VSL sodba I Cpg 671/2012

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi z dne 13. 7. 2003, opr. št. VL 97852/2009, razveljavi v celoti (1. točka izreka), ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 1.502,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 do 7. 3. 2011 (2. točka izreka) in terjatev tožene stranke do tožeče v višini 12.983,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2011 dalje do plačila (3. točka izreka), posledično pobotalo terjatvi v višini 1.502,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 do 7. 3. 2011 (4. točka izreka) ter tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.249,20 EUR (6. točka izreka).

2Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje pravočasno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka v zvezi s pobotnim ugovorom ni izkazala ne kršitev poslovne obveznosti ne nastanka škode, saj ni izkazala stroškov ponovnega pridobivanja gradbenega dovoljenja, naročenih študij ter stroškov najetih kreditov za financiranje projekta in izgube dobička. Pobotni ugovor ni bil konkretiziran, zato ga je tožeča stranka v vlogah z dne 22. 3. 2011 in 20. 4. 2011 zavrnila v celoti. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se do pobotnega ugovora ni opredelila, prav tako pa je sodišče prve stopnje nikoli ni izrecno pozvalo, naj se o njem izjasni. Pogodba nikoli ni bila razdrta, sploh pa ne s strani tožene stranke. Dela, za katera so bili izstavljeni vsi trije vtoževani računi, so bila opravljena korektno in kakovostno, o čemer je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Spor se ne nanaša na neizpolnitev poslovne obveznosti, saj tega nobena stranka ni zatrjevala, prav tako ne dejstva, da tožeča stranka pogodbene obveznosti ni izpolnila pravočasno. Tožena stranka ni argumentirano zavrnila spornih računov, torej se je z njimi strinjala. Tožeča stranka je pridobila vsa potrebna soglasja, res pa je bila vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja vložena preuranjeno, ni pa bila projektna dokumentacija pomanjkljiva. Na odločitev in spremembo pravil Občine Logatec tožeča stranka ni imela vpliva. Zakoniti zastopnik tožene stranke je na zaslišanju izpovedal, da so bila dela po vtoževanih računih opravljena, kot so bila naročena, in ni zatrjeval, da je treba dela po računu št. 1010 obravnavati kot eno od faz po pogodbi št. 852-11/05. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala vložiti vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja in zastopati investitorja v upravnem postopku njegovega pridobivanja. Pravdni stranki sta se s pogodbo dogovorili le, da bo tožeča stranka izdelala ustrezno projektno dokumentacijo, kar je sodišče štelo za izkazano. Volja je bila jasno izražena (o čemer je bilo med drugim izpovedano tudi na naroku 11. 10. 2011), zato interpretacija volje pravdnih stranki ni dopustna. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4V zvezi s pritožbenimi navedbami glede pobotnega ugovora pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ne graja ne višine ugotovljenih terjatev, ki ju je sodišče pobotalo, niti s strani sodišča prve stopnje določenega trenutka pobotanja, temveč izpodbija le ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni prerekala utemeljenosti ugovora ter navedb tožene stranke v zvezi s tem. Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano prerekala pobotnega ugovora, v svojih vlogah, na katere se sklicuje, pa je le pavšalno prerekala vse navedbe tožene stranke. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožeče stranke pozivati, naj se o pobotnem ugovoru izjasni, saj bi nedvomno tožeča stranka lahko pobotni ugovor konkretizirano prerekala na naroku 11. 10. 2011, ko je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k njegovi specifikaciji in ga je ta tudi specificirala. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka pobotnega ugovora ni konkretizirala, saj je ta v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2001 (red. št. 24) navedla, da je šlo za velik projekt, pri katerem ji je zaradi ne pridobitve gradbenega dovoljenja iz naslova financiranja (plačevanja obresti za kreditiranje), zamude pri izvedbi projekta in plačila nove dokumentacije pri drugem projektantu, nastala velika materialna škoda. Ker ob zatrjevanih dejstvih ni navedla višine zahtevka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jo je v okviru materialno-pravdnega vodstva pozvalo, naj specificira višino, nakar je tožena stranka na naroku 10. 11. 2011 navedla, da uveljavlja pobotni ugovor v višini vtoževane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od uveljavitve pobotnega ugovora dalje do plačila, in sicer na osnovi odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti. Na ta popoln pobotni ugovor tožeča stranka ni reagirala, sodnikova razjasnjevalna dolžnost v okviru materialno-pravdnega vodstva na področju dejanskih vprašanj pa ne sega tako daleč, da bi tožečo stranko pozivalo, da mora konkretizirano prerekati zatrjevana dejstva, sicer bodo štela resnična. Ker so bila vsa (v zvezi s pobotnim ugovorom zatrjevana) dejstva neprerekana, štejejo za resnična (drugi odstavek 214. člena ZPP), zato sodišču prve stopnje v zvezi z njimi ni bilo treba izvajati dokaznega postopka, pritožbeni očitki, češ da tožena stranka ugovora ni izkazala/dokazala, pa so posledično neutemeljene, saj toženi stranki zaradi procesne pasivnosti tožeče stranke kaj več tudi ni bilo treba storiti.

5Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da tožeča strank svojih pogodbenih obveznosti, za katere je izdala račun št. 1090, ni izpolnila, slednje pa je zatrjevala tudi skozi celoten postopek. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pravdni stranki sta se v pogodbi št. 852-11/05 z dne 20.10.2005 v 1. členu dogovorili za izdelavo investicijsko-tehnične dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja PGD za objekt Vrstna gradnja enodružinskih hiš s komunalno in prometno ureditvijo z ilustrativnimi prikazi objekta. V 10. členu predmetne pogodbe sta se pravdni stranki nadalje dogovorili, da se obveznost tožeče stranke zaključi z izdajo gradbenega dovoljenja. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da so bile obveznosti v predmetni pogodbi določene nedvoumno in zato ni potrebna interpretacija, saj tožeča stranka svoje obveznosti tolmači na način, da so te izpolnjene, če pridobi vsa soglasja in izdela projektno dokumentacijo, tožena stranka pa nasprotno navaja, da tožeča stranka svojih obveznosti po predmetni pogodbi ni izpolnila in da je bila obveznost slednje izdelati takšno dokumentacijo, da bo na njeni podlagi mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje, oziroma da so obveznosti tožeče stranke zaključene z izdajo gradbenega dovoljenja. Če različnega tolmačenja pravdnih/pogodbenih strank ne bi bilo, ta pravda ne bi bila potrebna.

6Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in je preverjalo/iskalo namen pogodbenih strank ter ugotovilo, da je bil njun namen izdelava takšne projektne dokumentacije, ki bo zmožna pridobitve gradbenega dovoljenja (slednje izhaja tako iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je izpovedal, da je bila obveznost tožeče stranke pripraviti projektno dokumentacijo in sodelovati vse do izdaje gradbenega dovoljenja, kot tudi iz izpovedb zakonitih zastopnikov tožene stranke), česar pa tožeča stranka ni izpolnila, kar izhaja iz zapisnika UE Logatec z dne 1. 10. 2009, kljub temu da se je zavedala, da na območju, za katerega se je zavezala pripraviti projektno dokumentacijo, še ni javnega vodovoda, kar izhaja iz Projektnih pogojev Občine Logatec z dne 21. 6. 2006, pa tudi sicer v postopku ni prerekala pomanjkljivosti projektne dokumentacije v zvezi s kanalizacijo. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka nikoli ni zatrjevala pomanjkljivosti projektne dokumentacije, saj je ta že v vlogi 7. 3. 2011 navedla, da je bil poleg problema s plinom tudi problem s kanalizacijo, ki jo je tožeča stranka projektirala, kot da obstoji, čeprav je bila v občinski proračun vnesena šele leta 2010. Da tožeča stranka ni pripravila ustrezne dokumentacije v zvezi s kanalizacijo, je na zaslišanju izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožeča stranka tudi neutemeljeno navaja, da je bil zahtevek tožene stranke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjen iz razloga, ker je bil preuranjen, saj iz navedb pravdnih strank in dokazov izhaja celo, da je imel projekt zaradi zavrnitve soglasja s strani soglasodajalca G. d.o.o. zamudo. Ne glede na navedeno, pritožbeno sodišče še izpostavlja, da neizpolnitev obveznosti tožeče stranke izhaja že iz dejstva, da ta iz razloga neplačila s strani tožene stranke, tej ni predala vseh potrebnih izvodov projektne dokumentacije, potrebnih za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar izhaja že iz trditev tožeče stranke, pa je bila obveznost njihove izročitve prav tako njena pogodbena obveznost.

7V zvezi s pritožbenimi očitki o utemeljenosti izdaje računa št. 1010 pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so dela, zaračunana v predmetnem računu, že zaračunana v računu št. 1090, in da gre za dela, ki so vključena v pogodbo št. 852-11/05 z dne 20. 10. 2005. Iz izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank izhaja, da so bila dela, zaračunana po predmetnem računu, naročena in izvedena. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na zaslišanju res izpovedal, da je šlo za dodatna dela, ki niso sodila v obseg osnovne pogodbe, a je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so dela po predmetnem računu sodila v pogodbo z dne 20. 10. 2005, kar izhaja iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da dela po računu št. 1010 niso bila izvedena po koncu projektiranja, ampak da je šlo za eno izmed faz med projektiranjem zaradi variant z občino, ni pa bil prepričan, ali je tožeča stranka ta dela upravičena zaračunati. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo naročilo del po predmetnem računu posredovano tožeči stranki 14. 10. 2005, tj. še pred sklenitvijo pogodbe z dne 20. 10. 2005, katere predmet je bila tudi izdelava dokumentacije s prometno ureditvijo, ki je po navedbah tožeče stranke predmet računa št. 1010. Popolnoma neživljenjsko bi bilo sklepanje, da bi pravdni stranki za dela, ki so bila naročena 14. 10. 2005, sklenili pogodbo šele 15. 10. 2007 (Pogodba o izdelavi spremembe načrta za Vrstno gradnjo enodružinskih hiš s komunalno in prometno ureditvijo št. 852-11/05) in da bi tožeča stranka ta dela zaračunala šele z računom z dne 5. 2. 2009, še posebej iz razloga, ker iz elektronske pošte zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 14. 10. 2005 izhaja navodilo, naj se idejne skice parkiranja na in ob javni cesti za potrebe dogovarjanja z občino pripravijo čim prej, da lahko nato tožeča stranka nadaljuje s projektiranjem.

8Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), in ni ugotovilo nobenih nepravilnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.