VSL sklep II Cp 2984/2009

Po preteku 3-letnega roka, ko lahko lastnik v primeru slabe vere graditelja zahteva le še izplačilo prometne cene zemljišča, graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek (25. čl. ZTLR).

Če je bilo zemljišče v času gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju).

tekst :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v :

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem se je dolžna tožena J. S. v roku 15 dni od prejema sodbe izseliti iz stanovanjske hiše s pripadajočo garažo tožnika V. Č. na naslovu V. 24A, ki stoji na parcelni št. 2260/30 k.o. ..., zavrne (točka 1. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 544,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku roka za izpolnitev dalje (točka 2. izreka).

(2.) Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je hišo gradil sam in je zato tudi aktivno legitimiran za to tožbo, ne glede na to, da je lastnica zemljišča občina X. Slednja na tej parceli nikoli ni uveljavljala lastništva in je tožniku že večkrat ponudila to parcelo v odkup. Sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov in je že s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP. Zaključek sodišča, da je tožnik gradil na družbeni lastnini in zato ni mogel pridobiti lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem, je neutemeljeno, saj to zemljišče že od leta 1993 dalje ni družbena last, saj so taka zemljišča prešla v last občin. Občina je v letu 2001 izdala enotno dovoljenje za izgradnjo vrstnih hiš, med drugimi tudi za parcelo tožnika, sklenjena pa je bila tudi že predpogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Pritožnikovo stališče, da je aktivno legitimiran za tožbo že zato, ker naj bi hišo zgradil, je zmotno. Tako Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) kot Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) dajeta legitimacijo za vložitev tožbe, ki je namenjena varstvu lastninske pravice, zgolj lastniku (primerjaj 111. člen SZ-1 in 92. člen SPZ) oziroma domnevnemu lastniku (primerjaj 98. člen SPZ). Kdo je lastnik oz. domnevni lastnik in kako se lastninska pravica pridobi, določa zakon. S samo gradnjo, če je stavba zgrajena na tujem zemljišču, se po sedaj veljavni ureditvi lastninska pravica sploh ne more pridobiti, ampak je lastnik zemljišča tudi lastnik zgrajene stavbe. Po prej veljavni ureditvi pa je bilo to sicer mogoče, vendar pod pogoji, ki so bili določeni v 24. do 26. členu Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je v postopku ugotavljalo, ali je pritožnik lastnik nepremičnine, upoštevajoč pri tem trditveno podlago, ki jo je ponudil.

(7.) Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča, da je pritožnik vedel, da gradi na tujem zemljišču in torej kot graditelj ni bil dobroveren, kar slednji v pritožbi niti ne izpodbija. Pravilna je zato tudi ugotovitev, da v zvezi s presojo, ali je tožnik postal lastnik nepremičnine z gradnjo, ne pride v poštev uporaba 24. in 26. člena ZTLR.

(8.) Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati s tem, da v konkretnem primeru ne bi mogla priti v poštev pravna podlaga določila 25. člena ZTLR. Razlaga sodišča, da ima po tej določbi pravico izbire lastnik, iz česar bi se dalo sklepati, da po stališču sodišča prve stopnje nedobroverni graditelj po tej določbi nikoli ne more pridobiti lastninske pravice proti volji lastnika zemljišča, je napačna. Načeloma je v primerih, ki jih obravnava ta člen, res favoriziran lastnik zemljišča, ki ima pravico izbrati, ali bo zahteval lastninsko pravico na gradbenem objektu, njegovo porušitev (z možnostjo sodišča, da odloči drugače – glej drugi odstavek 25. člena ZTRL) ali pa plačilo prometne cene zemljišča. Je pa potrebno ob razlagi tega določila upoštevati tudi peti odstavek 25. člena, ki določa, da mora lastnik zemljišča svojo pravico izbire uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja. Po preteku tega roka lahko zahteva lastnik le izplačilo prometne cene za zemljišče in takrat tudi graditelj pridobi možnost uveljaviti lastninski zahtevek. Lastniku zemljišča je namreč pravica izbire prenehala in je mogoča le še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami. Takšno stališče je v sodni praksi uveljavljeno in splošno sprejeto (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 436/95, II Ips 379/2005, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22.12.1987, objavljeno v poročilu VSS II/87, odločbo VSL I Cp 1379/2009 in druge).

(8.) Ker je sodišče 25. člen ZTLR zmotno uporabilo, tudi ni ugotovilo pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Gre predvsem za vprašanje, kdaj je bil objekt zgrajen (tožnik trdi, da ga je zgradil v letu 2000) in v zvezi s tem za ugotovitev, ali je rok treh let že iztekel. Ne gre spregledati tudi trditve tožnika, da je občina X večkrat ponudila odkup zemljišča, kar bi kazalo na to, da je, ne glede na zakonski rok, izkoristila pravico izbire.

(9.) Čas izgradnje stanovanjskega objekta pa je pomemben tudi zaradi okoliščine, ker je bilo zemljišče, na katerem stanovanjski objekt stoji, pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) formalno v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno ugotovilo, da na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini, pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem ni bila mogoča. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina priviligirana oblika lastnine, je bilo uveljavljeno tudi stališče, da graditelj, tudi če je zemljišče po zaključku gradnje prenehalo biti družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Odločilne so bile namreč okoliščine ob gradnji in ne kasneje (ob sojenju). Ker sodišče v postopku ni ugotovilo, kdaj je gradnja potekala, je zaključek, da tožnik tudi iz razloga, ker je bilo zemljišče v času gradnje družbena lastnina, ni mogel pridobiti lastninske pravice, preuranjen.

(10.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno moralo sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, razveljaviti in vrača sodišču zadevo v novo odločanje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti. Posebni napotki niso potrebni, saj so bila pojasnila in usmeritve že dane v obrazložitvi.

(11.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.