VSK sklep II Ip 312/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dolžnikovemu ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, In 1 z dne 16.4.2012 razveljavi ter se predlog upnika za izvršbo zavrne.

Upnik mora v osmih dneh povrniti dolžniku stroške za ugovor v višini 590,64 EUR in stroške za pritožbo v znesku 590,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od devetega dne).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrne, poleg tega pa mora dolžnik upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 590,64 EUR v roku osem dni.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter upniku naloži v plačilo vse stroške postopka. V pritožbi dolžnik opozarja, da je naslovno sodišče napačno razlagalo 55. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki določa, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. V konkretnem primeru je italijansko sodišče dolžniku kršilo pravico iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, kar po mnenju dolžnika pomeni očitno kršitev javnega reda Republike Slovenije. To je nenazadnje ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu Cpg 2/2008. Izvršitev sodne odločbe zato ni mogoče dovoliti. Dolžnik nadalje opozarja, da je italijansko sodišče izdalo dve potrdili o evropskem nalogu za izvršbo, pri čemer pa ti potrdili po vsebini nista enaki, saj se razlikujeta glede točke 8 in 12. Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo z dne 22.11.2007 nikdar ni prenehalo ali bilo razveljavljeno.

Upnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UEIN, UL L 143, 30.4.2004) v prvem odstavku 6. člena določa štiri pogoje za potrditev sodbe kot evropskega izvršilnega naslova (EIN – evropskega naslova za izvršbo nespornih zahtevkov): sodna odločba mora vsebovati nesporen zahtevek; biti mora izvršljiva v državi izvora; v državi izvora ni prišlo do kršenja določenih pravil o pristojnosti; če gre za pasivno nesporni zahtevek, morajo biti v postopku za izdajo sodne odločbe v državi izvora upoštevani minimalni standardi UEIN, zlasti zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku. Po določbi 17. člena, točka a UEIN morajo biti v listini ali skupaj z listino o začetku postopka, enakovredni listini ali pozivu na sodno zaslišanje jasno navedena veljavna postopkovna pravila za ugovarjanje zahtevku, vključno z rokom za ugovarjanje v pisni obliki ali časom sodne obravnave, imenom in naslovom institucije, na katero je potrebno nasloviti odgovor ali kjer je treba biti navzoč, in ali je obvezno, da dolžnika zastopa odvetnik. Da gre za pasivno nesporni zahtevek v smislu 3. člena UEIN pa pomeni, da dolžnik zahtevku med sodnim postopkom ni ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice.

V obravnavani zadevi je upnik poleg sodne odločbe italijanskega sodišča predložil v sodni spis dve potrdili o EIN: potrdilo z dne 22.11.2007 (priloga A3) in potrdilo z dne 31.1.2012 (priloga A4), pri čemer je obe potrdili ob uporabi standardnega obrazca iz priloge I UEIN izdal pristojni organ v državi izvora sodne odločbe. V tej zvezi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz potrdila o EIN z dne 22.11.2007 ne izhaja, da gre za sodbo v zvezi z nespornim zahtevkom na podlagi člena 3/1 UEIN (točka 8), medtem ko iz potrdila o EIN z dne 31.1.2012 izhaja, da gre za takšno sodbo (točka 8). Poleg tega je italijanski sodnik v potrdilu o EIN z dne 31.1.2012 (točka 12.2) potrdil, da je bil dolžnik obveščen v skladu s 17. členom UEIN, medtem ko v potrdilu o EIN z dne 22.11.2007 te potrditve ni.

Učinek potrdila o EIN je v tem, da potrjuje izvršljivost domačega izvršilnega naslova, pri čemer je sodišče v državi izvršbe na potrdilo o EIN vezano in ga ne more znova preverjati. Vendar pa to vsekakor ne pomeni, da sta v državi izvora glede iste sodne odločbe lahko izdani dve (po vsebini različni) potrdili o EIN (ob uporabi standardnega obrazca iz priloge I k UEIN). Potrdilo o EIN se namreč lahko na predlog pri sodišču izvora popravi, kadar zaradi vsebinske napake obstaja neskladje med sodbo in potrdilom, ali umakne, kadar je bilo očitno napačno odobreno. Predlog za popravo ali umik potrdila o EIN se opravi z uporabo standardnega obrazca iz priloge VI k UEIN (tretji odstavek 10. člena UEIN), in sicer se takšna zahteva vloži pri sodišču izvora, nacionalnemu zakonodajalcu pa je prepuščeno, da določi, kateri organ o popravi ali razveljavitvi odloča in po kakšnem postopku (drugi odstavek 10. člena UEIN).

Iz teh razlogov sodišče prve stopnje pri presoji konkretnega primera ni smelo zanemariti priloženega potrdila o EIN z dne 22.11.2007 (glede katerega se je sicer pravilno postavilo na stališče, da je pravno veljavno), iz katerega ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za sodbo v zvezi z nespornim zahtevkom na podlagi člena 3/1 UEIN, niti iz tega potrdila ne izhaja, da je bil dolžnik obveščen v skladu s 17. členom UEIN, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba. Glede na gornjo obrazložitev pa to tudi pomeni, da je bilo potrdilo o EIN z dne 31.1.2012 izdano v očitnem nasprotju z določbo 10. člena UEIN, saj v konkretnem primeru ne gre za popravek ali umik potrdila o UEIN z dne 22.11.2007, temveč za še eno (drugo) potrdilo o EIN glede iste sodne odločbe. Zato tudi ni stvar dolžnika (kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje), da pri sodišču države izvora glede potrdila o EIN z dne 31.1.2012 izposluje kakršenkoli popravek ali umik. Ravno nasprotno: na upniku je breme, da pri sodišču države izvora izposluje popravek potrdila o EIN z dne 22.11.2007.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je utemeljen, če obstoji razlog, ki preprečuje izvršbo, pri čemer je v konkretnem primeru dolžnik utemeljeno uveljavljal razlog, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva (3. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Zaradi tega je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in zavrnilo upnikov predlog za izvršbo, hkrati pa je tudi razveljavilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje z dne 16.4.2012 (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o povrnitvi stroškov postopka temelji na določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ. Tako gredo dolžniku priglašeni stroški za ugovor v višini 590,64 EUR (nagrada za ugovor po tarifni št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, v višini 472,20 EUR, za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 20 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado) in priglašeni stroški za pritožbo v višini 590,64 EUR (nagrada za pritožbo v višini 472,20 EUR po tarifni številki 3468 ZOdvT, za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 20 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).