VSC sodba Cp 504/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 18.932,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2008 dalje do plačila, kar pa je tožeča stranka zahtevala več, pa je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 2.545,51 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki bivša zunajzakonska partnerja in je zunajzakonska skupnost med njima trajala od 1977 do 1994 leta. Pred Okrožnim sodiščem v Celju je pod opravilno številko P 499/1999 tekel postopek za razdružitev skupnega premoženja, ki je bil končan s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik potem, ko je zunajzakonska skupnost razpadla, odplačeval več kreditov, ki so bili porabljeni za nastanek skupnega premoženja, zato je upravičen v skladu z določbo tretjega odstavka 56. člena ZZZDR, da od toženke zahteva povrnitev ½ zneska. Glede na ugovor toženke je sodišče še zaključilo, da so bili krediti, ki jih je moral tožnik odplačevati potem, ko je življenjska skupnost razpadla, porabljeni za nakup nepremičnin, ki so bile predmet razdelitve skupnega premoženja. Glede na toženkin ugovor zastaranja je presodilo, da je glede na splošni zastaralni rok pet let v skladu z določbo 346. člena OZ delno tožnikova terjatev zastarana in je za ta del zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi delno obrestni zahtevek in tožniku priznalo obresti od vložitve te tožbe. Glede na delni uspeh v pravdi, je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja zahtevka in se ne strinja z obrazložitvijo, da tožnik ob razpadu zunaj zakonske skupnosti še ni imel zahtevka, ker še ni plačal v tej pravdi zahtevanih zneskov. Meni, da bi sodišče moralo zaključiti, da je zastaranje začelo teči z razpadom zunaj zakonske skupnosti. Poleg tega meni, da je tudi o pasivi bilo že odločeno s pravnomočno sodbo, s katero je sodišče odločalo skupnem premoženju, tako da gre za že razsojeno stvar. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se do večine njenih navedb ni opredelilo, navaja, da se pri tem izpostavlja dvom v verodostojnost kreditnih pogodb, saj je toženka prepričana, da si je tožnik na tak način izplačeval dobiček, kar pa je hotela dokazati z izvedencem finančne stroke, ki ga sodišče ni postavilo. Sodišče neutemeljeno ni verjelo toženki, čeprav bi že samo moralo podvomiti v pravo naravo teh pogodb. Ne drži, da ni dokazala, da so te pogodbe fiktivne, saj ji sodišče sploh ni dovolilo izvajati vseh dokazov. Sodišče je razsodilo v korist tožnika, čeprav ni predložil nobenih dokazov oziroma so bili ti dokazi neprepričljivi. Sodišče se ne bi smelo opreti na kreditne pogodbe. Meni, da je tudi neobičajno, da bi se nakup neke nepremičnine kar petkrat najel kredit. Tekom postopka je povedala, zakaj šteje, da te pogodbe niso resnične, vendar sodišče na njene navedbe ni odgovorilo. Najemanje kreditov, za katere tožnik navaja, da bi jih morala plačati tudi toženka, nimajo nobene zveze z njo, saj ta sredstva niso bila porabljena za namen ustvarjanja skupnega premoženja. Nikoli tudi ni soglašala ali sprejemala kakršnekoli kredite. Če bi ti krediti res obstajali, bi moral tožnik to dejstvo uveljavljati že v nepravdnem postopku, vendar tega ni. Razen tega je bilo o obsegu skupnega premoženja že pravnomočno odločeno. Toženke tudi nikoli ni pozval k vračanju teh kreditov. Sicer pa je tožnik v zadnjem letu pred razpadom življenjske skupnosti korenito spremenil svoj življenjski slog in povečal potrošnjo za lastne potrebe. Tako izpodbija predvsem zaključke sodišča prve stopnje o tem, da so listne, s katerimi je tožnik dokazoval kredite pristne in pa o tem, da bi bila ta sredstva dana kot kredit in porabljena za skupno premoženje. V tem delu sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem pa napačno dokazno oceno. Navaja, da je na podlagi vsega kar je navedla v pritožbi podana tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 12. in 14. točke 339. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter da se sodbo v točkah 1 in 3 izreka spremeni tako, da se zahtevek zavrne ali pa da se sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke. Navaja, da je odločitev sodišča pravilna in zato predlaga, da se pritožbo zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev ene polovice kreditov, za katere je zatrjeval, da jih je po razpadu življenjske skupnosti s toženko moral odplačati. Pravilno je zaključilo, da je pravna podlaga tožnikovega zahtevka v tretjem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Pritožnica s pritožbo izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik po razpadu življenjske skupnosti (ki je trajala od 1977. leta do konca 1994. leta, torej 17 let) res odplačeval kredit in sodišču očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni zaslišalo izvedenca finančne stroke. Vendar to ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (ZPP, člen 7, 212). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik za svoje obširne in natančne trditve o tem, kdaj in koliko kreditov je prejel, ponudil listinske dokaze in predlagal zaslišanje prič. Pravilno pa je tudi zaključilo, da so bile toženkine trditve, ki jih ponavlja tudi v pritožbi in sicer, da ta sredstva niso predstavljala kredita, ampak dobiček firme, ob listinah, ki jih je predložil tožnik, preveč splošne. Pritožnica sodišču očita, da ji s tem, ko ni določilo izvedenca finančne stroke, ni dalo možnosti, da bi dokazala svoje trditve. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (na strani 13) pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog, saj je ugotovilo, da je bilo sporno dejansko stanje, ki pa ga je sodišče z gotovostjo ugotovilo, zato tudi ni bilo potrebno zasliševati izvedenca.

Ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ki jo je v skladu z navodili 8. čl. ZPP, opravilo sodišče prve stopnje je logična in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je povzelo razloge sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 499/99, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da je njegov delež večji in iz katerih izhaja, kako sta partnerja pridobivala skupno premoženje. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pravdni stranki v krajšem obdobju osmih mesecev kupili dve nepremičnini, bilo pa je nesporno, da sta že pri nakupu prve nepremičnine v februarju 1992 potrebovali za nakup posojilo. Logični so zato zaključki sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista imeli prihrankov, zato je sodišče utemeljeno verjelo tožnikovemu natančnemu prikazu, kaj je plačeval s krediti. Tak dokazni zaključek je sodišče prve stopnje podkrepilo tudi s primerjavo dohodkov obeh partnerjev in pravilno zaključilo, da zgolj z mesečnimi dohodki, s katerimi se je morala preživljati tudi 4 članska družina, pravdni stranki nista mogli pridobiti takšnega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ni verjetna trditev tožene stranke, da naj bi bili ti stroški plačani iz drugih virov, saj toženka teh svojih trditev ni konkretizirala in ni povedala, iz katerih virov naj bi bili stroški plačani. Toženka v pritožbi sodišču očita, da ne bi smelo verjeti pričam, ker so to prizadete osebe, vendar tudi v tem nima prav. Sodišče prve stopnje ni napravilo zaključkov le na podlagi izpovedb prič, ampak logične izpeljave tako ob upoštevanju vrednosti premoženja, časa nakupa, dohodkov strank, kreditnih pogodb, potrdila B. C., da so bili krediti vrnjeni in zaslišanja prič. Ti dokazi pa so skladni in potrjujejo tožnikove trditve in tudi njegovo natančno in prepričljivo izpovedbo. Ob tako močnih dokazih pa je ostala toženkina izpovedba osamljena. Zgolj dejstvo, da so bile priče zaposlene pri firmi, pa samo po sebi ne pomeni, da priče ne govorijo resnice. Pritožbeni očitki, da je iz izjav prič mogoče razbrati medsebojna nasprotja, ki jih je sodišče spregledalo, pa so le pavšalni.

Ob izčrpni in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje pritožbena izvajanja o tem, da se poraja dvom o resničnosti kreditnih pogodb zaradi navedbe sedeža podjetja, da je sumljiva dolgoročnost kreditov, da je neobičajno, da se je najelo kar pet kreditov, da iz kreditnih pogodb ne izhaja namen, ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje. Toženka tudi neutemeljeno navaja, da ti krediti nimajo zveze z njo, saj bi jih moral tožnik uveljaviti že v nepravdnem postopku ter da se s krediti ni strinjala. Sodišče prve stopnje je na vse te toženkine navedbe že odgovorilo v razlogih sodbe. Sicer pa toženka tekom postopka ni uspela dokazati, da krediti niso bili porabljeni za nakup skupnega premoženja, sodišče prve stopnje pa je povedalo, zakaj ni moglo slediti toženim navedbam in izpovedbi. Ne drži trditev, da je bilo o obsegu skupnega premoženja že odločeno s pravnomočno sodbo in da skupno premoženje zajema tudi pasivo. Tožnik že je v pravdi P 499/1999 zahteval, da se pri določitvi njegovega večjega deleža upoštevajo ti krediti, vendar mu je sodišče že takrat odgovorilo (v skladu z enotno sodno prakso), da krediti nimajo vpliva na delež pri skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je to toženki v sodbi pojasnilo. Toženkine ponovne navedbe v pritožbi, da je tudi o tem zahtevku že odločeno, ker da skupno premoženje predstavlja tako aktivo kot pasivo, zato niso utemeljene. Sodna praksa je enotna, da za nastanek skupnega premoženja in za presojo deležev na njem ni pravno odločilna okoliščina, da morda še niso odplačani krediti kot tudi ni pomembno, kateri od njiju je te kredite odplačeval in koliko je odplačal kredite v času življenjske skupnosti in koliko po njenem prenehanju. Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več kot znaša njegov del dolga (tako sodba II Ips 738/2009 z dne 12. 11. 2009). Sodišče prve stopnje tako s to sodbo ni poseglo v pravnomočno razsojeno stvar.

Pritožnica se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da zahtevek ni zastaral in pri tem uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi sodišče moralo kot začetek teka zastaranja šteti razpad zunaj zakonske skupnosti in navaja, da je potrebno določbe ZOR oziroma OZ razumeti tako, da zastaranje začne teči od prvega dne zaključka ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Vendar tudi tu nima prav in je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povedalo, da tožnik zahteva polovico zneskov, ki jih je plačal družbi V. d.o.o. po razpadu skupnosti pravdnih strank v letu 1995, ko je skupno odplačal 1.828,16 EUR, v letu 1996, ko je odplačal 3.926,31 EUR, v letu 1997, ko je odplačal 2.246,00 EUR in v letu 1998, ko je odplačal 1.856,06 EUR, v letu 1999, ko je odplačal 2.153,54 EUR in nato 3. 2. 2004 znesek 2.162,03 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ta plačila izhajajo iz potrdila B. C. z dne 4. 2. 2004. Sodišče je pravilno štelo, da velja zastaralni rok 5 let od izvršenega plačila s strani tožnika v skladu z določbo 346. člena OZ. Sodišče je toženki odgovorilo, da tožnik ob razpadu zunaj zakonske skupnosti še ni imel zahtevka in torej terjatev še ni dospela. S takšnimi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče in pritožnica nima prav, ko v pritožbi ponovno zatrjuje, da bi moralo zastaranje začeti teči od razpada zunaj zakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 336. člena OZ, po kateri zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Upnik pa je imel pravico izterjati obveznosti s tistim trenutkom, ko je sam in tudi namesto toženke plačal oziroma vrnil kredit. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in sklep II Cp 4129/2009 pa prav tako ni utemeljeno, saj si pritožnica očitno te sodbe ni prebrala, saj bi v nasprotnem primeru videla, da se je v tej zadevi obravnavalo zastaranje zahtevka zaradi obogatitve oziroma prikrajšanja, povzročenega z vlaganjem dela in sredstev v tujo nepremično premoženje. Jasno je, da pri teh zahtevkih začne zastaranje teči ob zaključku ekonomske skupnosti. Tu pa ne gre za vlaganje v tujo stvar, ampak za konkretno plačilo kredita, zato terjatev glede tega zastara takrat, ko je upnik ta znesek plačal.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, v razlogih sodbe je natančno obrazložilo svojo odločitev in tudi povedalo, zakaj je štelo, da ni bilo potrebno zaslišati izvedenca finančne stroke, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165,154).

Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožnik sam nosi te stroške(ZPP čl. 155).