VSRS Sodba VIII Ips 170/2012

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki izplačilo razlike v nadomestilu, ki naj bi tožniku pripadala v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot osnovo za obračun nadomestila upoštevala samo osnovno plačo, povečano za dodatek na delovno dobo, čeprav je pri toženi stranki za samostojne komercialiste oglasnega trženja veljal provizijski način nagrajevanja. Višina plače v posameznem mesecu je bila odvisna od realizacije. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tudi provizija del plače, in sicer del plače iz naslova delovne uspešnosti.

2Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožene stranke.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da provizija ne predstavlja dela plače iz naslova delovne uspešnosti delavca, pri čemer se sklicuje na pogodbeno voljo strank. Tožnik je s provizijskim načinom nagrajevanja pristal na to, da ta del pogodbeno dogovorjenega plačila prejme le v primeru dejanske realizacije, medtem ko mu v nasprotnem primeru ne pripada. Do tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo in tako zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni pretehtalo navedb tožene stranke, mu ta očita tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, posledično pa tudi 25. člena Ustave RS. Sodba bi morala vsebovati prepričljiv odgovor na vsa sporna vprašanja. Pogodbena volja strank je bila, da se ekonomski riziko porazdeli med delodajalca in delavca – če torej ni realizacije, ni provizije in obratno. Poleg tega za čas, ko tožnik ni delal, niti ni mogoče izračunati provizije, ki bi jo dobil, če bi delal. Povsem možno je, da bi v posameznem mesecu prejel manj, kot je znašalo priznano nadomestilo, kar pa ni v skladu z zakonom. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni kršilo z ustavo zajamčene pravice do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja jasen odgovor na vsa vprašanja, ki jih je tožena stranka odprla v sodnem postopku glede narave plačil iz naslova provizije (9. in 10. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Volja strank o naravi provizije ni odločilna, saj je vprašanje, ali določeno izplačilo predstavlja del plače, pravno in ne dejansko. Tako iz sodbe sodišča prve stopnje kot sodišča druge stopnje izhaja, da ima plačilo provizije naravo dela plače iz naslova delovne uspešnosti, pojasnjeno pa je tudi, zakaj.

8Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9Razmerje med delavcem in delodajalcem je sicer res pogodbeno razmerje, vendar s posebnostmi, zaradi katerih pogodbena svoboda ni neomejena. Temelje tega pogodbenega razmerja določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki izrecno omejuje avtonomijo pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja. Delavec in delodajalec sta dolžna upoštevati določbe ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR).

10Po prvem odstavku 4. člena ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Iz te določbe torej izhaja, da delavec opravlja delo za plačilo. Po prvem odstavku 126. člena ZDR pa je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je po drugem odstavku 126. člena ZDR sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Kot sta ugotovili nižji sodišči, je tožena stranka v Pravilniku o vrednotenju in sistemizaciji delovnih mest ter ocenjevanju prispevka delavca k delu določila, da je osnova za obračun osebnega dohodka (plače) ekonomskih propagandistov odstotek od realizacije. Njihovo nagrajevanje je bilo urejeno po sistemu plačane realizacije oziroma po t.i. provizijskem sistemu. Višina provizije ni bila odvisna od poslovanja tožene stranke, ampak od delavčeve osebne angažiranosti oziroma uspešnosti pri ustvarjeni realizaciji za posamezen mesec. Na tak način obračunan in izplačan prejemek je sestavni del plače, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje (VIII Ips 472/2008 z dne 7. 9. 2010), in nekaterih drugih zadevah (npr. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010, VIII Ips 64/2009 z dne 5. 9. 2011, VIII Ips 317/2009 z dne 3. 10. 2011).

11Ker predstavlja provizija del plače že po zakonu, se o drugačni naravi tega prejemka stranki s pogodbo o zaposlitvi glede na prvi odstavek 7. člena ZDR nista mogli dogovoriti in se tudi nista (1).

12Tožena stranka pri osnovi za obračun nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ni upoštevala celotne tožnikove plače. Po prvem odstavku 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB3, Ur. l. RS št. 72/2006 in naslednji) je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Tudi po sedmem in osmem odstavku 137. člena ZDR je osnova za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe „plača“, torej vse, kar po zakonu sodi pod ta pojem.

13Po četrtem odstavku 31. člena ZZVZZ nadomestilo ne more biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal, oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. Podobno določbo vsebuje tudi tretji odstavek 51. člena Kolektivne pogodbe časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS št. 43/2000 in naslednji). Revizijska navedba, da bi bilo povsem možno, da bi v posameznem mesecu tožnik prejel manj, kot je znašalo priznano nadomestilo, je zgolj teoretična domneva, ki brez dokazanih dejstev na odločitev ne more vplivati.

14Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Tako, kot npr. ne moreta določiti drugačnih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, VIII Ips 90/2012 z dne 18. 2. 2013.