VSL sklep II Cp 3618/2012

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ji toženec poleg preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 277/2004 z dne 4.4.2005 v nazadnje valoriziranem znesku v višini 24,70 EUR plačeval na 149,70 EUR zvišano mesečno preživnino od 1.11.2006 dalje. Hkrati je ugodilo nasprotni tožbi, da se toženčeva preživninska obveznost do tožnice odpravi. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.490,89 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za popravo sodbe.

2Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženčev zahtevek za odpravo preživnine po nasprotni tožbi pa zavrne. Navaja, da je sinova odselitev povzročila izpad dohodka za varovanje njegovega otroka, povečanje režijskih stroškov, ki jih je pred odhodom plačeval sin ter izpad dohodka iz naslova obdelovanja kmetije, ki jo je sin obdeloval v celoti, sedaj pa se obdeluje le še njen del. Tekom postopka je nastala dodatna spremenjena okoliščina, saj je bila tožnici ukinjena socialna pomoč in je tri leta ni prejemala. Priznana ji je bila državna pokojnina, vendar je ukinjena tudi ta in je že štiri mesece ne prejema. Glede na navedene okoliščine bi bila upravičena do zvišanja preživnine. Hči ji je priskočila na pomoč pri preživljanju, dokler se zadeva ne reši na sodišču. Primarno je stroške preživljanja dolžan kriti toženec. Pomoč hčerke je treba presojati drugače kot sinovo pomoč, ki je skupaj z družino živel s tožnico, obdeloval kmetijo in od tega imel tudi sam koristi. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je hči le nadomestila bratov delež pomoči materi. Dohodkov kmetije sedaj praktično ni. Kmetija ne daje nikakršnih tržnih viškov. Iz sodbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da sredstva v višini 3.500,00 EUR predstavljajo dohodek iz naslova prodanih tržnih viškov. Opozarja, da tri leta ni prejemala socialne pomoči. Ni dvoma, da izguba te v višini 185,00 EUR predstavlja spremenjeno okoliščino kot podlago za zvišanje preživnine. Enako velja za ukinitev državne pokojnine. Tožnica ni mogla predložiti listine oziroma odločbe o ukinitvi državne pokojnine, saj takšne listine ni prejela, je pa predlagala, da sodišče o tem opravi poizvedbe pri ZPIZ. Sodišče je napačno upoštevalo kmetijske subvencije. Te se vlagajo v kmetijstvo, da se s tem pokrivajo visoki stroški. Subvencija zato ni kmetov dohodek. Stroški, ki jih toženec navaja za ukinitev preživnine, so obstajali že v času določitve preživnine. Neresnična je trditev, ki jo sodišče nekritično sprejema, da je tožnica onemogočila tožencu bivanje v dejansko solastni hiši. Zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine je še toženec, vendar pa je sodeči sodnik v zvezi s tožbo na ugotovitev obsega skupnega premoženja razsodil, da pripada delež na hiši tudi tožnici.

3Toženec v pravočasni pritožbi proti sklepu uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je pri odločitvi o nasprotni tožbi pozabilo navesti, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Gre za očitno pisno napako sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje, da o njenem predlogu ponovno odloči.

4Pritožba toženca proti sklepu ni utemeljena, pritožba tožnice proti sodbi pa je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v točki II. izpodbijane sodbe svojo odločitev o nasprotni tožbi naslovilo z „zahtevek po nasprotni tožbi“, za naslovom postavilo dvopičje in za tem navedlo sprejeto odločitev. Iz takšne oblikovanosti izreka povsem jasno izhaja, da je bilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodeno. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov za postopanje po 328. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma za popravo sodbe. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

6Materialnopravna podlaga odločanja o tožbi in o nasprotni tožbi so določbe 8. razdelka drugega dela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) z naslovom „Razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze“. Tožnici je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 277/2004-31 z dne 4.4.2005 priznana preživnina, ki ji jo je dolžan plačevati toženec v znesku (po zadnji valorizaciji) 24,70 EUR. V omenjeni sodbi je sodišče ugotovilo, da je toženec z navedenim zneskom dolžan dopolniti tožničina sredstva za življenje, potem, ko je ugotovilo, da je tako določeni znesek v ravnovesju med preživninskimi potrebami tožnice in zmožnostmi toženca (82.a člen ZZZDR).

7Toženec zahteva ukinitev preživnine, tožnica pa njeno zvišanje. Razlogi za ukinitev preživnine oziroma njeno prenehanje so lahko tako na strani upravičenca kot tudi na strani zavezanca. Tako zavezanec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če se razmere na njegovi strani spremenijo tako, da bi bilo s preživljanjem zakonca ogroženo njegovo lastno preživljanje (82.c člen ZZZDR). Prav tako njegova preživninska obveznost preneha, če se spremenijo razmere na strani preživninskega upravičenca – če razvezani zakonec, ki je prejemal preživnino, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti (83. člen ZZZDR). Sodišče pa lahko na zahtevo ali upravičenca ali zavezanca preživnino tudi zviša ali zniža če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (82.č člen ZZZDR). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se okoliščine za določitev preživnine na strani tožeče stranke niso spremenile, hkrati pa je ugotovilo da so se spremenile razmere na strani toženca v takšni meri, da to pomeni odpravo z omenjenim izvršilnim naslovom določene preživnine. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da ima tožnica celo več prihodkov, kot pa jih je imela v času določitve preživnine, na strani toženca pa so nastopile okoliščine, ki njegovo lastno preživljanje bolj obremenjujejo. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so se na strani toženca spremenile okoliščine, ki vplivajo na kvaliteto njegovega življenja in ki hkrati pogojujejo višje življenjske stroške. Te povzročajo predvsem poslabšano tožnikovo zdravstveno stanje, zaradi katerega je prišlo do amputacije treh prstov na nogi, kar pogojuje drago ortopedsko obutev, tožniku pa so vstavili tudi srčni vzpodbujevalnik in zamenjali vertikularno elektrodo. Stopnjevane zdravstvene težave so povečale številčnost obiskov zdravstvenega doma, bolnice. Preventivni kontrolni pregledi so pogostejši, kar pogojuje tudi višje prevozne stroške.

8Nepopolna in zmotna pa je presoja preživninske zmožnosti tožnice. Sodišče prve stopnje v svoji presoji ne upošteva, da tožnica tri leta (od 1.9.2007 do 20.8.2010) ni prejemala denarne socialne pomoči. Prav tako ni upoštevalo tožničinih trditev, da v času zadnje glavne obravnave tudi državne pokojnine ni več prejemala. Zapisalo je, da listinsko ni izkazala, da do nje ni več upravičena. Pri tem je treba opozoriti na določbe Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010-14/2003, ZSVarPRe), ki v noveliranem 68. členu določa, da centri za socialno delo po uradni dolžnosti ugotovijo, ali prejemniki državne pokojnine izpolnjujejo pogoje za preoblikovanje njihove pravice v pravico do socialnovarstvenega prejemka. Center za socialno delo izda odločbo, s katero razveljavi odločbo o priznanju pravice do državne pokojnine ter odloči, ali se upravičencu prizna ustrezna pravica za pridobitev socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu, ali pa da pogojev za takšno priznanje ne izpolnjuje. Z uveljavitvijo ZSVarPRe je tožničina pravica do državne pokojnine tako prenehala po samem zakonu, sodišče pa bi moralo ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih prejemkov. Njihov prejem namreč tožnica zanika.

9Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ko ugotavlja, da predstavlja dejstvo, da se je sin pravdnih strank odselil s kmetije, spremenjeno okoliščino, vendar pa da je njegov delež pomoči materi nadomestila hčerka pravdnih strank. V skladu s sodno prakso je pomoč otrok razvezanih zakoncev subsidiarna v primerjavi z obvezo drugega zakonca in v bodoče negotova. Pritrditi je treba pritožbenemu stališču, da je z vidika trajnosti takšnega prispevka vsebina hčerine pomoči materi drugačna od tiste, ki jo je nudil sin, ko je skupaj z njo in svojo družino živel na kmetiji ter ji v skupnem življenju pomagal pri preživljanju in skupnem gospodarjenju na kmetiji.

10Napačna je pritožbena trditev, da kmetijske subvencije ne predstavljajo spremenjene okoliščine. Iz sodbe, s katero je bila določena preživnina, namreč ne izhaja, da bi tožnica subvencije prejemala že takrat. Vendar pa kmetijskih subvencij ni moč v celoti upoštevati kot tožničin dohodek. Kmetijske subvencije se dodeljujejo iz več različnih naslovov ter za več različnih namenov. Od njene vrste ali namena pa je odvisno, ali se upravičencu lahko šteje kot vir dohodka.

11Glede na navedeno je preživninska zmožnost tožnice nepravilno ugotovljena, zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo moralo dopolniti postopek in odpraviti pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju (355. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 376/2007, II Ips 391/2000, odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4299/2009.