UPRS sodba IV U 152/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom št. SIA11/00032 z dne 10. 6. 2011 je Slovenski podjetniški sklad sklenil, da se vloga A. d.o.o. (tožeče stranke v tem sporu ) ne odobri. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 25. 3. 2011 vložila prošnjo za odobritev sofinanciranja (subvencije) zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011. Projekt tožeče stranke je po kvantitativnih merilih pridobil 71 od 100 možnih točk. Prag števila točk nad katerim je odobreno sofinanciranje je 75 ali več točk. Vloga je bila ocenjena na podlagi 5 kvantitativnih meril in 5 kvalitativnih meril, ki so skladne z razpisno dokumentacijo. Vsako merilo ima ustrezno število podrazredov. Glede na oceno komisije je bilo pri posameznem merilu dodeljeno ustrezno število točk. Seštevek posamičnih ocen pa predstavlja skupno oceno doseženih točk. V nadaljevanju tožena stranka podaja obrazložitev doseženih točk pri posameznem merilu. Glede na to, da so sporne samo dosežene točke pri merilu sodelovanja vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov storitev, sodišče razlogov za druga merila ne povzema v sodbo. Glede spornega merila tožena stranka navaja sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov-storitev. Vlagatelj prejme oceno 0 točk v primeru, če ne sodeluje pogodbeno z institucijo znanja pri razvoju novih izdelkov/storitev, oziroma to sodelovanje ni konkretizirano v sklenjeni in veljavni pogodbi. Vlagatelj prejme oceno 10 točk v primeru, če neposredno sodeluje z vsaj eno institucijo znanja pri razvoju novih-inovativnih izdelkov/storitev. Predložena so dokazila o sodelovanju, kjer je nedvoumno opredeljeno, da poteka sodelovanje na projektu in kaj to sodelovanje obsega. Pogodba mora biti sklenjena neposredno med podjetjem in institucijo znanja; v primeru, da v pogodbi nastopa še tretji partner kot posrednik, se taka pogodba ne upošteva. V pogodbi ne sme iti za pogojeno sodelovanje (npr.: veljavnost samo v primeru uspešnosti na razpisu). Sodelovanje mora potekati neposredno v povezavi s prijavljenim projektom (izdelkom, storitvijo, tehnološkim procesom, postopkom) in se mora glasiti na vlagatelja, prav tako pa mora biti podpisana s strani odgovornih oseb podjetja in institucije znanja (dekan ali rektor). Stranka je v vlogi predložila pogodbo s Fakulteto za energetiko Univerze v Mariboru. Iz pogodbe je razvidno, da je sodelovanje na razvoju projekta pogojeno z naknadnim dogovorom in potrjeno ponudbo. V pogodbi tudi ni konkretizirana razvojna naloga izvajalca. Sodelovanje namreč še ne poteka, saj se bo le-to, skladno s 5. členom pogodbe, pričelo z naknadnim dogovorom in potrjeno ponudbo, kar pa stranka ni priložila vlogi. Komisija je za to vlogi stranke pri tem merilu dodelila 0 točk.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge procesne kršitve določb upravnega postopka, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožeča stranka z institucijo znanja nedvomno sodeluje, saj gre za fakulteto, ki deluje v okviru Univerze v Mariboru, prav tako je ta pogodba podpisana s strani dekana, kot tudi s strani direktorja tožeče stranke. Že iz 1. člena pogodbe št. POG1272011-FE izhaja, da obstoji interes medsebojnega sodelovanja, ki je konkretiziran. To pa je podrobno opredeljeno v 2. členu, ki konkretno določa sodelovanje na projektu „B.“, ki ga razvija tožeča stranka. Druga pogodbena stranka zagotavlja razvoj spletne platforme in sicer po ključu: raziskave in svetovanje na področju umetne inteligence turističnih poizvedb, raziskave in svetovanje na področju podatkovnega rudarjenja in posredovanje pri iskanju ustreznih kadrov za ta področja. Na podlagi 3. člena pogodbe je druga pogodbena stranka še dodatno zavezana k strokovni podpori raziskovalnim projektom – prve pogodbene stranke in k spremljanju in evalvaciji projekta. Na podlagi 4. člena pogodbe se je druga pogodbena stranka zavezala, da bo zagotovila ustrezno kvalificirane osebe, ki bodo pomagale pri izvajanju aktivnosti po pogodbi, in ki se nanašajo na znanstveno raziskovanje in konkretno sodelovanje s tožečo stranko. Druga pogodbena stranka se je tudi zavezala, da bo v projekt vključila raziskovalce Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Sama pogodba je sklenjena za čas od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2013 in kot taka velja, veljala pa je tudi v času razpisa in odločitve komisije. Tako sodelovanje in obseg sta jasno razvidna iz pogodbe, nanašata se na vlagatelja in na prijavljeni projekt. Na podlagi 3. člena pogodbe je fakulteta dodatno zavezana k strokovni podpori raziskovalnim projektom in k spremljanju projekta. V pogodbi so glede na člene 2, 3 in 4 specifično opredeljena tri področja. Gre za spletno aplikacijo, ki temelji na umetni inteligenci, kar je plod dalj časa trajajočega razvojnega procesa. Ob upoštevanju, da gre za razvoj umetne inteligence, se pojavljajo konstantne napake, ki jih je treba reševati sproti, ni jih mogoče vnaprej predvideti, ker ima umetna inteligenca „svojo pot“, ravno zato je zagotovljena pomoč inštitucije znanja ranga fakultete. Razvojne naloge tožeče stranke so zadosti opredeljene do te mere, kolikor je to mogoče zapisati na papir. Razvoj takšnega projekta pa tudi ni mogoče ocenjevati zgolj z vidika nekaj členov pogodbe, temveč z vidika celotne razpisne dokumentacije. Gre za celoten poslovni načrt, ki razvoj opredeljuje do najvišje možne mere, zlasti stran 17 do 30 tega načrta, kjer je aplikacija v celoti in natančno opisana (2.3 opis aplikacije). Sama vsebina pogodbe s strani razpisne dokumentacije ni nikjer formalno opredeljena oziroma zahtevana. Potek razvoja umetne inteligentne aplikacije je plod večletnega razvoja, tekom katerega se pojavljajo napake, ki se sprotno rešujejo. V primeru, da tožeča stranka potrebuje pomoč, se obrne na fakulteto, le-ta pa ji na osnovi dogovora – ponudbe za odpravo napake (tudi v smislu cene), če se za pomoč odloči, to tudi zaračuna. To je smisel 5. člena pogodbe. Če se tožeča stranka v tem trenutku še ni odločila za pomoč, ker je probleme reševala sama, je jasno, da ponudbe cene in dogovora še ne more predložiti, ni pa to razlog za zavrnitev. Tudi sicer je skladno z določili OZ pogodba sklenjena, ko se stranki dogovorita o bistvenih sestavinah, dogovor o ceni pa lahko prepustita za kasneje, ker ta na veljavnost pogodbe ne vpliva. Sporna pogodba je krovna pogodba, ki jo je upoštevajoč vse okoliščine primera, treba presojati tudi s poslovnim načrtom. Sodelovanje se že odvija, kaj bo tekom razvoja koliko stalo pa je drugo vprašanje, ne pa pogoj za sodelovanje. Subvencija se dodeljuje za 3 leta, terminski plan je iz poslovnega načrta tudi jasno razviden. Podjetniki, ki so kriti s tovrstno krovno pogodbo se za ceno sproti dogovarjajo. Tako je bila tožeča stranka v tem delu neupravičeno prikrajšana za vsaj 10 točk, če bi jih dobila ob upoštevanju ostalih točk, bi bila do subvencije upravičena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti odpravi, toženi stranki pa naložil plačilo vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh dejanskih in pravnih razlogih, ki jih navaja v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov tega upravnega spora. V nadaljevanju navaja dejanske in pravne razloge, ki so že navedeni v izpodbijani odločbi in še dodaja, da je predložena pogodba, ki jo je tožeča stranka v tožbi sama opredelila kot „krovna pogodba“ z vsebinskega vidika pismo o nameri, saj zgolj izraža pripravljenost na sodelovanje (1. člen pogodbe govori o obstoju medsebojnega interesa), pri čemer morajo biti izpolnjeni pogoji pridobitve ustrezno usposobljenih kadrov pri drugi pogodbeni stranki (ob oddaji vloge ti še niso bili izbrani), ni opredelitve konkretne razvojne naloge (ta se bo opredelila, ko bo prva pogodbena stranka potrebovala pomoč). Ne gre za vprašanje cene in ponudbe, kot ga izpostavlja tožeča stranka v tožbi, ampak za vprašanje dejanskega in brezpogojnega sodelovanja. Do tega dejansko še ni prišlo, do oddaje vloge tožeča stranka ni predložila nobene dodatne listine, ki bi izkazovala dejanski pričetek sodelovanja pri konkretni temi oziroma razvojnem problemu. Pogodbeni stranki sta zgolj opredelili okvirna področja sodelovanja, to je raziskave in svetovanje na področju umetne inteligence turističnih poizvedb, raziskave in svetovanje na področju podatkovnega rudarjenja in posredovanje pri iskanju ustreznih kadrov za ta omenjena področju, pri čemer slednje ne spada med storitve razvoja, ampak med storitve posredovanja kadrov oziroma storitev. Pogodbeni stranki niti v enem od 13. členov pogodbe ne določata konkretne razvojne naloge, kot to predvidevajo obrazložitve posameznih fakultativnih meril. Vsebinski pregled predložene pogodbe kaže na to, da je bila pripravljena zgolj za potrebe prijave na javni razpis in pridobitev dodatnih točk. Druga pogodbena stranka ni specializirana na področju informacijskih tehnologij, konkretno spletnih aplikacij, ampak na področju energetike. To dokazuje tudi vpogled v program študija in predmetnik druge pogodbene stranke. Samo sodelovanje je pogojeno s pridobitvijo ustreznih kadrov na drugih fakultetah. Pregled predloženih referenc in znanj g. C.C. razkrije, da z ustreznimi znanji in referencami že razpolaga, za kar je tudi prejel ustrezno število točk pri merilu 5. reference in zaposlenost lastnikov v podjetju. Tožeča stranka tudi v stroškovniku in finančni prilogi poslovnega načrta ni opredelila stroška razvojnih storitev druge pogodbene stranke, kar je še dokaz, da do sodelovanja ni prišlo. Navaja še, da je tožena stranka pri svojem osrednjem delu, ki ga predstavljajo javni razpisi, podvržena po zakonodaji notranjim in zunanjim revizijam, notranji kontroli s strani Ministrstva za gospodarstvo in Računskega sodišča RS. Pogoji v Javnem razpisu so bili za tožečo stranko dovolj jasni in nedvoumni in je zato odločitev zakonsko utemeljena.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi vloge tožeče stranke na Javni razpis za sofinanciranje zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011 (P2) (v nadaljevanju Javni razpis). Predmet tega Javnega razpisa so subvencije za podjetja o subjektih inovativnega okolja in so namenjene inovativnim podjetjem. Inovativno podjetje je opredeljeno v 3. točki navedenega Javnega razpisa. V isti točki je opredeljen tudi namen Javnega razpisa, ki je v uspešnem prenosu razvojnih idej podjetnikov posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti pri razvoju in komercializaciji proizvodov, procesov in storitev, s tem pa želi tožena stranka podpirati ciljno skupino podjetij, ki so v najbolj občutljivi fazi. V 4. točki so določeni pogoji za kandidiranje na tem Javnem razpisu.

V 5. točki Javnega razpisa so navedena kvantitativna in kvalitativna merila za izbor upravičencev. Natančno izdelana merila s točkovnikom so sestavni del razpisne dokumentacije. V obravnavanem primeru je projekt tožeče stranke po kvantitativnih merilih pridobil 71 od 100 možnih točk, prag števila točk nad katerimi je odobreno sofinanciranje pa je 75 ali več točk. V skladu z Javnim razpisom se mnenje po kvantitativnih merilih oblikuje na osnovi naslednjih meril: 1. inovativnost, 2. sodelovanje z institucijami znanja pri razvoju izdelkov/storitev, 3. faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, 4. tržna naravnanost in potencialni trgi ter 5. reference in zaposlenost lastnikov v podjetju. V Javnem razpisu je tudi obrazloženo točkovanje pri posameznih kvantitativnih merilih. Na predlagatelju je dokazno sredstvo, da svojo vlogo konkretizirano utemelji tako, da je iz nje razvidno, v kolikšni meri njegov, na razpis prijavljeni projekt, izpolnjuje razpisne pogoje.

Po mnenju sodišča je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki navaja zadostne, dejanske in pravne razloge za odločitev, razvidna povezava med kriteriji razpisa in razlogi za predlagano zavrnitev.

V obravnavanem primeru je sporna ocena kvantitativnega merila iz 2. točke meril Javnega razpisa, ki določa sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov-storitev. Tudi po presoji sodišča je izkazano sodelovanje z Fakulteto za energetiko, Univerze v Mariboru zgolj splošno in pogojeno z bodočimi morebitnimi težavami pri razvoju t.i. umetne inteligence oziroma pri reševanju konstantnih napak, ki bi se morale reševati sproti, pri čemer je sodelovanje še dodatno pogojeno s pridobitvijo ustreznih kadrov na drugih fakultetah. Navedeno merilo Javnega razpisa namreč določno opredeljuje, da mora biti to sodelovanje konkretizirano v sklenjeni in veljavni pogodbi. Nedvoumno mora biti opredeljeno, da poteka tako sodelovanje na projektu in kaj to sodelovanje obsega, kar pa iz predloženega Pisma o nameri o sodelovanju pri projektu „B.“ z dne 22. 3. 2011 in Pogodbe o znanstveno raziskovalnem sodelovanjem na projektu „B.“ z dne 15. 12. 2010, ne izhaja. Glede na jasne pogoje Javnega razpisa opredeljene v točki 2 meril in razlagi določb navedenega pisma o nameri in sklenjeni pogodbi, sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve tožene stranke pri presoji izpolnitve pogoja iz tega merila. Sodišče tako ni upoštevalo tožbene ugovore, ki se po mnenju tožeče stranke nanašajo na izpolnitev razpisnega pogoja, glede na zadostno pogodbeno izkazano sodelovanje z Fakulteto za energetiko.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.