VSC sodba Cp 737/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za škodo, ki jo je 15.7. 2001 utrpel v prometni nezgodi kot sopotnik v osebnem avtomobilu. Tožnik je bil hudo telesno poškodovan in je dobil zlom kirurškega vratu leve nadlakti, večfragmentni zlom spodnjega dela leve koželjnice in odlom stiloida podlaktnice ter obtolčenino obeh gležnjev. Utrpel pa je tudi udarnino glave in odrgnine v predelu temena in lažji pretres možganov, ter je sodišče ugotovilo, da mu je nastala posttravmatska stresna motnja. (PTSM) in da se mu od škodnega dogodka naprej pojavljajo psihične težave: povečana iritabilnost, motnje kontrole impulzov, hipobulija, pomanjkanje interesov, situacijsko pogojena hujša anksioznost, občasne acting-out reakcije, somatizacijski simptomi kot ekvivalent depresije, latentne suicidalne ruminacije, depresivnost. Postavljena mu je bila diagnoza reaktivna depresija in prilagoditvena motnja ob mejno organizirani osebnosti. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem v višini 14.000,00 EUR od zahtevanih 28.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR, za psihične bolečine za skaženost 1.000,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 25.000,00 EUR od zahtevanih 27.000,00 EUR. Skupno mu je priznalo odškodnino v višini 42.000,00 EUR, kar predstavlja 43 povprečnih plač v času sojenja (2. 7. 2012), od te odškodnine pa je odštelo revalorizirani znesek že plačanega dela odškodnine v višini 12.088,13 EUR. Tožniku je prisodilo vso zahtevano odškodnino za gmotno škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke v tej pravdi.

Toženi stranki se zoper sodbo nista pritožili, zato je postala sodba v delu, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku, pravnomočna. Zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka pa s pritožbo izpodbija tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pritožbi ponavlja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbija pa zaključke sodišča v delu, ko je sodišče zaključilo, da zatrjevani glavoboli niso v vzročni zvezi z navedenim škodnim dogodkom. Ne strinja se z zaključki sodišča ko v tem delu ni sledilo mnenju izvedenca klinične psihologije in sodišču očita, da je napačno štelo, da je za ugotavljanje takšnih posledic pristojen izvedenec psihiater. Meni, da bi sodišče v tem delu moralo slediti ugotovitvam izvedenca klinične psihologije, v tem delu pa sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede same višine odškodnine pa je predloži nekaj odločb Vrhovnega sodišča, s katerimi dokazuje, da je prisojena odškodnina prenizka in v nasprotju z večinsko sodno prakso. Sodišču očita, da je tožniku napačno priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 25.000,00 EUR, saj je drugotožena stranka v odgovoru na tožbo posebej navedla, da po višini izrecno ne ugovarja tožbenemu zahtevku v tem delu. Zato bi mu sodišče moralo priznati celotno odškodnino, vsaj v odnosu do drugotožene stranke. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je postopek tekel tako glede spornega temelja kot tudi glede sporne višine, zato bi moralo sodišče upoštevati, da je s temeljem uspel v celoti in izračunati povprečen uspeh. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu prisodil še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo do celotne zahtevane odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se mu priznajo vsi stroški postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Obe toženi stranki odgovora na pritožbo nista vložili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na predloge strank zaslišalo kar pet izvedencev s področja medicine: specialista kirurga dr. R. R., kliničnega psihologa I. N., nevrologinjo L. T. O., psihologinjo M. R. M. in izvedenca sodne medicine J. B. Na podlagi temeljite in prepričljive dokazne ocene vseh mnenj je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so glavoboli, ki jih je tožnik zatrjeval kot posledico poškodb, nastali v tem škodnem dogodku.

Pritožnik v pritožbi izpostavlja dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjuje, da bi sodišče moralo verjeti izvedencu klinične psihologije, ki je v mnenju navedel, da so se pri njemu kot posledica nezgode razvili posttravmatski glavoboli, ne pa izvedenkama nevrologinji in psihiatrinji. Že v postopku na prvi stopnji je predložil dokazila o tem, kateri izvedenec je pristojen za ugotavljanje takšnih posledic (zapisnik o glavni obravnavi v neki drugi zadevi). Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povedalo, zakaj v tem delu ni moglo slediti izvedencu kliničnemu psihologu. Razlogi za to so napisani v zadnjem odstavku na strani 9 sodbe in na strani 10. Pravilno se je oprlo na mnenje nevrologinje, ki je povedala, zakaj oceno tožnikovega zdravnika nevrologa, na katero se je oprl klinični psiholog, ni sprejemljiva. Tudi izvedenka psihiatrinja je takšne zaključke potrdila. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da niti nevrologinja niti psihiatrinja se glede na svoje strokovne sposobnosti ne bi spuščali v takšno oceno, v kolikor le-ta tudi ne bi spadala v njuno področje. Sicer pa temelji njuno mnenje poleg strokovne ocene še na in predvsem na dejstvu, kdaj so se v medicinski dokumentaciji te težave prvič pokazale. Zato je dokazna ocena sodišča sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, pritožba pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati povezanosti glavobolov s škodnim dogodkom, zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da prvotožena stranka ni uspela izpodbiti mnenja izvedenca klinične psihologije ker ni pravočasno predlagala dokaza z izvedencem nevrologom, dokaza z mnenjem izvedenca psihiatra pa sploh ni predlagala. Toženi stranki sta res navadna sospornika, kar pomeni, da morata vsak zase prerekati dejstva in predlagati dokaza za takšna prerekana dejstva. Vendar pa, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka teh posledic ni dokazala ni pomembno, ali je le ena od toženih strank predlagala zaslišanje izvedencev in to ne pomeni, da je druga toženka takšna dejstva priznala. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo vsaj drugotoženi stranki naložilo plačilo celotne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz odgovora na tožbo drugotožene stranke res izhaja, da je posebej navedla, da po višini izrecno ne ugovarja tožbenemu zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa je bil zahtevek tožeče stranke takrat drugačen, saj je iz tega naslova zahtevala le 6.259,38 EUR. To pa ne pomeni, da drugotožena stranka ni prerekala kasneje zvišanega zahtevka na 27.000,00 EUR. Zato drugotožena stranka tega dela zahtevka ni pripoznala niti priznala. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

V preostalem delu pa tožeča stranka s pritožbo izpodbija višino odmerjene odškodnine in smiselno sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava, pri tem pa se sklicuje na nekaj judikatov Vrhovnega sodišča: VIII Ips 445/2009, 556/2008. O pregledu obeh zadev, ki jih je predložila tožeča stranka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile v obeh primerih posledice poškodb hujše, trajanje strahu je bilo daljše, razen tega pa gre le za dva primera. Ob primerjavi podobnih primerov in ob upoštevanju, da so se posledice poškodb pri tožniku pojavile na dveh področjih, tako na psihičnem kot na fizičnem področju z omejeno gibljivostjo leve rame in levega zapestja, je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za vse oblike škode primerna, ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je res prenašal številne neugodnosti povezane z zdravljenjem, bolniški stalež je trajal več kot dve leti, kirurško zdravljenje je trajalo eno leto in tri mesece, sodišče je ugotovilo, da je nosil mavčno mobilizacijo in fiksator 9 tednov, imel je številne preglede, vendar ob intenziteti in času trajanja fizičnih bolečin ter kljub temu, da bo tožnih prenašal tudi bodoče občasne lahke fizične bolečine, višja odškodnina kot 14.000,00 EUR ne bi bila primerna.

Prav tako je primerna odškodnina za strah v višini 2.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca in tožnikovo izpovedbo in pravilno ugotovilo, da je hud primarni strah trajal samo dve uri, sekundarni pa štiri tedne. Zato pritožbene navedbe o tem, da strah traja še danes, niso potrjene z zaključki sodišča prve stopnje.

Primerna pa je tudi odškodnina za duševne bolečine za skaženost, saj je sodišče ugotovilo, da ima tožnik na levi rami 20 cm dolgo brazgotino in na levem zapestju 10 cm dolgo brazgotino, kar pa kljub subjektivnemu dojemanju tožnika ni takšna oblika skaženosti, ki bi opravičevala višjo odškodnino.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 25.000,00 EUR je primerna odmena za posledice, ki jih tožnik prenaša zaradi te poškodbe. Sodišče je pravilno ovrednotilo vse težave kot tudi prikrajšanja v tožnikovem življenju, pri tem pa je tudi pravilno upoštevalo tožnikovo starost ob škodnem dogodku (25 let).

Tako je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odškodnino za nematerialno škodo, pravilno uporabilo določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se glede na čas škodnega dogodka uporabljajo za to razmerje (1060 člen OZ), odločitev pa je natančno in prepričljivo obrazložilo, zato bistvene kršitve določb postopka ni podana. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in meni, da bi sodišče moralo uspeh priznati glede na uspeh po temelju in uspeh po višini. Vendar nima prav. V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ni razlogov za to, da bi sodišče delilo uspeh na uspeh po temelju in uspeh po višini, saj je stranka vedno upravičena do tistih stroškov, ki so ji nastali glede na uspeh po višini, saj se glede na višino tudi ti stroški odmerjajo. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 365/1, točka 2).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člena 165, 154).