VDSS sodba Psp 403/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženke z dne 28. 3. 2011 in sklep z dne 7. 1. 2011 ter toženki naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odločiti o predlogu tožnice za obnovo postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da sodišče za odločitev v izpodbijani sodbi ni imelo niti dejanske, niti pravne podlage. Z izpodbijano sodbo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker so razlogi v prvostopni sodbi sodišča v nasprotju z izrekom sodbe in se sodba ne da preizkusiti. Iz razlogov sodbe je po eni strani razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica pri toženki vložila zahtevek za ponovno odmero pokojnine, po drugi strani pa je sodišče toženki naložilo, da bi morala tožničino vlogo z dne 27. 12. 2010 obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka, saj gre po mnenju sodišča za kršitev načela varstva pravic strank. Sodišče je tako zahtevo tožnice razširilo oziroma nadomestilo s predlogom za obnovo postopka, čeprav je bila njena vloga jasna in nedvoumna. Sodišče je tožničino zahtevo obravnavalo le kot predlog za obnovo postopka, saj je odpravilo izpodbijani sklep in odločbo in zadevo vrnilo toženki v novo upravno odločanje, z napotkom, da je potrebno preizkusiti ali so podani pogoji za obnovo postopka. Po mnenju pritožbe je bil obseg sodne presoje določen z dokončno odločbo toženke z dne 28. 3. 2011, ki pa glede na jasno postavljen zahtevek tožnice v tem postopku ni vsebovala odločitve o predlogu za obnovo postopka. Drugostopni organ toženke je sicer v obrazložitvi odgovoril tudi glede obnove, vendar o tem ni odločil v izreku, ker tožnica takšnega predloga ni oblikovala. Sodišče bi tako lahko odločilo le glede vloge tožnice za novo odmero pokojnine in ni imelo pravne podlage, da je odpravilo izpodbijano odločbo toženke. Tožnica je zahtevala novo odmero pokojnine. Sodišče pa je sedaj toženki naložilo, da odloči o nečem, česar tožnica ni zahtevala in je tako prekoračilo tožbeni zahtevek. Tudi ni mogoče uporabiti določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. O tožničini starostni pokojnini je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 8. 2009 in je zato v njenem primeru, glede zahteve za novo odmero, izkazana situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po določbi 180. in 181. člena ne dopušča ponovnega odločanja za primer, kot je obravnavan. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo načela varstva pravic stranke in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP, saj je z uporabo tega načela prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb postopka, ki so spredaj navedene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na takšno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnici je bila z odločbo toženke z dne 3. 8. 2009 odmerjena starostna pokojnina v znesku ... EUR na mesec od 6. 7. 2009 dalje. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi 39. in 406. člena ZPIZ-1. Iz prilog odločb izhaja, da je bila za tožečo stranko pokojninska osnova izračunana na podlagi najugodnejšega 18. letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnove zavarovanja v časovnem obdobju od 1974 do 1991. Dne 27. 12. 2010 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa do leta 1984. Njen zahtevek je bil zavržen s sklepom toženke z dne 7. 11. 2011 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Z odločbo z dne 28. 3. 2011 je bila njena pritožba zoper sklep zavrnjena.

Tožena stranka se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno tožničino zahtevo z dne 27. 12. 2010 obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka. Preizkus pravilne uporabe ZUP, ki ga toženka po določbah 12. in 249. člena ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011). ZUP, po katerem odloča tudi toženka, v temeljnih določbah opredeljuje načela zakonitosti, materialne resnice in varstva pravic strank ter varstvo javnih koristi. Pri postopanju in odločanju morajo organi po 7. členu ZUP omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje koristi. Kadar uradna oseba, glede na podano dejansko stanje, izve, ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku, nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. V določbah o postopku je v 138. členu ZUP določeno, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravdne koristi. Iz navedenih določb jasno izhaja poudarjena skrb in odgovornost organov in uradnih oseb, ki so pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posamezniku dolžni paziti, da se jim na vsakršni materialnopravni ali procesnopravni podlagi omogoči uveljavitev pravice.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je pri tem upoštevalo pritožbene navedbe, da bi toženka morala preizkusiti, ali so v zvezi s tožničino vlogo izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP s tem, da bi tožbeni zahtevek tožnice prekoračilo. Tožnica je zahtevala odpravo odločb toženke z dne 7. 1. 2011 in z dne 28. 3. 2011, v okviru materialnega prava pa je sodišče prve stopnje štelo, da bi bila dolžnost tožene stranke, ob upoštevanju temeljnih načel ZUP, bila tudi ta, da bi njeno vlogo upoštevala po sami vsebini, ki je ves čas nespremenjena, saj tožnica ves čas zahteva, da se ji v pokojninsko osnovo upoštevajo zneski plač za opravljeno nadurno delo v letih od 1971 do 1983. Tožena stranka bi tako tožnico lahko poučila, da je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno, da ZPIZ-1 nove odmere pokojnine ne predvideva, da pa je možno pravnomočno odločbo spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi, torej z obnovo postopka. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo vsebine tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodbe jasni, izrek sodbe jim ne nasprotuje in je razumljiv ter se da preizkusiti tako, da ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.