VSM sklep I Cpg 499/2012

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o novem sredstvu zavarovanja II Pg 1469/2011 z dne 22. 11. 2011 delno ugodi in stroškovni izrek (točka IV) citiranega sklepa spremeni tako, da se predlog upnika za povrnitev stroškov v zvezi s predlogi za izdajo dodatnih sredstev zavarovanja zavrne, v preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem obsegu točk II in III sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o delnem umiku predloga za izdajo predhodne odredbe dne 16. 12. 2011 (točka I izreka) in o ugovoru dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi z dne 16. 11. 2011 in ugovoru zoper sklep o novem sredstvu zavarovanja ter oba ugovora v celoti zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 8 dni nadaljnje stroške postopka za izdajo predhodne odredbe v znesku 1.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka III izreka).

2Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in izpodbija odločitev, sprejeto v točkah II in III izreka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sklepa o izdanih predhodnih odredbah v korist tožeče stranke razveljavita in predloga zavrneta, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico naložitve stroškov postopka tožeči stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka in da toženi stranki ni bila dana enaka možnost obravnavanja v tem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč odgovor na ugovor tožeče stranke toženi stranki poslalo skupaj z izpodbijanim sklepom, ne da bi toženi stranki dalo možnost, da bi se izjavila o navedbah in dokazih tožeče stranke iz odgovora na ugovor, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo ravno na trditve in dokaze, ki jih je sodišču predložila tožeča stranka v odgovoru na ugovor. Ponovno tudi opozarja, da se ni mogla izjaviti o izpisu iBON za toženo stranko, saj ji sodišče prve stopnje tega dokaza ob vročitvi predhodne odredbe z dne 3. 11. 2011 sploh ni vročilo. Izpostavlja, da je tožeča stranka isto terjatev, kot jo v tem postopku uveljavlja, prijavila tudi v stečajnem postopku zoper družbo G. d.d., to dejstvo pa je tožeča stranka sodišču prve stopnje zamolčala. V zvezi z blokado tožeče stranke na transakcijskem računu tožene stranke, ki naj bi bila šele v drugem vrstnem redu, tožena stranka navaja, da je blokada s predhodno odredbo v korist A. s.p.a. iz Italije res obstajala, vendar je tožena stranka s slednjo sklenila sporazum, po katerem A. s.p.a. do tožene stranke nima več nobene terjatve. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o obstoju nevarnosti, da bo tožena stranka svojo dejavnost prenesla na družbo N. AE. E. in A.R. sta še vedno ustanovitelja in družbenika družbeG. SE d.o.o., saj je bil njun izstop iz družbe razveljavljen. Tožena stranka navaja, da gre pri toženi stranki za družbo, ki dobro posluje in glede katere ni bojazni, da bi v primeru, da bi tožeča stranka uspela z zahtevkom v tem pravdnem postopku, nedvomno prejela plačilo, o čemer nedvomno pričajo plačila, v posledici katerih je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek umaknila in tudi dejstvo, da je tožeča stranka od dolžnika tožene stranke N. d.d. Celje prejela plačilo več kot 52.000,00 EUR v roku meseca dni od izdaje predhodne odredbe. Po stališču tožene stranke se sodišče prve stopnje z argumenti, ki jih je nanizala tožena stranka v ugovoru, sploh ni ukvarjalo, temveč o njih trdi, da so „splošni“. Nedvomno pa so trditve tožene stranke (primerjava poslovnih let 2009 in 2010, ki kaže na podvojenost osnovnih sredstev, povečanje prihodka od prodaje, povečanje čistega poslovnega izida in dobička) konkretni pokazatelj o dobrem poslovanju tožene stranke. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka toženi stranki povrniti še stroške dveh dodatnih predlogov za izdajo predhodnih odredb, ter priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev (razen v stroškovni odločitvi glede stroškov v zvezi s predlogi za novo sredstvo zavarovanja), pri tem pa tudi ni storilo ne v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Izpodbijano odločitev je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Pritožnik med drugim trdi, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave, saj je izpodbijani sklep utemeljilo z dejstvi, ki so bila navedena v odgovoru na ugovor, možnosti, da se do njih pred tem opredeli, pa toženi stranki ni dalo. Prav tako mu ni dalo možnosti, da se izjavi o dokazu – iBON obrazcu, ki ga je predložila tožeča stranka.

7Eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic je pravica do izjave v postopku. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije. Stranka namreč pravice do izjave ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V obravnavanem primeru tožena stranka zatrjuje, da v postopku ni imela enakega varstva pravic, ker se ni mogla izjaviti o navedbah in dokazih tožeče stranke iz njenega odgovora na ugovor. Prav bi imela tožena stranka, da bi bila njena pravica do izjave v postopku kršena, če bi po zakonu takšna izjava bila predvidena oziroma bi nalagala sodišču dolžnost, da stranko pozove k odgovoru, preden odloči o predlogu, o katerem mora odločiti. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) odgovora na ugovor ne predvideva, zato je sodišče prve stopnje o ugovoru zoper izdano predhodno odredbo lahko odločilo, ne da bi pred tem počakalo na morebiten odziv tožene stranke na odgovor na ugovor tožeče stranke. Če bi sprejeli stališče pritožbe, bi sodišče lahko prišlo v položaj, ko bi moralo v nedogled pošiljati vloge strank nasprotni stranki v izjavo in ga postavilo v dilemo, na kateri točki naj s takšnim ravnanjem zaključi in o zadevi odloči, saj bi v vsakem primeru lahko zašlo v situacijo, ko ena od strank ne bi imela možnosti izjaviti se o vlogi nasprotne stranke. Zato ravnanju sodišča prve stopnje ne moremo očitati kršitve načela kontradiktornosti.

8Prej navedeno pa ne pomeni, da je stranki, ki sicer ni imela možnosti odgovora na vlogo druge stranke, odvzeta pravica do izjave, še posebej ob dejstvu, kot v obravnavani zadevi, ko je sicer sodišče prve stopnje dejstva, v zvezi s katerimi se tožena stranka (še) ni imela možnosti izjaviti, med drugim sprejelo za podlago svoje odločitve.

9Neutemeljeno je stališče tožene stranke, da se ni imela možnosti izjaviti o predloženem dokazu – obrazcu iBON. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da ji sodišče prve stopnje ob vročitvi sklepa predhodne odredbe z dne 3. 11. 2011 obravnavanega dokaza ni vročilo, vendar je dejstvo, da se je tožena stranka s tem dokazom v postopku pred sodiščem prve stopnje seznanila, se do njega opredelila in se je o njenih navedbah v zvezi s tem dokazom opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila z obrazložitvijo, kaj pomeni ocena 2 iz izpisa iBON, zato bi tožena stranka, v kolikor je bila mnenja, da takšna ocena ne ustreza njenemu dejanskemu ekonomsko finančnemu stanju, sama pridobila izpis iBON in dokazala nasprotno kot zatrjuje in dokazuje tožeča stranka.

10Brez odločilnih posledic na izpodbijano odločitev je tudi pritožbena navedba, da je tožeča stranka isto terjatev kot v tem postopku prijavila tudi v stečajnem postopku zoper družbo G. d.d.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje predlagana predhodna odredba temelji na sklepu o izvršbi VL 128517/2011 z dne 9. 9. 2011, ki v nerazveljavljenem dajatvenem delu predstavlja odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Tožena stranka ne navaja in dokazuje, da je obravnavana odločba kakorkoli spremenjena ali razveljavljena, zgolj dejstvo morebitne prijave terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku zoper nek drugi gospodarski subjekt, s pavšalno navedbo, da gre za isto terjatev pa ne more imeti vpliva na izpodbijano odločitev.

11Na presojo utemeljenosti izdane predhodne odredbe tudi ne vpliva pritožbeno nasprotovanje obrazložitvi sodišča prve stopnje o blokadi TRR tožene stranke v korist podjetja A. s.p.a. in ugotovitvijo sodišča prve stopnje o obstoju nevarnosti prenosa poslovanja tožene stranke na družbo N. AE d.o.o.. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povsem pravilno zavrnilo ugovorne navedbe, da je tožena stranka vse blokade na TRR odpravila, saj v tej smeri v ugovoru ni ponudila prav nobenih dokazov. Tudi dejstvo, da je s podjetjem A. s.p.a. dosegla sklenitev sporazuma (ki ga v pritožbi tudi prilaga), še ne dokazuje, da je odpravljena tudi blokada TRR v korist A. s.p.a..

12Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijanega sklepa razpolagalo s podatki o dejstvih, ki so sodišču prve stopnje dajali podlago za ugotovitev objektivne nevarnosti o morebitnem prenosu poslovanja tožene stranke na družbo N. AE d.o.o.. Sprememba okoliščin, nastalih po izdaji izpodbijanega sklepa, pa ne pomeni, da pa sicer ni izkazan verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke brez predlaganega zavarovanja precej otežena oziroma onemogočena.

13Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Ni toliko relevantno, ali je dolžnik trenutno (ne)likviden, pač pa je v času odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje treba projicirati v prihodnost, torej čas oprave izvršbe. Pomembna je celovita ocena gospodarskega stanja dolžnika za presojo, ali navedeno stanje daje podlago za sklepanje, da bo bodoča izvršba na sredstva dolžnika in s tem plačilo upniku uspešno, ali pa navedeno stanje s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev upnikove terjatve.

14Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče takšno celovito oceno gospodarskega stanja tožene stranke opravilo in sprejelo pravilno materialnopravno ugotovitev o verjetnem obstoju nevarnosti za uveljavitev terjatve tožeče stranke. Pritožba v tem pogledu prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do zatrjevanih dejstev, ki jih je tožena stranka ponudila v ugovoru, saj je o tem zavzelo stališče v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje v zvezi s ponujenimi dejstvi tožene stranke še dodaja, da samo dejstvo, da tožena stranka izkazuje določen bilančni dobiček in da so njeni ekonomski kazalci v razmerju do preteklega poslovnega leta bistveno ugodnejši (povečanje obsega opredmetenih osnovnih sredstev, povečanje čistih prihodkov od prodaje, povečanje obsega poslovanja), še ne pomeni, da je tožena stranka likvidna in da njeno finančno stanje ni slabo. Tega tudi ne izkazuje okoliščina, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, da je tožeča stranka delno poplačilo svoje terjatve prejela od dolžnika tožene stranke kmalu po izdani predhodni odredbi, s čemer želi prikazati, da ni nevarnosti za poplačilo terjatve tožeče stranke. Pri tem pa tožena stranka spregleda, da je tožeča stranka prišla do delnega poplačila svoje terjatve s strani dolžnika tožene stranke in šele po izdani predhodni odredbi, pri čemer, kot izhaja iz podatkov spisa, tožeča stranka v tem postopku uveljavlja plačilo svoje terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2010.

15Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi v pravilnost zatrjevanih dejstev tožene stranke o pozitivnih ekonomskih kazalnikih, ki jih tožena stranka opira na svoje bilančne podatke, vendar pa se tožena stranka ni konkretizirano in dokazno podprto opredelila do dejstev tožeče stranke, ki nasprotno dokazujejo ekonomsko in finančno stanje, ki kaže na insolventnost in ki daje podlago za verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena. Tožeča stranka je verjeten obstoj nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve izkazovala z zatrjevanjem okoliščin, ki izkazujejo, da je tožena stranka trajneje nelikvidna (kratkoročno plačilno nesposobna, kakor tudi dolgoročno plačilno nesposobna). Zatrjevane okoliščine je izkazovala z analizo poslovanja po načelih odgovornega finančnega poslovanja iz 11. in 28. člena Zakon o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in pravilih pravno finančne stroke. Podlaga za izračune, ki izkazujejo slab finančni položaj tožene stranke, so tožeči stranki bili podatki iz bilance stanja za toženo stranko na dan 31. 12. 2010 in izkaz poslovnega izida v obdobju 1. 1. do 31. 12. 2010. Ob uporabi ekonomskih kazalnikov, katerih vsebino in namen je v predlogu obrazložila, je tožeča stranka nazorno prikazala način izračuna povprečnega roka plačila dobaviteljem, kot tudi stanje kapitaliziranosti in zadolženosti. Po tožeči stranki ponujeni rezultati takšne analize so pokazali, da obdobje 156 dni za poravnavo kratkoročnih poslovnih obveznosti ponazarja plačilno nedisciplino, še posebej ob upoštevanju 14. člena ZFPPIPP, ki okvirno določa dvomesečno zamudno pri izpolnjevanju obveznosti kot enega od pogojev za trajnejšo nelikvidnost. Hkrati je razmerje kapitala in zadolženosti pokazalo, da je tožena stranka podkapitalizirana ter finančno odvisna od zunanjih virov financiranja.

16Tožena stranka v ugovoru ne podatkom, ki jih je tožeča stranka uporabila za izračun, niti primernosti uporabljenih kazalnikov in tudi ne metodi izračuna, ni obrazloženo oporekala, temveč je zgolj navajala, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala. Bolj nazorno kot je, tudi po presoji sodišča druge stopnje, tožeča stranka svojih trditev o kazalnikih, ki kažejo na slab finančni položaj tožene stranke, ni mogla dokazati, pri čemer gre nenazadnje za podatke o finančnem in ekonomskem stanju tožene stranke, ki so ji, oziroma ki bi ji morali biti znani, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo utemeljenih razlogov, da bi v pravilnost rezultatov analize dvomilo.

17Odločitev sodišča prve stopnje, da sta kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 257. člena ZIZ, ter da tožena stranka z ugovornimi navedbami in dokazi ni mogla omajati sprejete predhodne odredbe, je tako materialnopravno pravilna.

18Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom II Pg 1469/2011 z dne 22. 11. 2011 in s katero je toženi stranki naložilo povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške zavarovanja v znesku 720,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je priznalo stroške za oba predloga, s katerim je tožeča stranka predlagala zgolj dodatno sredstvo zavarovanja, stroške pa je priznalo in odmerilo kot za predlog za izdajo predhodne odredbe. Takšna stroškovna odločitev je materialnopravno zmotna.

19Predlog, s katerim stranka predlaga zgolj novo, dodatno sredstvo zavarovanja, ne predstavlja novega predloga za izdajo predhodne odredbe, niti takšna vloga ne predstavlja druge obrazložene vloge. Poudariti je potrebno, da predlog, s katerim se, ob že podanem predlogu za izdajo predhodne odredbe, predlaga zgolj dodatno, novo sredstvo zavarovanja, predstavlja le navedbo novega sredstva zavarovanja. Sredstvo zavarovanja je le ena izmed sestavin predloga za zavarovanje. Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v tarifni številki 3461 za predlog za izdajo predhodne odredbe določa enotno nagrado ne glede na število in vrsto sredstev zavarovanja, navedenih v predlogu, za predlog za zavarovanje z novim sredstvom zavarovanja pa ne določa posebne nagrade. S tem, ko je po tarifni številki 3461 predpisana ista nagrada za predlog za izdajo predhodne odredbe, ne glede na število sredstev zavarovanja, upnik, ki mu je bila takšna nagrada že priznana, ni upravičen še do kasnejše dodatne nagrade za predlog z navedbo (zgolj) novega sredstva zavarovanja.

20Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke glede stroškovne odločitve ugodilo in v tem obsegu sklep sodišča prve stopnje spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo točki II in III sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

21Stroški zavarovanja, kadar je predhodna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.