VSL sodba I Cp 3081/2012

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 198937/2010 z dne 30. 12. 2010 glede glavnice v višini 31,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2009 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 111,64 EUR.

Toženec zoper sodbo vlaga laično pritožbo, a brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je v pripravljalnih vlogah dokazal, da tožnik ni ravnal korektno in zakonito. Njegov odvetnik je ves čas spreminjal izjave ter dodajal izmišljene dokaze in navedbe. V najavi dimnikarskih storitev zgolj piše, da je koncesionar za opravljanje dimnikarskih storitev tožnik in da dela opravlja po zakonu. Prvo najavo je toženec prejel za 27. 1. 2009, vendar pa je dimnikarju sporočil, da želi, da se storitev opravi spomladi. Kljub temu je toženec že čez par dni prejel novo najavo za 19. 2. 2009, torej v nasprotju z dogovorom z dimnikarjem. Šele med postopkom je toženec zvedel, da se dimnikarska storitev prestavi za največ dvakrat in za največ 14 dni. Dimnikarstvo bi moralo zato še enkrat najaviti svoje storitve in bi ga moralo na to opozoriti. Račun je zavrnil, saj storitev niso opravili, pa tudi izdan je bil štiri mesece po zadnji najavi, kar je prepozno. Proti tožeči stranki je sproženih več pritožb in civilna iniciativa, saj izkorišča svoj monopolni položaj. Tudi v letošnjem letu je imel težave s prihodom dimnikarja.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je preizkus izpodbijane sodbe omejen na pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, torej glede pravočasnosti najave dimnikarske službe, neupoštevanja želje po kasnejši izvedbi dela, neobveščanja o predpisih glede prestavitve dimnikarskih pregledov in splošnih pritožb čez delo tožnika, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Pravno nepomembno je tudi, kdaj je tožnik prejel račun, ki je predmet tega postopka. Tožeča stranka ni izstavila računa za opravljanje dimnikarskih storitev, temveč je obračunala stroške zavrnitve izvajanja storitev, povezane s prihodom dimnikarske službe, kar izhaja tudi iz računa. Za ta obračun ima podlago v 28. členu Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe, izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, na kar se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo.

Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in procesna določila, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.