VSL sodba in sklep I Cpg 59/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom:

- v I. točki izreka odločilo, da je dolžna drugo tožena stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 31.590,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008 dalje do plačila,

- v II. točki izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko.

Sklenilo je še, da se postopek s tožbo za znesek 25,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1. 9. 2007 do plačila ustavi.

V dopolnilnem sklepu je odločilo o stroških postopka, in sicer je v I. točki izreka naložilo tožeči stranki povrnitev stroškov prvo tožene stranke v znesku 3.000,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki izreka pa je drugo toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 866,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti I. in II. točki izreka sodbe ter I. in II. točki izreka dopolnilnega sklepa se je pravočasno pritožila drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo ter dopolnilni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka drugo tožene stranke, katere je tudi priglasila.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil zoper drugo toženo stranko dne 23. 3. 2012 začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Do prekinitve postopka pa je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli vsi roki zanje. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo.

6Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi 86. in 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) zaradi nezgode pri delu, pri kateri je bil poškodovan delavec drugo tožene stranke ob izvajanju sanacije plazu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko kot naročnika javnega naročila iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo. Zoper drugo toženo stranko kot izvajalcu del ter delodajalcu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je ugotovilo, da je ta ravnala v nasprotju z ukrepi varstva pri delu, saj ob sanaciji plazu ni upoštevala pravil stroke in predpisov.

7Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je sodbo utemeljilo le na podlagi izvedenskega mnenja, ostalih pravno relevantnih dejstev pa ni presojalo; predvsem se ni opredelilo do Uradnega poročila in odločbe Inšpektorata RS za delo št. 0408-69/2005. Po oceni pritožbenega sodišča smiselno uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave) ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev ter vpogledalo v vse listine, ki so jih predložile pravdne stranke, svojo odločitev pa je oprlo na izvedensko mnenje, ki je bilo narejeno na podlagi vseh dokaznih listin v spisu. Dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo skladno s prosto presojo (prim. 8. člen ZPP), poglavitno težo pa je dalo ugotovitvam izvedenca, ki je na gradbenem področju strokovnjak in ne listini, iz katere izhaja ugotovitev inšpektorja za delo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako logična ter povsem prepričljiva. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z izvedencem, ker za ugotovitev oziroma za razjasnitev dejanskega stanja v tej zadevi ni imelo potrebnega strokovnega znanja (prim. 243. člen ZPP). Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je lahko opravilo subsumpcijo, ali je šlo za opustitev ukrepov za varstvo pri delu.

8Zaradi razlikovanja dokazov o odločilnih dejstvih nista podani niti očitani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri kršitvi iz 14. točke navedenega člena gre namreč za to, da sodbe zaradi pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba pa vsebuje jasne in konsistentne razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko. Za protispisnost pa gre tedaj, ko sodišče kot vsebino listine oziroma izjavo povzame nekaj, česar ta listina oziroma izjava ne vsebuje in ne v primeru, kot to zatrjuje pritožnik, če si sami dokazi med seboj nasprotujejo.

9Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Presoja, kdo bi moral zagotoviti geomehanski nadzor in varnostni načrt ter kakšne so posledice izostanka tega nadzora, v predmetni zadevi namreč ni pravno odločilna. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom. Prvo tožena stranka ni delodajalec (1), temveč naročnik javnega naročila. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil kot izkopa, ki ga je izvedla drugo tožena stranka, glede na naravo terena neprimeren. Izvedenec je pojasnil, da način izkopa ni del projekta, temveč ga določa gradbeni strokovnjak, katerega bi morala zagotoviti drugo tožena stranka. Zgolj pavšalno nestrinjanje pritožnika z zaključkom izvedenca o nepravilnem kotu izkopa in samim izkopom pa za uspešno nasprotovanje temu dejstvu ne zadostuje.

10Nadalje je kljub pritožbenemu očitku, da tehnična dokumentacija ni predvidevala opozoril glede izkopa ter da iz varnostnega načrta izhaja, da bo kot izkopa določil strokovnjak za geomehaniko, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vodni žep ne more predstavljati nenadnega dogodka. Že v Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki bi jo morala drugo tožena stranka kot izvajalec in strokovnjak za izvedena dela upoštevati, je v prilogi C v točki 12. 3. določeno, da je izkop v globino več kot 100 cm potrebno obvezno vršiti ob izvajanju varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in usip izkopanega materiala (z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin pod kotom notranjega trenja zemljine). Nadalje predpisuje, da je izkop kakor tudi razpiranje brežin potrebno izvajati strokovno, po ustreznih normativih in statičnih izračunih pod neposrednim vodstvom vodje posameznih del, ob tem pa je treba upoštevati tudi možnost vdora vode in povečanega tlaka v izkopanih stenah ali zagatah. Iz opisanega sledi, da drugo tožena stranka z ugovorom, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi višje sile oziroma naključja, ne more uspeti. Glede na plazovit teren lahko namreč že samo dejstvo sanacije plazu pomeni možnost zruška, s čimer bi morala drugo tožena stranka upoštevajoč navedene predpise in pravila stroke računati, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

11Prav tako ni napačen zaključek sodišča prve stopnje o dolžnosti drugo tožene stranke narediti nov pregled stanja plazu in terena. Ob tem sicer niti ne gre za nosilni razlog izpodbijane odločitve. Bistveno je namreč ugotovljeno dejstvo napačnega izkopa jarka, torej določitev kota oziroma načina izkopa, ki je bil v pristojnosti druge tožene stranke. Poleg tega pa 84. člen Zakona o graditvi objektov določa, da mora izvajalec pred začetkom in med izvajanjem posameznih del opraviti pregled projekta za izvedbo in opozoriti investitorja, projektanta in revidenta ter nadzornika na morebitne ugotovljene pomanjkljivosti ter zahtevati njihovo odpravo.

12Pritožnik ne more uspeti niti z očitkom, da je sodišče prve stopnje odgovornost druge tožene stranke utemeljilo na njeni dolžnosti opraviti širok izkop, na drugem mestu pa je zapisalo, da je odgovornost podana, ker je bil namesto razpiranja kanala opravljen širok izkop. Po oceni pritožbenega sodišča namreč ne gre za tako bistveno kršitev, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti odločitve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da način izkopa ni bil primeren oziroma je bil povsem neprimeren glede na teren in trdnost zemljine. Opravljen ni bil niti širok izkop niti izkop z razpiranjem kanala, ki bi bil po oceni izvedenca celo najbolj primeren. Drugo tožena stranka tako v nasprotju s pravili Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih ni izvajala primernih varnostnih ukrepov glede na stanje terena, ki je bilo plazovito. Zaradi premajhnega kota (nagiba) izkopa oziroma neizvedbe izkopa z razpiranjem kanala ni zagotovila varnostnih ukrepov, ki bi preprečili zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in usip izkopanega materiala, v posledici česar je prišlo do zasutja in poškodbe delavca.

13Pri navedbah glede pretrganja vzročne zveze zaradi puščanja cevi, ki ni bila vrisana v tehnično dokumentacijo, gre za irelevantne trditve, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Glede na nestabilno stanje terena bi morala drugo tožena stranka računati z nevarnostjo zasutja; v kolikor bi varnostne ukrepe spoštovala, do zasutja sploh ne bi prišlo. Prav tako so nepomembne trditve glede stabilnosti in očiščenosti brežin, zaradi česar naj jih ne bi bilo potrebno dodatno zavarovati, saj (osnovne) varnostne pogoje in potek izkopov določajo že citirani predpisi, poleg tega pa glede na naravo terena in nastanek škodnega dogodka to očitno ne drži.

14Pritožba proti dopolnilnemu sklepu (zoper odločitev o stroških postopka) ni obrazložena, pritožbeno sodišče pa po uradnem preizkusu ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

15Iz opisanega sledi, da pritožba v celoti ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje ter dopolnilni sklep potrdilo (353. člen ZPP ter 2. točka 365. člena ZPP).

16Ker drugo tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pojem delodajalca opredeljuje 3. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu kot osebo, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposluje delavca oziroma osebo, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca. Poškodovani delavec pa s prvo toženo strank ni v nobenem od teh razmerij.