VSRS Sodba VIII Ips 233/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita ter posledično, da ji delovno razmerje še traja z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Po presoji sodišča tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga. Ni bilo trditvene podlage, da bi delo na delovnem mestu tožnice postalo nepotrebno za enega delavca. Razlog odpovedi je bil v tem, da je tožnica postala invalid z omejitvami pri delu in zato ni več mogla opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga v smislu prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), temveč na podlagi prvega odstavka 116. člena ZDR iz razloga invalidnosti.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo „iz vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Navaja, da iz sodne prakse izhaja, da sodišče v delovnem sporu ne more ugotavljati morebitnih drugih razlogov za odpoved, na katere se ni skliceval že delodajalec. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 475/2006 in VIII Ips 69/2008. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in odločilo v nasprotju s sprejeto sodno prakso. Primerjava s sodbo VIII Ips 143/2008 ni uporabljiva.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

7Revizija sicer omenja vse revizijske razloge, vendar pa o drugih kot o razlogu zmotne uporabe materialnega prava nima nikakršnih navedb ali utemeljitve. Tudi glede zmotne uporabe materialnega prava je revizija omejena le na zatrjevanja odločitve v nasprotju s sodno prakso. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo preizkušalo le v okviru teh in takih revizijskih razlogov.

8V sporu o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR sodišče presoja, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel delodajalec. Torej razlog, ki ga je delodajalec na podlagi 86. člena ZDR dolžan navesti in obrazložiti v pisni odpovedi in ki ga mora na podlagi 82. člena ZDR dokazati tudi v sodnem postopku.

9Predmet sodne presoje je bila odpoved z dne 14. 4. 2011, ki je res naslovljena kot „redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“. Vendar pa iz obrazložitve odpovedi in v njej navedene pravne podlage povsem jasno izhaja, da je bil razlog dejansko tožničina invalidnost, zaradi katere bi ji bila tožena stranka dolžna zagotoviti drugo ustrezno delovno mesto. Ker takega delovnega mesta ni imela, ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi in po postopku, določenim v 88. členu ZDR, 102. in 103. členom ZPIZ-1 ter 40. členom ZZRZI. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta presojali zgolj in samo tako odpoved, zato revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da naj bi ugotavljalo druge odpovedne razloge, kot jih je navajal že delodajalec.

10Glede na odpovedni razlog, kot je bil naveden v odpovedi, pa odločitev sodišča druge stopnje ni v nasprotju z odločitvijo v zadevi VIII Ips 143/2008. Nasprotno, je povsem s skladna z njo (točka 12. obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 143/2008 z dne 21. 9. 2009). Na navedeno ne vpliva okoliščina, da je bila invalidnost kot samostojna podlaga za redno odpoved vnesena v 88. člen ZDR šele z novelo ZDR-A.

11Neutemeljeno pa tožnica zatrjuje, da gre za odločitev, ki naj bi bila v nasprotju s sodbama Vrhovnega sodišča VIII Ips 475/2006 (kjer je sicer šlo za izredno odpoved) in VIII Ips 69/2008. Ravno nasprotno. Tudi iz obeh navedenih sodb izhaja, da sodišče presoja odpoved le v okviru odpovednega razloga, kot je opisan v odpovedi. Drugih razlogov, razen tistih, navedenih v odpovedi, delodajalec v sodnem postopku ne more zatrjevati in na njih utemeljevati oziroma dokazovati utemeljenost in zakonitost odpovedi. V obravnavani zadevi pa za tak primer ne gre.

12Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).