VSL sodba II Kp 14275/2010

I. Pritožba zagovornika obtoženega B.S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem postopku obtoženega B. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in stransko denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR v skupnem znesku 1.000,00 EUR, kar je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev. Določilo je tudi, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti očitkov obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3Pritožba je neutemeljena.

4Pritožnik navaja, da dejanje, kot se obtoženemu očita, po opisu ni kaznivo dejanje in je zato sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon. Opozarja, da je za kaznivo dejanje potrebno večkratno ponavljajoče ravnanje. Obtoženemu se očita le enkratno prevažanje tujcev po ozemlju Republike Slovenije. Opozarja tudi na nasprotje med abstraktnim in konkretnim delom izreka sodbe.

5Takšne navedbe so neutemeljene. V tretjem odstavku 311. člena sta opredeljeni dve alternativni izvršitveni obliki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Prva oblika je ukvarjanje s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej, storilec nezakonito spravlja (večkratno ponavljajoče), na njeno ozemlje ali pa po njem prevaža ali pomaga pri skrivanju. Druga oblika pa je, da storilec skupino tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanja v njej za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlja države. V konkretnem primeru se obtožencu očita, da je skupino tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje v njej, prevažal preko ozemlja Republike Slovenije za dogovorjeno plačilo. V izreku sodbe so tudi konkretizirani tujci in pa višina zneska, ki je bila obtožencu obljubljena za prevoz teh tujcev po ozemlju Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da konkreten opis obtoženemu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse elemente kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ. Nasprotje med abstraktnim delom, kjer se zatrjuje, da je spravil čez mejo in ozemlje Republike Slovenije s konkretnim delom, kjer se zatrjuje, da je te tujce spravil le preko ozemlja Republike Slovenije, pa ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kršitve kazenskega zakona kot to zatrjuje pritožnik.

6Navajanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na izpovedi prič F.K., L.R. in A.C. dane v preiskavi, ker obtoženi ni bil poučen o svoji ustavni zakonski pravici do zagovornika, ki bi ga lahko angažiral za potrebe obrambe pri zaslišanju omenjenih prič pred preiskovalnim sodnikom, ni utemeljena. Zakon o kazenskem postopku določa, da je potrebno obdolženca poučiti o pravici, da si vzame zagovornika in kdaj je obramba s pomočjo zagovornika obvezna. V konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za obvezno obrambo (člen 70 ZKP). Obtoženi je bil ob razgovoru na policiji v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP poučen tudi, da ima pravico, da si vzame zagovornika. Zakon o kazenskem postopku ne določa, da mora biti osumljenec ob izvajanju posameznih preiskovalnih dejanj poučen o pravici do zagovornika. Obtoženi zagovornika ni angažiral kljub temu, da je bil o tej pravici poučen. Sodišče prve stopnje pa ga je pravilno obvestilo o nujnih preiskovalnih dejanjih (o zaslišanju prič). Obtoženi je bil pri zaslišanju prič L.R. in F.K. tudi prisoten. Tako mu je bila dana možnost, da se sooči z obremenilnimi pričami in torej ni bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot to zatrjuje pritožnik. Obtoženi je bil pred zaslišanjem teh prič opozorjen na pravico, da si lahko vzame zagovornika, česar se ni poslužil in ni bila dolžnost preiskovalnega sodnika, da osumljenca ponovno opozarja na to pravico. Pritožnik pa tudi ne izkaže kako je odsotnost zagovornika ob zaslišanju teh prič vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

7Da je bilo obtožencu obljubljeno plačilo v višini 300,00 EUR, je sodišče natančno obrazložilo ob oceni vseh izvedenih dokazov. Zato pritožnikove navedbe, da gre za nelogične in nasprotujoče si izpovedi tujcev in ponujanja drugačen zaključek, to je, da obtoženemu ni bilo obljubljeno plačilo za prevoz teh tujcev ne vnaša dvoma v pravilen zaključek sodišča prve stopnje. Nedvomno so vsi tujci potrdili, da so morali za prevoze plačevati. Nelogično je, da bi obtoženi v vozilo sprejel na prigovarjanje svojega znanca, katerega ne želi identificirati, tujce s katerimi se je težko sporazumeval, ker niso znali slovensko, ne da bi zato prejel plačilo glede na njegove premoženjske razmere in nepotrjenem zagovoru, da se je v Maribor odpeljal po rezervne dele za vozilo, ki ga je že dlje časa sestavljal. Zagovor obtoženega, da je šel po dele za avto, je sodišče prve stopnje glede na časoven potek obtoženčeve poti ocenilo kot neprepričljivega. Iz analize baznih postaj, na katere se je priključeval prenosni telefon, ki ga je uporabljal obtoženi, je mogoče razbrati, da se je v Mariboru zadrževal le na enem kraju in je neverjetno, da bi na istem kraju prevzel avtomobilske dele kot tudi tujce. Navajanje pritožnika, da ni subjektivnih znakov kaznivega dejanja, da je obtoženi le znancu delal uslugo in peljal ilegalce na njegovo prošnjo, ne vnaša dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi vedel, da navedene osebe nimajo dovoljenj za bivanje v Republiki Sloveniji kot tudi ne za vstop v Republiko Slovenijo in da ni šlo le za uslugo, ampak je prevoz opravil za obljubljeno plačilo. Iz izpovedi prič, ki jih je sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, analiziralo in se z oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je bilo dogovorjeno, da tujci obtožencu plačajo za prevoz. Vsa ta dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (pot v Maribor po tujce, ki jih obtoženi ni poznal in z njimi ni mogel komunicirati in obljubljeno plačilo) gotovo pomeni to, da se je obtoženi zavedal, da gre za tujce, ki so ilegalno prišli v Republiko Slovenijo brez ustreznih dovoljenj za vstop oziroma bivanje v njej in jih je z namenom nadaljnje njihove poti do namembnosti kraja po ozemlju Republike Slovenije prevažal, prav zato, da bo zato prejel plačilo. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi kriv za očitano kaznivo dejanje pravilen.

8Pritožnik v svoji pritožbi izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da je sodišče obtoženemu izreklo identično sankcijo kot v prvem sojenju, čeprav so podane dodatne olajševalne okoliščine, ki pa jih ne navede. Sam potek časa sojenja ne pomeni dodatne olajševalne okoliščine. Da pa obtoženi denarja ni sprejel, pa ni olajševalna okoliščina na strani obtoženega, ampak je to pripisati dejstvu, da je bil obtoženi prijet pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Zavzemanje pritožnika za določitev nižje zaporne kazni in krajše preizkusne dobe ni utemeljeno glede na težo očitanega kaznivega dejanja kot tudi obtoženčevo kazensko odgovornost. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pri določitvi denarne kazni kazenski zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja (KZ in ne KZ-1) saj mora sodišče kazensko sankcijo izreči po zakonu, po katerem obtoženemu sodi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi v primeru upoštevanja določil o izreku denarne kazni po KZ bil obtoženi v slabšem položaju. Povprečna plača v novembru 2006 je znašala 186.295,00 SIT (Ur. l. RS 7/2007), kar pomeni, da bi bil dnevni znesek višji od 20,00 EUR. Sodišče namreč ni razpolagalo s podatki o obtoženčevem dnevnem znesku, ki bi ga lahko upoštevalo (drugi odstavek 38. člena KZ) in bi zato lahko upoštevalo le dnevni znesek v skladu s četrtim odstavkom 38. člena KZ). Glede na težo očitanega kaznivega dejanja pa je pravilno ocenilo, da je 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znese skupaj 1.000,00 EUR primerna denarna kazen glede na težo očitanega kaznivega dejanja in obtoženčevo kazensko odgovornost. Ker je sodišče kršilo kazenski zakon v korist obtoženega, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo.

9Pritožbeno sodišče kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni našlo, zato je ob zavrnitvi pritožbe obtoženčevega zagovornika potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je obdolženi dolžan v skladu z določili člena 98 ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka.