VDSS sodba Pdp 596/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2009 nezakonita; ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama zaradi tožničine upokojitve z dnem 3. 4. 2011 ni več mogoče; da je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 8. 10. 2009 do 2. 4. 2011 dolžna tožnico prijaviti v socialno zavarovanje, ji za ta čas plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 852,36 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino po 118. členu ZDR v znesku 8.239,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačil (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče ni upoštevalo, da ima tožnica status starejše delavke in ji zato tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi stara 54 let, zakonodaja pa starejše delavce varuje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je nepravilno odločilo, da status invalida III. kategorije invalidnosti pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni varovan, niti ni sledilo navedbam tožnice, da bi morala tožena stranka opraviti točkovanje po Pravilniku o delovnih razmerjih z dne 1. 3. 2001 z namenom ugotovitve presežnega delavca. Tožnica za delovno mesto sestavljanje kitov ni usposobljena, zato ji tožena stranka tega delovnega mesta ne bi smela ponuditi. Sodišče ni sledilo predlogu po postavitvi izvedenca za varstvo pri delu in izvedenca alergologa ter po zaslišanju izvedencev A.A. in A.B., zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Ker sodišče ni izvedlo teh dokazov, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tudi ni upoštevalo tožničinih pomislekov glede pristranskosti priče A.C., dr. med., saj gre za pooblaščeno zdravnico tožene stranke. Tožnica je bila pred dodelitvijo na delovno mesto pomožni delavec zaposlena na delovnem mestu merilec rezanih in ostalih jermenov, ki pa zanjo ni bilo več ustrezno, delovno mesto, ki ji je bilo ponujeno, pa je po vsebini enako delu, ki je bilo ponujeno tožnici, to je sestavljanje kitov. Navaja, da je temperatura na delovnem mestu sestavljalec kitov v poletnih mesecih tudi do 40 stopinj Celzija. V prostoru ni nameščene klimatske naprave. V takih pogojih pa tožnica ne more delati, niti to ni v skladu z odločbo invalidske komisije. Pooblaščena zdravnica navaja, da se temperatura lahko v poletnih mesecih dvigne tudi do 29,6 stopinj Celzija, kar je sodišče povzelo, v nadaljevanju pa se oprlo na določbo 3. odstavka 25. člena Pravilnika o zahtevah za ugotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Sodišče je napačno presodilo, da lepljenje nalepke na škatlo in s tem stik z lepilom, na katerega je tožnica alergična, ne more škodljivo vplivati na tožničino, pri čemer se je napačno sklicevalo na izpoved priče A.C., ni pa upoštevalo tožničino izpoved. Tudi če so meritve pokazale, da so bile koncentracije organskih snovi na vseh mestih bistveno nižje od mejnih vrednosti, tožnica navaja, da bi morala obstajati popolna odsotnost snovi, zaradi katerih bi se lahko zdravje tožnice poslabšalo. Sodišče ne bi smelo upoštevati pričevanja priče A.D., ki je zaposlen pri toženi stranki, saj ima interes, da se postopek zaključi v dobro tožene stranke. Napačno je sodišče ugotovilo, da ni alergična na steklena vlakna, ki so v jermenih. Njenega zaslišanja v zvezi s tem ni upoštevalo. Tožnica ima težave z astmo in prilaga zdravniško potrdilo dr. A.E. z dne 17. 5. 2012, katerega pa do sedaj ni predložila zato, ker je bila prepričana, da je iz njenega zdravstvenega kartona razvidno, da ima astmo. Delo je za tožnico neprimerno tudi zaradi neposredne bližine transportne poti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da bi bilo delovno mesto v bližini transportne poti, kar bi lahko negativno vplivalo na delovno okolje tožnice. Ne drži, da viličarji niso na plinski pogon. Ne drži, da bi se ponujeno delo lahko opravljalo sede ali stoje. To delo se opravlja zgolj sede, saj je to najbolj optimalno opravljanje dela. V primeru stoječega dela, pa bi morala biti tožnica sključena, kar zanjo ni primerno. Izvedenka ni v zadostni meri upoštevala, da ima tožnica težave z ledvicami. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 3. 2010 dopustilo vpogled v poročilo o preiskavah delovnega okolja 15. 3. 2010, katerega je predložila tožena stranka, čeprav je bila tožena stranka prekludirana. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in izvedenca alergologa ter ni izvedlo zaslišanja A.A. in A.B., ni utemeljen niti ni ostalo zaradi neizvedbe navedenih dokazov nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, kar je sodišče prve stopnje tudi argumentirano obrazložilo, je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, ker so bila že z izvedbo drugih dokazov ugotovljena pravilno in popolno.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopk, kar tožnica utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 16. 3. 2010 dopustilo vpogled v poročilo o preiskavah delovnega okolja z dne 15. 3. 2010, katerega je predložila tožena stranka, čeprav je bila tožena stranka z navedenim dokazom prekludirana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 16. 3. 2010 (listovna številka 28) utemeljeno dopustilo vpogled v navedeno poročilo, saj je tožena stranka izkazala, da tega poročila predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti (5. odstavek 286. a člena ZPP).

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 7. 9. 2009.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je zaradi vpeljave sistema VPEis odpadla potreba po tožničinem delu, kar predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določilom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in da je tožena stranka tožnici, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, to je skladno z omejitvami tožničine zdravstvene sposobnosti (ki so ji bile priznane s sodbo Ps 1371/97), katere podpis je tožnica neutemeljeno zavrnila. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja:

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 7. 9. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec kitov. Tožnica je delovni invalid III. kategorije, ki so ji bile s pravnomočno sodbo Ps 1371/97 priznane omejitve: zaposlitev na ustreznem lahkem delu, kjer nima opravka z bremeni nad 5 kg, kjer so klimatski pogoji ugodni in je zrak na delovnem mestu čist in brez vsakih kemijskih onesnaženj in kjer se delo opravlja izmenoma stoje in sede ter s hojo, s polnim delovnim časom od 1. 5. 2001 dalje.

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati, da tožena stranka z namenom ugotovitve presežnega delavca ni opravila točkovanja po Pravilniku o delovnih razmerjih z dne 1. 3. 2001, so neutemeljene. Že sodišče prve stopnje je izčrpno in po presoji pritožbenega sodišča pravilno pojasnilo, da tožena stranka navedenega pravilnika pri podaji odpovedi tožnici ni bila dolžna uporabiti niti ga v konkretnem primeru ni bilo mogoče uporabiti, med drugim tudi glede na dejstvo, da se kriteriji upoštevajo le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, za kar pa v tožničinemu primeru ne gre. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zaradi vpeljave sistema VPEis odpadla potreba po tožničinem delu, to pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določilom 88. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima tožnica status starejše delavke in je zato po ZDR varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da ni upoštevalo, da je varovana kot invalid III. kategorije invalidnosti. V skladu z 2. alineo 2. odstavka 114. člena ZDR lahko delodajalec odpove starejšemu delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu ponudi novo ustrezno zaposlitev. Presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odvisna od presoje ustreznosti ponujene zaposlitve za delovno mesto sestavljalec kitov. Glede na ugotovitev, da so bile tožnici s pravnomočno sodbo Ps 1371/97, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, priznane omejitve, je sodišče prve stopnje ustreznost zaposlitve za delovno mesto sestavljalec kitov pravilno presojalo glede na tožničine zdravstvene omejitve.

Na podlagi prvega odstavka 116. člena ZDR lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Delodajalec je torej v skladu s citirano določbo dolžan delavcu v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe ponuditi zaposlitev na ustreznem delu, ki ustreza delavčevi strokovni izobrazbi, dejanski usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti delovnega invalida oziroma na primernem delovnem mestu, kot ga opredeljuje drugi odstavek 37. člena ZZRZI. Glede na to, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti, je bilo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi torej med drugim potrebno upoštevati njeno dejansko usposobljenost in preostalo delazmožnost oziroma omejitve, priznane s sodbo Ps 1371/97.

Sodišče prve stopnje je sporno vprašanje ustreznost ponujenega delovnega mesta, to je sestavljalec kitov, razčiščevalo z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa, mag. A.F., ki je na podlagi preučitve listinske dokumentacije in obširne dodatno pridobljene medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda tožnice podala mnenje, da je bilo tožnici ponujeno ustrezno delo in ga je bila sposobna opravljati polni delovni čas. Na zaslišanju je izvedenka tudi izčrpno odgovorila na tožničine pripombe. Navedenemu jasnemu in obrazloženemu zaključku je sodišče prve stopnje tudi sledilo in po presoji pritožbenega sodišča argumentirano obrazložilo, zakaj sprejema navedeno izvedensko mnenje. Takšen zaključek izhaja tudi iz ostalih izvedenih dokazov, in sicer iz dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije ZPIZ z dne 6. 8. 2009, katerega je tožena stranka stranka pridobila skladno z določbo 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, 106/99 in nadalj., v nadaljevanju ZPIZ-1), po katerem je delo sestavljanje kitov po opisu z dne 10. 7. 2009 glede obremenitev v skladu s tožničinimi zdravstvenimi omejitvami in je zanjo ustrezno, pričevanja A.C., dr. med., ki je izpovedala, da je tožnica zmožna za opravljanje dela, sestavljanje kitov in nenazadnje poročil o opravljenih meritvah, ki se nanašajo na toplotno udobje, hrup, razsvetljavo in kemične snove (priloga C1, C2), iz katerih izhaja, da glede nobenega od teh dejavnikov niso bile prekoračene norme. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato imelo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zadostno podlago za zaključek, da je bilo tožnici ponujeno delo, to je sestavljalec kitov, skladno z omejitvami tožničine zdravstvene sposobnosti, ki so ji bile priznane s sodbo Ps 1317/97.

Tožnica v pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ustreznost delovnega mesta, predvsem z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njeno izpoved. Takšen očitek je neutemeljen. Dokazna ocena, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih pomislekov glede pristranskosti priče A.C., dr. med, saj gre za pooblaščeno zdravnico tožene stranke in priče A.D., ki je zaposlen pri toženi stranki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pričama ni mogoče odreči verodostojnosti zgolj zato, ker je priča v določeni zvezi s toženo stranko, ampak je tako kot vsak dokaz, tudi podano mnenje in pričanje podrženo dokazni oceni po 8. členu ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovitve o ustreznosti ponujenega delovnega mesta ugotovilo tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno pričevanja navedenih prič.

Tožnica ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničino sklicevanje na astmo ni utemeljeno, v pritožbi izpodbija z dodatnim zdravniškim potrdilom dr. A.E. z dne 17. 5. 2012. V zvezi s predloženim potrdilom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je neupoštevna po določilih 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožničin razlog, da potrdila do sedaj ni mogla predložiti, ker je bila prepričana, da je iz njenega zdravstvenega kartona razvidno, da ima astmo, ne izkazuje, da navedene dokumentacije brez svoje krivde ne bi mogla pridobiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato listine, predložene v pritožbenem postopku, ni upoštevalo.

Tudi tožničine navedbe v pritožbi, da je bila pred dodelitvijo na delovno mesto pomožni delavec, zaposlena na delovnem mestu merilec sinhronih rezanih in ostalih jermenov, ki zanjo ni bilo več ustrezno, to pa je po vsebini enako delu, ki je bilo ponujeno, zaključka o ustreznosti ponujenega dela, to je sestavljalec kitov, ne uspejo izpodbiti. Predmet tega spora je namreč zgolj presoja ustreznosti ponujenega delovnega mesta, glede katerega pa je bilo ugotovljeno, da je za tožnico ustrezno.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). V skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04, in nadalj., v nadaljevanju ZDSS-1) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbnega postopka.