VSL sklep III Ip 3216/2012

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep v I. točki razveljavi, v preostalem, izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. točka) pa se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo in se izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi. Ugotovilo je, da je upnik predlagal izvršbo na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, in odločbe dolžnika (ZPIZ) o odmeri in uskladitvi nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Odmero in uskladitev nadomestila iz invalidskega zavarovanja je opredelilo za upravno odločbo, ki se izterjuje v upravni izvršbi, razen v primeru izvršilnih sredstev izvršbe na nepremičnino ali delež družbenika, kar pa ni primer v tem postopku.

2Upnik je v pritožbi navedel, da listine upravnega organa (dolžnika) o odmeri in uskladitvi nadomestila za invalidnost ni navedel kot izvršilni naslov, temveč jo je uporabil le kot dokaz višine zneskov, ki so predmet izvršbe, medtem ko podlago za izvršbo – izvršilni naslov – predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi upnik lahko svojo terjatev uveljavljal le v upravni izvršbi. To bi lahko storil, če dolžnik ne bi izvršil svoje pravnomočne in izvršljive odločbe, v konkretnem primeru odločbe, po kateri je bil dolžan plačati invalidsko pokojnino v znesku 325,55 EUR od 20. 1. 2011 naprej, vendar pa listina dolžnika o odmeri in uskladitvi nadomestila za invalidnost ni odločba, zato tudi ni mogoče potrditi njene pravnomočnosti in izvršljivosti, še manj pa bi bilo mogoče predlagati upravno izvršbo. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno presodilo, kaj je izvršilni naslov, so podani vsi trije pritožbeni razlogi. V pritožbi še opozarja, da je odločitev sodišča v nasprotju z odločitvijo v zadevi opr. št. I 1518/2009, zato je prišlo do odstopa od sodne prakse in različnega obravnavanja strank. Priglaša nadaljnje izvršilne stroške.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5Višje sodišče ugotavlja, da je upnik v predlogu za izvršbo kot izvršilni naslov označil pravnomočno in izvršljivo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Drži, da je upnik predlog za izvršbo na Odmero in uskladitev nadomestila za invalidnost z dne le navezal v smislu dokaza o višini, zato bi moralo sodišče predlog za izvršbo zavrniti in se ne izreči za nepristojno in predlog zavreči.

6Izvršilni naslov v sodni izvršbi je lahko le sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ali pa druga listina iz 3. točke prvega odstavka 17. člena ZIZ. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sodba (priloga A2) ni primeren izvršilni naslov za izvršbo denarne terjatve. Sodba namreč v tistem delu, v katerem upnik vztraja pri izvršbi, to pa je 3. točka izreka, ne predstavlja izvršljivega izvršilnega naslova, saj v njem dolžniku ni naložena izpolnitev obveznosti (19. člen ZIZ), ki jo upnik v tem postopku izterjuje. V 3. točki izvršilnega naslova je določeno le, da je dolžnik dolžan o pravici in višini delne invalidske pokojnine izdati posebno odločbo v 30. dneh od pravnomočnosti te sodbe. Sodišče je s to sodbo zavodu naložilo izdajo ustrezne odločbe o pravici in višini delne invalidske pokojnine. Če dolžnik odločbe ni izdal ali je ni izdal pravilno (obdobje), na podlagi predložene sodbe ne more priti do neposredne izvršitve neplačanih obrokov invalidnine, saj upnik za kaj takega še nima izvršilnega naslova. V tem primeru se mora upnik poslužiti ustreznega postopka in doseči izdajo ustrezne upravne odločbe ali končno tudi sodne odločbe. Le če bi bila višina invalidske pokojnine že opredeljena v sodni odločbi, bi taka odločba lahko predstavljala veljaven izvršilni naslov za sodno izvršbo po 1. točki 17. člena ZIZ. Če pa bi ostalo le pri upravni odločbi, bi bil, če bi se izterjava opravila v okviru upravne izvršbe (249. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, v zvezi z drugim odstavkom 289. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), za dovolitev in opravo izvršbe pristojen davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, sodišče pa le v primeru izvršbe po drugem odstavku 288. člena ZUP. Upnik v pritožbi opozarja na drugačno odločitev sodišča prve stopnje v zadevi I 1518/2009. Zgolj ena zadeva še ne pomeni ustaljene sodne prakse, hkrati pa upnik tudi ne navaja, da bi bila odločitev preizkušena v postopku s pravnimi sredstvi.

7Na podlagi povedanega je višje sodišče izpodbijani sklep v drugi točki potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), saj zavrženje za stranko pomeni ugodnejšo odločitev, v prvi točki pa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.