VDSS sodba Psp 468/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2009 in št. ... z dne 27. 8. 2009 ter, da se tožniku prizna invalidnina za telesno okvaro.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in v njej navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, saj se iz dokumentacije in mnenja izvedenca medicinske stroke vidi, da je prisotna močna onesposobljenost posameznih organov in delov telesa, kar zahteva njegove večje napore pri zadovoljevanju telesnih potreb. Meni, da njegovih vlog sodišče ni obravnavalo dovolj resno, ne razume, da se je v njegovem primeru potrebno tako dosledno držati zakona v njegovo slabo. Hodi lahko le s pomočjo bergel in ker nima urejenega statusa invalida tudi ne more dobiti nalepke za invalida in parkirati kjer je to določeno za invalide, da bi imel krajši dostop do bolnice, urada ali trgovine. Nihče mu dosedaj, dokler ni dobil izpodbijane sodbe, ni povedal ali opozoril, da se njegova vloga za priznanje invalidnine obravnava le do 23. 12. 2009 in, da spremembe zdravstvenega stanja po tem datumu niso predmet te sodne presoje. Stanje se mu je po tem datumu bistveno poslabšalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63.členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 27. 8. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). V 1. odstavku 143. člena ZPIZ-1 je določeno, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravje. Okvare so določene v Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Seznam, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s sprem.). Pravico do invalidnine pridobi zavarovancev za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe na delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter tudi s pomočjo sodnega izvedenca, specialista ortopeda, ugotovilo, da je pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe, to je do 23. 12. 2009, podano dvoje telesnih okvar in sicer telesna okvara zaradi levega ramenskega sklepa v višini 30 % kot posledica bolezni od 6. 9. 2009 (VI B, 8/c po Seznamu) in 30 % telesna okvara zaradi bolezni – stanje po artroplastiki desnega kolena, od 17. 9. 2008 dalje, v višini 30 %. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, v točki 8 obrazložilo, da seštevek obeh telesnih okvar znaša 40 %, kar pa ne zadošča za priznanje pravice do invalidnine, saj sta obe telesni okvari posledica bolezni. Ostale telesne okvare (50 % zaradi kolenske proteze levega kolena, 40 % telesna okvara zaradi kroničnega osteomelitisa na spodnjem delu stegnenice in zgornjem področju golenice ter 30 % telesna okvara zaradi motnje periferne cirkulacije) so telesne okvare za katere je izvedenec ugotovil, da so kasnejšega izvora, vse so z datumom nastanka 18. 9. 2010.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo le zdravstveno stanje tožnika do izdaje dokončne odločbe, to je do dne 23. 12. 2009 in tudi v obrazložitvi pravilno navedlo, da novo nastale okvare oziroma okvare, nastale po 23. 12. 2009, so lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Sodišče presoja v sodnih postopkih v skladu z ustavo in zakoni in odloči o neki pravici zavarovanca, v kolikor za pridobitev te pravice obstajajo vsi v posameznem zakonu, določeni elementi. V primeru tožnika je sodišče prve stopnje presodilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev, kakor jih določa ZPIZ-1 glede pridobitve pravice do invalidnine in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.