UPRS sodba U 2817/2005

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote A, št. 208-165/2003 z dne 13. 7. 2004, s katero je bilo odločeno, da tožeča stranka AA, sin BB in CC, rojen ... 1945 v Krkavčah, prebivajoč v Italiji, ni državljan Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za ugotovitev državljanskega statusa. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da je bila tožeča stranka rojena ... 1945 v Krkavčah, da je odšla leta 1964 v Italijo in da je vpisana v državljansko knjigo B pod zap. št. 2668/1 kot državljan SR Slovenije in SFRJ. Podlaga za vpis v državljansko knjigo sta bila starša, vpisana v državljanski knjigi BF pod zap. št. 2667/1 in 2666/1 kot državljana SR Slovenije in SFRJ. Podlaga vpisa obeh roditeljev v evidenco državljanov je bil domicil na dan 10. 6. 1940 v Krkavčah, italijansko državljanstvo na dan 15. 9. 1947 ter stalno prebivališče na dan 26. 10. 1945 na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava takratne FLRJ. Tožeča stranka pa je bila iz državljanske knjige črtana z dnem 3. 4. 1977 na podlagi 5. točke 16. člena Zakona o državljanstvu SR Slovenije, ki predvideva prenehanje državljanstva po mednarodni pogodbi, v zvezi s 1. odstavkom 3. člena Osimskega sporazuma. Po mnenju tožene stranke je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da je bila tožeča stranka avtohtoni prebivalec ozemlja iz 21. člena mirovne pogodbe z Italijo - svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Ob uveljavitvi memoranduma o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije (Londonski memorandum) je imela tožeča stranka na dan 27. 10. 1945 prebivališče v Krkavčah, to je območje, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, s tem pa je pridobila tudi državljanstvo LR Slovenije in FLRJ. Dne 18. 5. 1964 je odšla v Italijo in od takrat ni več prebivala na območju Jugoslavije. V Italiji je prebivala tudi na dan uveljavitve Osimskega sporazuma. Po določbi 3. člena Osimskega sporazuma državljanstvo ureja zakonodaja ene ali druge strani, glede na to, ali je imela oseba takrat, ko je začela veljati pogodba, stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Tožeča stranka je takrat imela stalno prebivališče v Republiki Italiji, česar niti ne izpodbija in zato ji je državljanstvo na podlagi 3. člena prenehalo. Osimski sporazum Jugoslavije ni zavezoval k sprejemu posebnih predpisov o državljanstvu, zato se določba 3. člena neposredno uporablja pri presoji in ugotovitvi državljanstva. To pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo tiste osebe, ki so imele 10. 6. 1940 domicil na ozemlju bivšega STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma dne 3. 4. 1977 niso imele stalnega prebivališča na ozemlju Republike Slovenije. Po mnenju tožene stranke so zato pritožbene navedbe, da tožeči stranki ni moglo državljanstvo SFRJ prenehati ex lege z uveljavitvijo sporazuma, neutemeljene. Pravilno je stališče, da je bila tožeča stranka črtana iz državljanske knjige, ker so stekli pogoji iz 3. člena mednarodne pogodbe. Zato v tem primeru tudi ni bilo potrebno izdati posebne odločbe, ampak se je v državljansko knjigo vpisal samo datum, ko je bila tožeča stranka črtana. Državljanska knjiga pa je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je vpisano, resnično in zakonito, dokler se v predpisanem postopku ne ugotovi drugače. Dokazno breme dokazovanja drugačnega stanja pa je na strani tistega, ki ga zatrjuje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pridobila državljanstvo Jugoslavije 26. 10. 1954 na podlagi Zakona o veljavi ustave in drugih zveznih predpisov, saj se v roku do 4. 7. 1957 ni izselila iz Jugoslavije. Državljanstvo Jugoslavije je bilo torej urejeno dokončno in trajno, državljanstvo Italije pa je imela od rojstva in ga tudi ni izgubila. Osimska pogodba se torej na njo ni mogla nanašati, saj je imela obe državljanstvi urejeni dokončno in trajno. Osimska pogodba pa ne določa, da bi nekdo izgubil državljanstvo, ampak določa le urejanje tega, če še ni urejeno. Tako se po mnenju tožeče stranke določba 3. člena Osimske pogodbe nanaša le na osebe, ki so bile 10. 6. 1940 italijanski državljani in so zapustile ozemlje Jugoslavije do 4. 7. 1957 in tedaj niso zadržale državljanstva Jugoslavije ali pa ga sploh niso pridobile. Ne nanaša pa se na osebe, ki so imele že urejeni obe državljanstvi. Prav tako ne določa, da se državljanstvo izgubi oziroma da se črta. Po mnenju tožeče stranke bi namreč izguba državljanstva morala biti v pogodbi izrecno zapisana ter določeni pogoji zanjo. Tožeča stranka meni, da gre za samovoljno razlago 3. člena Osimske pogodbe ter da ji državljanstvo glede na stalno bivanje v Italiji ni moglo prenehati na podlagi določila 4. točke 13. člena Zakona o državljanstvu SFRJ ex lege. Meni, da je zastrašujoče dejstvo, da je bila črtana, pri čemer pa se ne navaja, na podlagi katerih zakonitih dokazil je bilo to storjeno. Načelno se strinja z navedbo, da je državljanska knjiga javna knjiga, vendar le pod pogojem, da so vpisi izvršeni na podlagi zakonitih dokazil. Če takih dokazil ni, je vpis ničen. Tožeči stranki torej ni potrebno dokazovati nič drugega kot to, da zakonita določila za črtanje iz državljanstva ne obstajajo. Da dejansko takih dokazil ni, priznavata celo upravna organa, saj jih nimata in jih ne moreta predstaviti. Po mnenju tožeče stranke bi namreč za črtanje na podlagi 3. člena Osimske pogodbe moral obstajati dokaz, da se je preselila iz Jugoslavije po ratifikaciji pogodbe in ne da je bivala v Italiji, saj tedaj Jugoslavija sploh ni mogla več posegati v njen status. Meni tudi, da ne more samo ena stran podpisnica Osimske pogodbe le-to razlagati, kot to počne pravna naslednica Jugoslavije. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) kot zastopnik javnega interesa z dopisom št. U-A20-4599/2005-3-A z dne 16. 1. 2006 prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, izpodbijane odločbe in upravnih spisov, katere je sodišču predložila tožena stranka, ugotovljeno dejansko stanje ni sporno. Iz državljanske knjige B je razvidno, da je tožeča stranka pod zap. št. 1668/1 vpisana kot državljan SR Slovenije in SFRJ na podlagi staršev, prav tako vpisanih v državljanski knjigi B pod zap. št. 2667/1 in 2666/1, kot državljanov SR Slovenije in SFRJ. Iz državljanske knjige je tudi razvidno, da je bila tožeča stranka črtana z dnem 3. 4. 1977. Tožeča stranka je namreč dne 18. 5. 1964 odšla v Italijo, kar je razvidno iz kartona gospodinjske kartoteke stalnega prebivalstva, ki se je vodil pri takratnem Občinskem sekretariatu za notranje zadeve. Od takrat naprej tožeča stranka ni več prebivala na območju Jugoslavije. V Italiji je prebivala tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimskega sporazuma.

Tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je imela tožeča stranka ob uveljavitvi Londonskega memoranduma prebivališče na ozemlju, na katerega se je z Londonskim memorandumom razširila civilna uprava FLRJ, torej na območju bivšega dela STO. Z uveljavitvijo Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ, je tožeča stranka postala v pravicah in dolžnostih izenačena z jugoslovanskimi državljani. To ni sporno, saj se na navedeni zakon sklicuje tudi tožeča stranka v tožbi. Po določbi 3. člena tega zakona so bili vsi prebivalci bivšega STO v pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani, če so imeli na dan 10. 6. 1940 domicil na območju bivšega STO, stalno prebivali na tem območju na dan 26. 10. 1954 in imeli na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo italijansko državljanstvo. Glede na navedeno tožeča stranka pravilno navaja, da je bila od uveljavitve tega zakona jugoslovanska državljanka.

Neutemeljene pa so tožbene navedbe tožeče stranke oziroma ugovori, da se Osimski sporazum nanjo ne nanaša oziroma da ga upravni organi nepravilno in samovoljno razlagajo. Osimski sporazum, ki obravnava državljanstvo v 3. členu, se nanaša prav na osebe, ki so imele na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo stalno prebivališče na ozemlju STO ter italijansko državljanstvo. Po določbi 3. člena državljanstvo teh oseb ureja zakonodaja ene ali druge strani, glede na to, ali ima takrat, ko začne veljati ta pogodba, ta oseba stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani. Po mnenju sodišča ni sporno, da je tožeča stranka ob uveljavitvi Osimskega sporazuma, to je dne 3. 4. 1977, imela stalno prebivališče v Republiki Italiji. Zato se njeno državljanstvo ni presojalo po predpisih Jugoslavije in zato ji je jugoslovansko državljanstvo na podlagi tega sporazuma tudi prenehalo. Osimski sporazum Jugoslavije ni zavezoval, da sprejme o državljanstvu poseben predpis, in zato je določba 3. člena pri presoji in ugotovitvi državljanstva neposredno uporabljiva, saj sta takratni Zakon o državljanstvu, tako zvezni kot republiški, določala pridobitev in prenehanje državljanstva po mednarodni pogodbi. To pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo tiste osebe, ki so imele 10. 6. 1940 domicil na ozemlju bivšega STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma stalno prebivališče na ozemlju Republike Italije. Zato so po mnenju sodišča tožbeni ugovori glede zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeni. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru (opr. št. I Up 77/98).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je s sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Skupaj s tožbo je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka.