VSRS Sodba XI Ips 58052/2012-133

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega S. Č. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil tri kazniva dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, štiri poskuse kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in pet kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženčeva zagovornica pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter 25. člena Ustave RS. Navaja, da sodišče ni ugotovilo konkretnih okoliščin, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Poudarja, da je obdolženec star 50 let in do sedaj še ni bil kaznovan, torej mu izvrševanje kaznivih dejanj ne predstavlja načina življenja. Nasprotno, obdolženec ima gospodarsko družbo, ki posluje, ima naročila za polaganje parketa, mesečno pa mu prinaša prihodke v višini od 500 do 700 EUR. Dejstvo, da družba od leta 2008 dalje posluje z izgubo, ne predstavlja okoliščine, ki bi kakorkoli utemeljevala odreditev pripora. Sodišče ni upoštevalo, da je obdolženec ravnal za druge osebe in po njihovih navodilih, ki so mu tudi priskrbele vsa potrebna sredstva za izvršitve kaznivih dejanj, zato sam nima ne znanj ne sredstev, da bi kazniva dejanja lahko ponovil. Prav tako je bil v vseh poslovalnicah bank posnet z nadzornimi kamerami in je bankam sedaj poznan, zato bi bilo kakršnokoli ponavljanje kaznivih dejanj povsem nesmiselno. Vse te ugovore je obdolženec podal že v pritožbi, vendar je senat nanje odgovoril posplošeno, zaradi česar zagovornica uveljavlja kršitev iz 25. člena Ustave RS in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da sta nižji sodišči napravili utemeljen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki sta ga uprli na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine na strani obdolženca. Sicer pa zagovornica v pretežnem delu zahteve zaključek o neobstoju pripornega razloga gradi na drugačni oceni dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja v odgovoru poudarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter vztraja pri kršitvah ZKP in Ustave, ki so obrazložene v zahtevi.

B.

5V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je mogoče pritrditi zagovornici, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, vendar Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da so pri obdolžencu podane druge subjektivne in objektivne okoliščine, ki izkazujejo, da je obdolženec ponovitveno nevaren. Kot je ugotovila že preiskovalna sodnica, v obravnavanem primeru ne gre prezreti, da se obdolžencu očita, da je v kratkem časovnem obdobju izvršil ali poskušal izvršiti kar osem kaznivih dejanj goljufije in pet kaznivih dejanj ponarejanja listin, s katerimi je zasledoval izredno veliko premoženjsko korist, kar vse kaže na njegovo vztrajnost in odločenost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora nadalje izhaja, da je obdolženec brez zaposlitve, dohodki, ki naj bi jih prejemal s priložnostnimi deli in iz podjetja, ki sicer po ugotovitvah predsednice senata posluje z izgubo, mu očitno ne zadoščajo za preživljanje, na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, pa ne prebiva. Vse te okoliščine so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave in tako konkretizirane, da je na njihovi podlagi mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

6Do navedb, da ima odprta naročila za polaganje, brušenje in lakiranje parketa, da je ravnal za druge osebe in po njihovih navodilih, kaznivih dejanj pa ne more ponavljati, saj ga bančni uslužbenci poznajo, se je argumentirano opredelil in jih zavrnil že senat (5. točka obrazložitve), zato ni mogoče pritrditi zagovorničini navedbi, da je obrazložitev sklepa senata pomanjkljiva. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornica teh navedb ne more več uveljavljati, saj z njimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.