VSL sodba I Cp 1898/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 10. 3. 2007 v obliki notarskega zapisa pri notarju S. G. SV 214/07 sklenili V. M. kot preživljanka in I. K. kot preživljalka, v deležu do 1/6 glede na celoto nepremičnine parc. št. 526/21, vpisane v vložek 724, k.o. X in do 1/6 glede na celoto nepremičnine – stanovanja v neto tlorisni površini 26,41 m2, vpisanega v podvložku št. 1334/8 k.o. Y, darilo in da navedeni delež nepremičnin spada v zapuščinsko premoženje po pokojni V. M., kot nujni delež tožnice. Tožnici je naložilo, da mora povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 1.469,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da se je sodišče opredelilo le o pričanju štirih prič, o vseh drugih pričah se ni izjasnilo, torej izvedenega dokaza sploh ni presojalo oziroma se do njega ni opredelilo. Ni omenilo pisnih izjav priče C. T. in zdravniškega potrdila dr. S. P., niti ni omenilo izvedeniškega mnenja, čeprav ga je očitno kot dokaz brez potrebe izvajalo. Obrazložitev je zato tako pomanjkljiva, da se sodbe ne da preizkusiti. Izvedene dokaze je presojalo enostransko, v prid toženke. Ni pravilno in v celoti upoštevalo izpovedi priče I. Z.. Sodišče je prezrlo izpovedi prič, ki so izpovedale, da je tudi tožnica skrbela za mater, redno vsakodnevno prihajala k njej, ji nosila kosila, jo negovala, vzpostavila stik z zdravniki, patronažno službo. Brez vsakega dokaza sodišče zaključi, da je toženka skrbela tako za pokojno mati kot že prej za pokojnega očeta, kar ni res. Da je bila pokojna mati od leta 2004 dalje bolnica, ki je potrebovala stalno pomoč, tudi ni res, saj je pomoč potrebovala šele konec leta 2006 oziroma v začetku leta 2007, torej le nekaj mesecev pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče bi lahko izpoved priče M. K. tolmačilo tudi drugače, in sicer, da je bila pokojna mati prepuščena sama sebi v stanovanju, kar kaže na neizpolnjevanje pogodbe. Sodišče prezre izpovedbo priče C. T., da se je pokojna mati toženke celo bala, v želji utemeljiti sodbo pa upošteva le navedbo iste priče, da je prihode tožnice štela kot obiske. Dejstvo je, da je imela mati denarna sredstva in pokojnino in da je z njenim denarjem razpolagala tudi toženka. Iz izpovedb prič in listinskih dokazov v spisu je jasno razvidno, da ni bila volja pokojne V. M. zapustiti vse premoženje toženki, ampak obema hčerkama, kot tudi, da toženka pogodbe ni izpolnjevala, kot se je zavezala. Sodišče je napačno odmerilo tudi pravdne stroške, saj je priznalo tudi nagrado za narok v mediacijskem postopku.

3Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ugotavlja, da pritožba ni utemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje ni ugotovilo. V sodbi so v zadostni meri navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, torej sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pri ocenjevanju dokazov ni kršena določba 8. člena ZPP, če se sodišče ni posebej opredeljevalo do vsake izpovedi številnih v dokaznem postopku zaslišanih prič in izvedenskega mnenja, saj glede na utemeljitev odločitve to ni bilo potrebno.

6Tožnica zahteva vrnitev dela premoženja, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 10. 3. 2007, v zapuščino pokojne matere pravdnih strank V. M.. Z navedeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju se je V. M. kot preživljanka zavezala toženki ob smrti izročiti svoj solastniški delež na stanovanju v L. in počitniški hiši, toženka pa se je zavezala materi do smrti nuditi pravico bivanja v stanovanju ter v primeru onemoglosti in bolezni ustrezno oskrbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklenjena pogodba odplačna pogodba, ki izraža pravo voljo in namen pokojne matere pravdnih strank, da prepusti svoje nepremičnine toženki zato, da si pri njej zagotovi nadaljnjo oskrbo zaradi bolezni, ki je bila prisotna pri njej že dalj časa. Nadalje je ugotovilo, da je toženka svoje obveznosti po pogodbi izpolnjevala. Zaradi tega ni sledilo trditvam tožnice, da je bila vsaj v delu, kolikor je prikrajšana za nujni dedni delež, sklenjena neodplačna (darilna) pogodba, češ da obstaja očitno nesorazmerje med vrednostjo dajatve toženke in prejetim premoženjem, ker se je pogodba izvrševala kratek čas in ker toženka pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala.

7Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost gornje ugotovitve, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju (1) glede na njeno vsebino in namen pogodbenih strank odplačna in ne darilna pogodba. Pri tem je bistveno, da gre za pogodbo z elementi tveganja oziroma za pogodbo aleatorne narave. Glede na ustaljeno stališče sodne prakse pa je pri takšnih pogodbah izključena uporaba pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev. Prav zato tudi v obravnavanem primeru ni pomembno, koliko časa je bila pokojna mati dejansko v domači oskrbi pri toženki ter da kasneje toženki za mamo ni bilo potrebno doplačevati domske oskrbe v domu starostnikov. Enako pravilni so tudi razlogi sodbe o tem, da ravno zaradi tvegane narave pogodbe ni mogoč matematični izračun in primerjava vrednosti izročenega premoženja in vrednosti izpolnitev preživljalke. V nasprotnem primeru bi bil povsem izničen namen sklenitve takšnih pogodb, saj bi bil prevzemnik vedno izpostavljen le negativnemu tveganju, da bo izročeno premoženje večje vrednosti, kot je na koncu vrednost preživljanja, ki ga sam nudi in s tem izpostavljen zahtevkom ostalih dedičev za vrnitev presežka v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnih dednih deležev.

8Sodišče prve stopnje je v obširno izvedenem dokaznem postopku kljub temu ugotavljalo, ali in v kolikšni meri je toženka do smrti matere izpolnjevala pogodbene obveznosti. Zaključek sodbe, da je te obveznosti v redu izpolnjevala, ni v nasprotju z izpovedbami nekaterih prič, kot sodbi očita pritožba. Četudi je sodišče v tej smeri in glede vprašanja enakovrednosti dajatev dopustilo izvedbo dokazov, ki za odločitev niso potrebni (npr. izvedenec gradbene stroke), na pravilnost odločitve to ni vplivalo. Pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedi nekaterih prič, ki naj bi bile v sodbi premalo poudarjene oziroma prezrte, saj se očitno ne nanašajo na odločilna dejstva. Na koncu pritožba sicer opozori tudi na nepošten namen toženke kot pogodbenice pri sklepanju pogodbe (češ da ni povedala tožnici, da je prevzela preživljanje matere), kar pa tudi ni odločilno.

9V okviru odmere pravdnih stroškov toženi stranki ni bila priznana nagrada za narok v mediacijskem postopku. Iz stroškovnika izhaja, da je bila toženki priznana le ena nagrada za narok po tar. št. 3102 Odvetniške tarife, zato je potrebno zavrniti pritožbo tudi v delu, s katerim se izpodbija pravilnost odmere pravdnih stroškov.

10Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP. Glede na vsebino odgovora na pritožbo strošek za sestavo ni potreben strošek postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) OZ ureja pogodbo dosmrtnem preživljanju v določbah členov 557 do 563.