VSL sodba II Cp 1672/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati tožencu zniža na 112,48 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi VL 40197/2010 z dne 25. 3. 2010 ostane v veljavi glede zneska 933,00 EUR, v presežku pa je sklep razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.309,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2Proti zavrnilnem delu sodbe in odločitvi o stroških se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sprašuje se, zakaj je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca gradbene stroke, s tem so mu nastali višji stroški ter obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena o dogovorjeni fiksni ceni ne more držati, saj iz zaslišanja prič, ki jih je predlagal toženec, izhaja, da nobena izmed prič ni bila prisotna, ko sta se pravdni stranki dogovarjali o ceni. Neverjetno, nelogično in neživljenjsko je, da bi se pravdni stranki o ceni fasade dogovorili po telefonu potem, ko je tožnik opravil okvirno izmero predvidenih del. Zaslišane priče M. D., R. Ž., A. Ž., F. V. in S. R. so jasno potrdile tožnikovo izpovedbo, in sicer, da je toženec tožnika spraševal, če je že kaj potegnil skupaj, ko so se dela končevala. Vsa dela so se izvajala na podlagi ponudbe oziroma predračuna, ki ga je tožnik naredil za toženca in ga je tožencu tudi dostavil pred začetkom del. Tožnik je samostojni podjetnik in se v vsej svoji praksi nikoli ni dogovarjal za fiksno ceno storitve. Tožencu je predračun za opravo del izdal pred pričetkom del, račun pa po končanih delih. Sodišče se z ničemer ni opredelilo do izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik in ki so izpovedovale, da je toženec spraševal, koliko bo vse to stalo. Toženec je tudi v izpovedbi izpovedal, da sta se s tožnikom dogovorila, da se bosta za ceno zmenila kasneje. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik tožencu izročil okvirni predračun. Prav tako je izvedenec v svojem mnenju ugotovil, da so bila izvedena vsa dela, ki jih zatrjuje tožnik, toženec pa jim ni oporekal. Tožnik izpodbija dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedb toženčevih prič, in sicer V. Š., J. Š., J. O. in D. A.. Prav tako je nepravilna odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče prve stopnje tožencu priznalo stroške za vse naroke, kar je v nasprotju s sodno prakso.

3Pritožba je delno utemeljena.

4V obravnavani zadevi sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu (619. do 648. člen OZ). Tožnik se je zavezal tožencu narediti fasado na njegovi hiši, pri čemer je med pravdnima strankama sporna vsebina dogovora o plačilu. Pritožbeno sodišče je po izpeljanem dokaznem postopku tožbeni zahtevek v večji meri zavrnilo potem, ko je zaključilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena "fiksna cena" 12.000,00 EUR. Takšen zaključek in dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje izpeljana v skladu z določbo 8. člena ZPP, je pa tudi življenjska in povsem prepričljiva. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5Upravičeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta se pravdni stranki o ceni oprave del dogovorili po telefonu, v odsotnosti prič. Tako drži, kot to izpostavlja tudi pritožba, da pri tem dogovoru ni prisostvovala nobena izmed predlaganih in zaslišanih prič. Da je bila cena dogovorjena v fiksnem znesku 12.0000,00 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi prepričljive izpovedbe toženca, ki se je za tožnika kot izvajalca odločil potem, ko je prejel več ponudb s strani drugih izvajalcev (med drugim tudi ponudbo G. G. v višini 14.172,57 EUR), ki pa jih je kot previsoke zavrnil in se odločil za (nižjo) ponudbo tožnika. Med drugim sta toženčeve trditve in izpovedbo potrdila tudi krovec M. S., ki je pred opravo fasade opravljal krovska dela na hiši toženca in ki je tožencu ponudil tudi izvedbo fasade, za ceno približno 14.000,00 EUR (glej list.št. 130), kar pa je tožnik zaradi previsoke cene odklonil in J. O., ki je tožencu posodil 5.000,00 EUR, ki jih je ta še potreboval za plačilo cene 12.000,00 EUR. Priče, ki jih je v podkrepitev svojih navedb predlagal tožnik in na katere se sklicuje tudi v pritožbi, M. D., R. Ž., A. Ž., S. R. in F. V., kot rečeno, pri sklepanju dogovora o ceni niso bile prisotne, poleg tega gre za priče, ki so s tožnikom povezane, bodisi sorodstveno ali poslovno, zato sodišče prve stopnje njihovim izpovedbam upravičeno ni sledilo. Pritožbena navedba, da je toženec izpovedal, da sta se s tožnikom dogovorila, da se bosta za ceno zmenila kasneje, je izvzeta iz konteksta. Iz izpovedbe toženca namreč izhaja, da sta se o ceni dogovorila kasneje, in sicer potem, ko je tožnik opravil izmero. Po izmeri je tožnik poklical toženca in mu povedal, da bi bila cena nekaj manj kot 12.000,00 EUR. Da tožnik tožencu pred opravo del ni poslal predračuna, pa izhaja iz prepričljive izpovedbe toženca, kot tudi njegove žene in matere, J. Š. in V. Š. in iz razlogov sodišča prve stopnje razvidnih iz 11. in 12. točke obrazložitve.

6Med pravdnima strankama je bila torej dogovorjena "fiksna cena" 12.000,00 EUR. Tak dogovor ima učinke izračuna z izrecnim jamstvom (643. člen OZ) - če je bilo dogovorjeno takšno plačilo, podjemnik ne sme zahtevati večjega plačila, celo, če je v posel vložil več dela in če je izvršitev terjala večje stroške, kot je pričakoval, oziroma ima enake učinke kot določitev cene v gradbeni pogodbi s klavzulo "ključ v roke" (drugi odstavek 659. člena OZ). Kljub temu, da se je predvidena cena fasade zaradi naknadne spremembe barve povečala za 3,4 %, tožnik zato in zaradi razlogov, razvidnih iz 22. in 23. točke obrazložitve sodišča prve stopnje, do dodatnega plačila 377,80 EUR (nad 12.000,00 EUR), ni upravičen. Do enakega zaključka bi prišli tudi ob uporabi določbe 656. člena OZ - izvajalec bi bil upravičen zahtevati spremembo cene, če bi se cene elementov zvišale za toliko, da bi morala biti pogodbena cena za več kot 10 % višja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku le za razliko do 12.000,00 EUR, je tako pravilna.

7S tem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlagal tožnik, kljub temu, da je v nadaljevanju tožnikov zahtevek v pretežni meri zavrnilo, ni zagrešilo relativne bistvene kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato so pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik nasprotuje izvedbi lastnega dokaza, neutemeljene.

8Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi zmotne uporabe določila tar. št. 3102 Zakona o Odvetniški Tarifi, tožencu neutemeljeno priznalo nagrado za 6 narokov. V skladu s tar. št. 3102 Zakona o Odvetniški tarifi je odvetnik upravičen do ene nagrade za narok, ne glede na to, koliko narokov je bilo dejansko opravljenih. Pravdni stroški toženca tako znašajo 206,70 EUR nagrade za postopek (po tar. št. 3100), 190,08 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR materialnih izdatkov (tar. št. 6002), skupaj 416,78 EUR, kar povečano za 20% DDV znaša 500,14 EUR. Pravdni stroški tožnika pa znašajo 190,80 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), izvršilni stroški 83,70 EUR, stroški izvedenca 533,60 EUR, materialni izdatki 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter stroški kilometrine Raka – Krško - Raka v višini 13,65 EUR, skupno torej 841,75 EUR, kar povečano za 20% DDV znaša 1.010,10 EUR. Tožnik je po višini uspel z zahtevkom s 26%, toženec pa s 74%. Upoštevaje uspeh pravdnih strank je tožnik dolžan tožencu povrniti 375,10 EUR pravdnih stroškov, toženec pa tožniku 262,62 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti 112,48 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

9Pritožbeno sodišče je v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka glede pravdnih stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo na 112,48 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.