VSRS Sodba III Ips 119/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.478,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

A.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.666.679,17 evrov z obrestmi, kar naj bi predstavljalo škodo, ki ji jo je povzročil toženec kot stečajni upravitelj v stečajnih postopkih zoper stečajne dolžnike S. d. o. o., L. d. d. in S. d. d., vsi iz K., in sicer v enem delu škodo, ki naj bi jo bil utrpel tožnik, v enem delu pa škodo, ki naj bi jo bili utrpeli drugi stečajni upniki, pa so svoje terjatve odstopili tožniku. Škoda naj bi nastala delno zato, ker naj bi stečajni upravitelj za sklep o glavni delitvi na goljufiv način izposloval odobritev stečajnega senata, delno pa zato, ker naj bi v posameznih primerih v korist posameznih upnikov opravljal izplačila, ki so presegala zneske iz potrjene glavne razdelitve.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

toženec je bil stečajni upravitelj v stečajnih postopkih zoper stečajne dolžnike a) S. d. o. o. b) M. o. d. d., in c) L. d. d.;

v vseh treh postopkih je stečajni senat s sklepom dne 11. 4. 1997 potrdil osnutek za glavno razdelitev stečajne mase po stanju na dan 28. 2. 1997;

dne 27. 5. 1997 je bil opravljen narok za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev stečajne mase, po katerem je sodišče I. odločilo o ugovorih posameznih upnikov, II. potrdilo glavno delitev stečajne mase in III. odredilo stečajnemu upravitelju, da mora upnikom v določenem roku izplačati priznane terjatve;

v stečajnih zadevah, navedenih v tč. b) in c) prve alineje te točke tožeča stranka sklepu ni ugovarjala; ugovor tožeče stranke v zadevi, navedeni v tč. a) prve alineje te točke, je bil pravnomočno zavrnjen;

tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženec katerokoli izplačilo iz stečajne mase opravil v nasprotju s potrjeno glavno razdelitvijo.

B.

Revizijske navedbe

6Ob tem, ko naj bi bile podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, le škoda oziroma njena višina naj bi še ne bili znani, naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek. Revident se zavzema za to, da bi moralo sodišče v takšnem primeru postopek prekiniti do konca stečajnega postopka ali pa odločiti z vmesno sodbo, morda pa o posameznih zahtevkih tudi z delno sodbo.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revidentovi očitki temeljijo na napačnem izhodišču, da sta sodišči ugotovili obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, le višina škode naj bi (še) ne bila znana. Res je sodišče druge stopnje obširno in prepričljivo utemeljilo, zakaj je bil opis domnevnih škodnih dogodkov, podlag za škodo, njene višine in utemeljitev aktivne legitimacije tako pomanjkljiv, da iz navedb ni izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tudi če bi šlo pri tem za problem „nečiste“ denarne terjatve (takšne, ki že obstaja, vendar njene višine še ni mogoče določiti) ali pa za problem pravice do povračila bodoče škode, kar bi morda zahtevalo odgovor na revizijske navedbe, pa revident prezre, da sta obe sodišči ugotovili tudi odsotnost drugih predpostavk, ki bi utemeljevale odškodninsko odgovornost toženca. Obe sodišči sta namreč obsežno in prepričljivo utemeljili, da glede dejanj, ki jih je odobril stečajni senat oziroma stečajni sodnik, tožeča stranka ni uspela izkazati in dokazati krivde in protipravnosti toženčevega ravnanja. Glede očitka, da je toženec opravil delitev stečajne mase v nasprotju s sprejetimi sklepi o glavni delitvi, pa, da takšnega škodnega ravnanja tožeča stranka ni dokazala.

8Glede tistih dejanj toženca, ki jih je odobril stečajni senat ali stečajni sodnik (sklepi o glavni razdelitvi), sta se sodišči utemeljeno sklicevali na specialno ureditev odgovornosti stečajnega upravitelja za škodo, ki jo povzroči udeležencem stečajnega postopka. Drugi odstavek 61. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ 84/89 - ZPPSL) določa, da za škodo, nastalo zaradi dejanja stečajnega upravitelja, ki ga je odobril stečajni senat ali stečajni sodnik, ali zaradi tega, ker je stečajni upravitelj ravnal po navodilu stečajnega sodnika, stečajni upravitelj ni odgovoren, razen če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo. V zvezi s tem je treba omeniti, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno tožencu naložilo celo večje trditveno in dokazno breme, kot to izhaja iz navedene določbe ZPPSL, pa kljub temu uspelo dovolj prepričljivo utemeljiti, da tožencu glede dejanj, ki jih je odobril stečajni senat, ni mogoče očitati protipravnega in krivdnega ravnanja. Glede na besedilo drugega odstavka 61. člena ZPPSL namreč ni stečajni upravitelj tisti, ki bi moral navajati in dokazovati, da odobritve ali navodila ni izposloval na goljufiv način. Obstoj tega dejstva (goljufivega načina) mora zatrjevati in dokazovati tisti, ki se na to dejstvo sklicuje in mu je v korist. Bremena, naj zatrjuje in dokazuje, da goljufivosti ni bilo, ni mogoče naložiti tistemu, ki ga tak očitek lahko bremeni (negativa non sunt probanda). Ob tem, da tožnik ni dal bolj konkretiziranih navedb glede goljufivosti načina ravnanja tožene stranke – na kar opozarja tudi sodišče druge stopnje (glej tretji in peti odstavek na 5. strani obrazložitve) - za ugotovitev, da tega ni uspel utemeljiti in dokazati, zadostuje obrazložitev sodišča prve stopnje, da je stečajni senat potrdil predlagano glavno razdelitev potem, ko je obravnaval in v sklepu o glavni delitvi delno tudi upošteval ugovore posameznih upnikov.

9Ob dejanski ugotovitvi, da revident ni uspel dokazati, da bi toženec opravil posamezna izplačila v nasprotju s sklepi stečajnega senata, temeljna predpostavka (toženčevo nedopustno ravnanje) tudi glede tega dela zahtevka ni podana, revizija, ki temelji na predpostavki, da je sporna le (še) višina škode, pa tudi v tem delu neutemeljena.

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2.478,60 evrov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).