VSL sodba I Cpg 1094/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka), ki se je glasil:

„1. Med tožečo stranko T. d.o.o. - v stečaju in toženo stranko D d.d. se razveljavijo pravni učinki naročila tožeče stranke družbi TT. d.o.o., da izpolni obveznost tožeče stranke v znesku 60.000,00 EUR in nakazilo družbe TT. d.o.o. toženi stranki dne 12. 9. 2008 ter sprejem tega nakazila s strani tožene stranke.

2Tožena stranka D d.d. je dolžna v stečajno maso tožeče stranke T. d.o.o. v stečaju vrniti znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2008 dalje do plačila, vse 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka D d.d. je dolžna tožeči stranki T. d.o.o. - v stečaju povrniti pravdne stroške tega postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 1.123,20 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ali da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati objektivnega pogoja izpodbojnosti izpodbijanega pravnega dejanja v smislu 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

6Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni ukvarjalo z zatrjevanim obstojem predpostavk izpodbojnosti iz 2. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, temveč le z obstojem predpostavk iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Trdi, da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je ni mogoče preizkusiti.

7Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP:

8Pritožnik napačno interpretira navedbe tožene stranke, podane v predzadnjem odstavku 2. strani pritožbe zoper sodbo z dne 5. 1. 2001. Tožena stranka je tam navedla, da drži, da je bila po zaslugi lastne aktivnosti poplačana bolje od navadnih upnikov, da ni zelo običajno, da je dolg plačala tretja oseba, toda da nič od navedenega ne pomeni, da bodo preostali upniki tožeče stranke posledično v stečaju poplačani kaj slabše, kot bi bili, če izpodbijanega dejanja ne bi bilo. S tem pa nedvomno ni priznala, kot to trdi pritožnik, da bi bila privilegirana glede na ostale upnike.

9Pritožnik si tudi sicer zmotno razlaga določbo 2. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, po kateri je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Določba govori o privilegiranju upnikov. Pravno dejanje privilegiranja upnikov pa je vsako pravno dejanje, s katerim posamezni upnik pridobi na dolžnikovem premoženju pravico, ki mu omogoča ugodnejše poplačilo njegove terjatve (na primer zastavno pravico). Dejanja privilegiranja upnikov se od dejanj neenakomernega poplačila razlikujejo po tem, da privilegirani upnik s pravnim dejanjem ne prejme izpolnitve obveznosti, temveč samo takšno zavarovanje, ki mu omogoči ugodnejše poplačilo njegove terjatve. Izpodbijanega pravnega dejanja (naročila tožeče stranke, nakazila ter sprejema nakazila) torej pod dejanski stan privilegiranja po 2. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP ni mogoče podvesti.

10Ker torej tožeča stranka niti ni navedla pravnorelevantnih dejstev privilegiranja upnika (tožene stranke) v smislu 2. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, njen tožbeni zahtevek, temelječ na tej materialnopravni podlagi, ni utemeljen. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ob povedanem ni podana.

11Obravnavana dejanska situacija ni primerljiva s situacijo, obravnavano v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 97/2011, na katerega se sklicuje pritožnik, saj iz navedenega sklepa ni razvidno, da bi bila podlaga za pridobitev sredstev, ki so bila predmet nakazila, enaka kot v tej zadevi.

12Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP:

13Pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v obdobju izpodbojnosti, je po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

14Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da zaradi omenjene asignacije upniki ne bodo v prav nič slabšem položaju, kot če do omenjene asignacije ne bi prišlo, saj bo namesto toženca svojo terjatev v enaki višini v stečajnem postopku prijavil TT. d.o.o. kot posojilodajalec. V kolikor izpodbijanega pravnega dejanja ne bi bilo, pa bi terjatev v stečajnem postopku prijavila tožena stranka. Poplačilo upnikov zaradi navedenega dejanja torej ne bo manjše, kot če do tega pravnega dejanja ne bi prišlo. Ni namreč odločilno, kot to zmotno meni pritožnik, ali je bila tožena stranka kot upnik stečajnega dolžnika poplačana bolje kot ostali upniki, temveč, ali so ostali upniki zaradi tega poplačani kaj slabše. Zato tudi izvedba drugih predlaganih dokazov (med drugim zaslišanje stečajnega upravitelja) v tej smeri ni bila potrebna.

15Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je izkazana povezanost med spornim nakazilom in posojilno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič. B. je namreč pojasnila, da se je „dogovarjala za kredit, ker je bila tožeča stranka v blokadi, da se ji pomaga, da se poplačajo, kar je imela blokad na računu, da bi lahko normalno delala naprej. Glede spornega kredita v višini 60.000,00 EUR pa so se dogovorili, da bo asignacija.“ Tudi iz izpovedbe P. izhaja, da je bilo posojilo najeto za poplačilo dolgov, med drugim dolga do tožene stranke. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz izpovedb zaslišanih prič sledi, da tožeča stranka nikoli ni imela namena pridobiti posojila v svoje lastne bilance, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

16Tožeča stranka pa je tudi sama v tožbi trdila, da z dnem 12. 9. 2008, ko bi morala toženi stranki plačati 60.000,00 EUR, tega denarja ni imela, da si ga je izposodila pri družbi TT. d.o.o., da sta v ta namen TT. d.o.o. kot posojilodajalec in tožeča stranka kot posojilojemalec sklenili posojilno pogodbo št. 10/2008, v kateri sta se dogovorili, da bo posojilodajalec dal posojilojemalcu kratkoročno posojilo v znesku 60.000,00 EUR. Trdila je, da se ta posojilna pogodba zneskovno in datumsko ujema z obveznostjo tožeče stranke plačati toženi stranki znesek 60.000,00 EUR za sprostitev poroštva tožeče stranke, ki je bilo banki dano za zavarovanje kredita po kreditni pogodbi s kreditojemalcem P. d.o.o.. Tožeča stranka pa je nato dala posojilodajalki nalog, da namesto tožeči stranki posojeni znesek izplača toženi stranki.

17Že iz trditev tožeče stranke torej izhaja povezanost med najetim posojilom ter izpodbijanim nakazilom.

18Res je, kot to trdi pritožnik, da je treba v postopku zaradi insolventnosti vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP) ter da po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Vendar pa dejstvo neenakega obravnavanja upnikov v smislu določbe 3. odstavka 34. člena ZFPPIPP samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, v kolikor niso izpolnjeni ostali, v 271. členu ZFPPIPP navedeni pogoji izpodbojnosti.

19Ob povedanem se odločitev prvostopenjskega sodišča izkaže kot pravilna.

20Prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

21Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), kar velja tudi za navedbe o tem, kako se beleži poroštvo v bilanci stanja.

22Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).