VDSS sodba Pdp 672/2012

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 3. 6. 2011 nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar je sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto vodje proizvodnega procesa (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodje proizvodnega procesa za nedoločen čas, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 10. 6. 2011 dalje, ji plačati za isto obdobje prispevke ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in plačati nadomestilo plače za polni delovni čas v znesku 1.110,60 EUR bruto (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati premalo izplačan regres za letni dopust za leto 2011 v pripadajočem neto znesku po predhodnem plačilu davka od bruto zneska 548,10 EUR, medtem ko je višji zahtevek za plačilo 1,90 EUR bruto zneska zavrnilo (IV. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 729,00 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče zmotno izhajalo iz ugotovitve, da je bila med strankama ves čas sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je bila nezakonito odpovedana dne 3. 6. 2011, med tem ko je pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena med tožnico in družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju A.) od dne 24. 12. 2010 do dne 31. 3. 2011, opredelilo za fiktivno. Tožnica je imela možnost, da bi ob izteku vsakokratne pogodbe, sklenjene za določen čas, uveljavljala nezakonitost takšne pogodbe. Iz izpovedbe priče A.A. je razvidno, da ji je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z družbo A. vse pravice iz delovnega razmerja izvrševala navedena družba. Zato je zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da je šlo med strankama za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z določbo 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Poleg tega iz obrazložitve sodbe ne izhaja zaključek, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Za takšno ravnanje ni bilo nobenih razlogov, saj je imela pri njej sklenjeno zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožnici je tako prenehalo delovno razmerje s potekom časa zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno zaključilo, da je zadnja pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za čas od dne 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011, nezakonita, ker v pogodbi zapisan razlog organiziranja nemotenega dela v oddelku lakirnice ne predstavlja zakonitega razloga iz določbe 1. odstavka 52. člena ZDR. Sklicuje se na komentar ZDR avtorice A.B., da v kolikor pisno določen čas trajanja delovnega razmerja v pogodbi ni opredeljen, bo moral delodajalec v sporu tako kot doslej dokazovati, da je obstajal zakoniti razlog za sklenitev takšne pogodbe. Ni tudi poznano, da bi novejša sodna praksa prinesla kakršnokoli spremembe na tem področju. Z izpovedbo predsednice uprave A.C. je dokazano, da je prišlo spomladi leta 2011 v družbi do reorganizacijskih sprememb, ki so se nanašale na združevanje posameznih delovnih procesov. To je pomenilo tudi odpravo enega izmed vodij obeh samostojnih procesov. Ker se je v mesecu marcu 2011 že vedelo, da bo tožničino delovno mesto odpravljeno, so obstajali dejanski razlogi za sklenitev pogodbe za določen čas. Sodišče takšnim dejstvom ni dalo nikakršnega pomena. Poleg tega se je tožnica po prenehanju delovnega razmerja ponovno zaposlila, zaradi česar ni bilo podane podlage, da ji je prisodilo materialno restitucijo v višini nadomestila polne bruto plače 1.110,60 EUR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V zadevi je šlo za neprekinjeno delovno razmerje pri toženi stranki od dne 27. 3. 2008 do dne 30. 6. 2011. Vmes je bila res sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z družbo A., vendar za isto delo in v istem delovnem okolju ter za enako plačo, katere plačnik je bila tožena stranka. Celotno obdobje verižnega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas je delala kot vodja lakirnice in dejansko z isto skupino ljudi v tem oddelku. Tožena stranka je z mesecem junijem 2011 celo zaposlila dva nova delavca, kar dodatno kaže na trajno potrebo po njenem delu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V tem sporu gre za presojo, ali je tožena stranka pravilno in iz utemeljenih zakonskih razlogov sklenila s tožnico več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Takšna oblika sklepanja delovnega razmerja predstavlja izjemo, saj se skladno z določbo 1. odstavka 10. člena ZDR pogodba o zaposlitvi praviloma sklepa za nedoločen čas, če z zakonom ni drugače določeno. Vendar je pogodbo o zaposlitvi za določen čas mogoče skleniti izključno iz razlogov, predpisanih v določbi 52. člena ZDR. Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon (2. odstavek 53. člena ZDR). Če je pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa za katerega je sklenil takšno pogodbo, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je sklenil pogodbo za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka v času od dne 27. 3. 2008 do dne 23. 3. 2010 sklenila s tožnico štirinajst pogodb o zaposlitvi za določen čas (priloge A2 – A15), z navedbo v vsakokratni pogodbi, da se sklepa za opravljanje začasno povečanega obsega dela zaradi povečanega števila naročenih bankomatnih vsebnikov s strani naročnika B. ter na delovnem mestu strokovni referent; od dne 24. 3. 2010 do 23. 12. 2010 je sklenila s tožnico tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas (priloge A16 – A18), z navedbo, v vsakokratni pogodbi, da se sklepa zaradi organiziranja nemotenega poteka dela v oddelku lakirnice ter na delovnem mestu vodje proizvodnega procesa; v času od dne 24. 12. 2010 do 31. 3. 2011 je imela tožnica sklenjeno delovno razmerje z družbo A. za delo vodje proizvodnega procesa v lakirnici, kot uporabnik pa je v pogodbi navedena tožena stranka (priloga A19). Nato je tožnica sklenila s toženo stranko (zadnjo) pogodbo o zaposlitvi za določen čas od dne 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 iz razloga organiziranja nemotenega poteka dela v oddelku lakirnica ter na delovnem mestu vodje proizvodnega procesa (priloga A20).

Tožena stranka je tožnici z dopisom z dne 3. 6. 2011 sporočila, da odpoveduje navedeno pogodbo o zaposlitvi z dnem 9. 6. 2011 (priloga A21). Tožnica je dne 8. 6. 2011 (priloga A22) podala toženi stranki zahtevo za odpravo kršitve zaradi nezakonite sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na kar je dne 27. 6. 2011 v zakonskem roku vložila zoper toženo stranko tožbo zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ter zaradi plačila regresa za letni dopust za leto 2011. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila odpoved zadnje pogodbe o zaposlitvi tožnice, podane dne 3. 6. 2011, nezakonita, zaradi česar tožnici dne 9. 6. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu vodja proizvodnega procesa ni prenehalo in je sklenjeno za nedoločen čas. Poleg tega je tožnici priznalo zahtevano reintegracijo ter reparacije iz naslova plače in regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče je preizkusilo takšno sodbo in ugotovilo, da je pravilna.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka pri sklepanju pogodb o zaposlitvi tožnice za določen čas ni ravnala v nasprotju z določbama 52. in 53. člena ZDR, in da bi tožnica ob izteku vsakokratne pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR lahko uveljavljala varstvo pravic pri sodišču. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica pravočasno uveljavila sodno varstvo zoper zadnjo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za čas od dne 1. 4. 2011 do dne 30. 6. 2011, ki jo je tožena stranka odpovedala z dnem 9. 6. 2011, to je še v času njenega trajanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila takšna pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, saj razlog, ki je naveden v pogodbi – organiziranje nemotenega poteka dela, ni predviden v določbi 1. odstavka 52. člena ZDR. Poleg tega je štelo za dokazano, da pri navedenem delu ni šlo za začasno povečan obseg dela oziroma v primerjavi z razlogi sklepanja delovnega razmerja po pogodbah pred tem, oziroma ni šlo za izvrševanje dela, ki bi po svoji naravi trajalo določen čas (1. in 3. alinea 1. odstavka 152. člena ZDR). Zato je tožnici iz razloga nezakonito sklenjene zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas prešlo delovno razmerje pri toženi stranki v nedoločen čas, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija odločitev, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je iz listine z dne 3. 6. 2011 (priloga A21) razvidno, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2011 (sklenjena je bila za čas od dne 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011), in da se tožnici prekine pogodbeno razmerje z dnem 9. 6. 2011. Glede tega ne more biti sprejemljivo opozarjanje tožene stranke, da je hotela tožnico s takšnim dopisom zgolj obvestiti o datumu izteka pogodbe. Če bi bilo temu tako, bi tožena stranka v obvestilu navedla, da se ji izteče z dnem 30. 6. 2011. Vendar tudi če ne bi podala takšnega obvestila, bi se pogodba v vsakem primeru iztekla tega dne, če tožena stranka v nadaljevanju ni imela s tožnico več namena skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru tožnici odpovedala zadnjo pogodbo še pred njenim iztekom, čeprav bi moralo delovno razmerje po tej pogodbi trajati do dne 30. 6. 2011, je ravnala v nasprotju z določbo 81. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo le na podlagi utemeljenega odpovednega razloga. Pisna odpoved z dne 3. 6. 2011 ne vsebuje nobenega zakonskega razloga, ki bi se nanašal na morebitno redno ali izredno odpoved pogodbe, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru odpoved pogodbe ni bila zakonita.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo (čeprav pritožba po vsebini tega ne izpostavlja) tudi odločitev o priznanem regresu za letni dopust za leto 2011 in sicer z vidika pravilne uporabe materialnega prava in obstoja bistvenih kršitev postopka po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno dolžna plačati tožnici zahtevano razliko regresa skladno z določbo 131. člena ZDR v višini, razvidni iz izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).