačrt.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 12. 4. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ nepravilno uporabil zakon, in sicer drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 v povezavi s prvim odstavkom 103. člena ZPNačrt. Po mnenju tožnice prvostopenjski organ nepravilno razlaga, da je ZPNačrt z določbo prvega odstavka 103. člena razveljavil drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 in da je s 104. členom podaljšal veljavnost podzakonskim predpisom, kamor sodi tudi LN. Iz prvega odstavka 103. člena ZPNačrt jasno izhaja, da se črtanje drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona (to je ZPNačrt) ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. V zakonski določbi ni navedeno, da naj bi se črtanje nanašalo tudi na razlastitveni postopek. Prav tako pa ZPNačrt tudi ne ureja postopka razlastitve, tako da tudi s tega vidika ne moremo sklepati, da bi se navedeno črtanje nanašalo tudi na razlastitveni postopek. Zaradi ugotovitve namena črtanja drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 z uveljavitvijo ZPNačrt je po mnenju tožnice potrebno ugotoviti razloge za sprejem 103. člena ZPNačrt. Razlaga oziroma obrazložitev k temu členu, ki izhaja iz Poročevalca Državnega zbora št. 11/2007 z dne 21. 2. 2007, pravi, da 103. člen ZPNačrt določa, katere določbe ZUreP-1 se prenehajo uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona in v katerem delu, ter katere njegove določbe prenehajo veljati, katere pa se kljub temu še najprej uveljavljajo. To pomeni, da zakonodajalec ni z ničemer obrazložil oziroma navedel kakršnihkoli razlogov za to, da bi se črtal štiriletni rok za vložitev zahteve za razlastitev. Ker poleg tega tudi iz vsebine določbe 103. člena ZPNačrt ni razvidno, da bi se nanašala na postopek razlastitve, to posledično pomeni, da je bil v konkretnem primeru zakon nepravilno uporabljen. Glede na to tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki izhajajo iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka Republika Slovenija (razlastitvena upravičenka) v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sporno med strankami je, ali je v skladu z veljavno zakonodajo vložitev zahteve za razlastitev časovno vezana ter ali je bila v obravnavanem primeru zahteva vložena prepozno.

Po drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 mora razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi akta iz tretjega odstavka 93. člena tega zakona, ki je podlaga za razlastitev (državni ali občinski lokacijski načrt). Po prvem odstavku 103. člena ZPNačrt so se z dnem uveljavitve tega zakona (tj. 28. 4. 2007) prenehale uporabljati določbe 1. do 16. člena, drugega odstavka 95. člena, 167. do 180. člena in 182. do 191. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek.

Kolikor se določba prvega odstavka 103. člena ZPNačrt nanaša na drugi odstavek 95. člena ZureP-1, razlagalni argumenti kažejo na več možnih razlag. V upravnosodni praksi se je izoblikovalo stališče, da z uveljavitvijo ZPNačrt - glede na navedeno določbo - ni več časovne omejitve za vlaganje zahtev za razlastitev. Zato po presoji sodišča prvostopenjski organ, ki je določbo v takem pomenu razlagal in uporabil, ni nepravilno uporabil zakona.

Dostavek v prvem odstavku 103. člena ZPNačrt, ki se glasi „v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek“, v jezikovnem pomenu v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 ne daje odgovora, v čem se ta določba več ne uporablja. V drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 se namreč ne ureja prostorsko načrtovanje, niti opremljanje stavbnih zemljišč ali komunalni prispevek, temveč je z njim določen rok, v katerem je treba vložiti zahtevo za razlastitev. Pravi pomen, ki ga določba prvega odstavka 103. člena ZPNačrt v zvezi z določbo drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 ima, je tako treba najti z uporabo argumenta teleološke redukcije. Vsi ostali členi ZUreP-1, ki se na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPNačrt prenehajo uporabljati, se nanašajo na prostorsko načrtovanje, opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Določba je torej namenjena usklajevanju z novim sistemom prostorskega načrtovanja. Če pa je zakonodajalec tudi drugi odstavek 95. člena vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, to pomeni, da se ta določba preneha uporabljati v tistem, kar je njena vsebina. To pa je rok za vložitev zahteve za razlastitev.

ZPNačrt prostorskih aktov, sprejetih na podlagi ZUreP-1, ni razveljavil (prehodne in končne določbe). Veljavni prostorski akti so torej še vedno podlaga za izkazovanje javnega interesa, ki opravičuje poseg v lastninsko pravico z razlastitvijo. Za konkreten odvzem ali omejitev lastninske pravice pa se v posameznem postopku ugotavlja, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da je javna korist izkazana z LN; v ureditveno območje tega lokacijskega načrta so vključene vse parcele, za katere se zahteva razlastitev. Veljavnosti tega prostorskega akta pa tožnica ne oporeka.

Ne glede na prej povedano sodišče dodaja, da pri prostorskih aktih, s katerimi se načrtujejo gradnje cest, obstaja določena specifika. Gre za obsežne projekte, ki se glede na tehnične zahteve ali pa tudi iz drugih objektivnih razlogov (zagotovitev denarnih sredstev) izvajajo postopoma. Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je v obravnavanem primeru razlastitvena upravičenka že konec leta 2008, to je po treh letih od sprejetja LN, vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije parcel, katerih deli so v lokacijskem načrtu predvideni za razlastitev, med njimi tudi parcele v lasti tožnice. Ti postopki in izvedena dela so bila podlaga za formalno pravilno zahtevo za razlastitev (navedba nepremičnine, predlagane za razlastitev, z zemljiškoknjižnimi in zemljiškokatastrskimi podatki, 1. točka prvega odstavka 98. člena ZUreP-1). Že tedaj je tako za tožnico nastal predvidljiv pravni položaj v smeri posega v njeno lastninsko pravico zaradi razlastitve.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.