VDSS sodba Pdp 503/2012

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz obveznih zavarovanj z dnem 24. 7. 2011 nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 10. 2010; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo za določen čas do 31. 10. 2011 in ga za čas od 25. 7. 2011 do 31. 10. 2011 prijaviti v socialno zavarovanje, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku do vrnitve nazaj na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 748,00 EUR, po odvodu davkov in prispevkov ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku razliko v plači v neto znesku 311,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, medtem ko je zahtevek v presežku 133,28 EUR zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 665,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2008 dalje do plačila; obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 306,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 dalje do plačila, in obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa, zmanjšan za 84,00 EUR, plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku razliko v plači in sicer neto znesek 137,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 dalje do plačila, neto znesek 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila, neto znesek 216,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila, neto znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 dalje do plačila, neto znesek 62,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila in neto znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 377,24 EUR v 8 dneh, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbah prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov (v I. točki izreka) ter v delu odločitve o stroških (v V. točki izreka). Navaja, da je sodišče pri sprejeti presoji upoštevalo zgolj izpovedbo direktorice tožene stranke, da je ob vrnitvi z dopusta odklonil prevoz tovora s kamionom v Ukrajino. Če bi bilo to resnično, bi mu tožena stranka lahko še isti dan, to je 18. 7. 2011 vročila opozorilo pred odpovedjo pogodbe. Tožena stranka naj bi mu vročala pošto v času, ko je ni mogel sprejeti, saj se je soba, v kateri je imel bivališče, takrat belila in mavčila, zaradi česar v njej ni mogel stanovati. Glede tega mu je tožena stranka pri plači za mesec julij 2011 odbila poleg stanarine tudi znesek 165,00 EUR, kar bi moralo sodišče upoštevati. Izpodbijana sodba vsebuje v obrazložitvi nedokazano trditev, da je bil od 19. 7. 2011 do 22. 7. 2011 v bolniškem staležu, saj se tožena stranka v svojih vlogah na takšno odsotnost ne sklicuje. Prav tako ne obstoji trditvena podlaga tožene stranke, ki se nanaša na vročanje pošiljk po določbi 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), da mu je tožena stranka vročila odpoved na začasnem naslovu, ki je zgolj slučajno enak, kot naslov tožene stranke, ne pa na oglasno desko. V celoti vztraja na tem, da je bil odsoten in na čakanju na delo že od 19. 7. 2011, in ne šele od 25. 7. 2011, ko je bil odjavljen iz zavarovanja. V spornem času se je dejansko nahajal v Bolgariji, kamor pa mu tožena stranka ni poslala nobene pošte. Pri njemu ne gre za tujca v klasičnem pomenu besede, temveč za državljana Bolgarije, ki je članica EU, zaradi česar bi mu morala biti vročena pisna obdolžitev in odpoved pogodbe na stalni naslov oziroma preko oglasne deske, če bi se izogibal vročitvi. V sodnem postopku je izpovedal, da ga je takrat na čakanje napotil A.A., ki je prokurist podjetja in zadolžen za njegovo vodenje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v II., III. in IV. točki izreka). Navaja, da tožnik za leti 2008 in 2010 ni upravičen do prejema regresa za letni dopust, saj je bil v teh letih zaposlen samo nekaj mesecev. Za leto 2011 pa ne more biti drugače obravnavan kot ostali delavci, ki niso prejeli regresa zaradi izjemno hude gospodarske situacije in likvidnostnih težav podjetja. Glede zadržanja dela tožnikove plače navaja, da je res pobotala nekaj svojih terjatev do tožnika, s čimer se je v celoti strinjal. V tej zvezi je predložila potrdilo, iz katerega je razvidno, da je tožnik pisno pristal, da se znesek 400,00 EUR obračuna in odtegne v štirih obrokih v datumih, ki so bili dogovorjeni med strankama. Meni, da so za takšno pobotanja izpolnjeni vsi pogoji iz določbe 136. člena ZDR. V kolikor se dvomi, da tožnik o tem ni pisno soglašal oziroma je šlo v tej zvezi za sporen podpis, je predlagala izvedbo dokaza po izvedencu grafologu. Pri odtegnjenih zneskih je namreč šlo za škodo, povezano z nepravilnim tožnikovim postopanjem na ukrajinski meji. Tožnik je soglašal tudi s tem, da se mu od plače odtegne 150,00 EUR zaradi nepravilnega ravnanja v mesecu novembru 2010. Navaja, da je škoda, ki jo je povzročil, v celoti utemeljena, zaradi česar ni potrebno, da bi za njeno povrnitev morala izvesti poseben postopek. Sodišče ni pravilno dosodilo tožniku plačila „zneska, dodatno odbitnega po ročnem obračunu“ v višini 116,55 EUR za mesec december 2010 in znesek v višini 350,00 EUR za mesec marec 2011. Če bi nezakonito zadržala tožniku izplačilo plače, kar pa ni storila, potem so odbitki jasni iz izplačilnih list, iz katerih izhaja, da je bila tožniku v mesecu decembru 2010 obračunana plača v neto višini 1.415,98 EUR, v tej zvezi sta bili izvedeni dve nakazili v skupni višini 1.230,98 EUR, najemnina v višini 85,00 EUR je bila neizplačana, zaradi česar je pobotani del le 100,00 EUR, in ne 216,55 EUR. Enako velja za mesec marec 2011, ko je bila tožniku obračunana plača v višini 1.050,76 EUR, nakazilo je bilo opravljeno dvakrat v skupni višini 915,76 EUR, kar pomeni, da je šlo za manjše izplačilo zgolj v višini 50,00 EUR. Glede tega ni pojasnjen tudi tek zakonskih zamudnih obresti, ki ga je določilo sodišče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe pravilno odločilo. Tožniku je pravilno vročila poziv za zagovor in kasneje izredno odpoved na naslov njegovega bivališča v Sloveniji, pri čemer v času vročanja ni izvajala nikakršnega beljenja sobe. Ni vedela ničesar o tem, kje se je tožnik od 25. 7. 2011 dalje nahajal. Tožnik ni vedel, kdaj se je vrnil v Slovenijo, saj je na zaslišanju dobesedno izpovedal, da se točnega datuma ne spominja, misli pa, da je bilo to meseca avgusta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

V tem sporu se presoja utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, sklenjeni med strankama za določen čas od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2011 na delovnem mestu voznika tovornega vozila, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 25. 8. 2011 zaradi kršitve iz določbe tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov štelo za dokazano, da tožnik od 25. 7. 2011 dalje ni prišel na delo, pri čemer svojega izostanka ni opravičil. Poleg tega je ugotovila porušeno medsebojno zaupanje med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati s tožnikovim delovnim razmerjem (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da mu tožena stranka ni pravilno vročila vabila za zagovor in izredno odpoved pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da okoliščine o tem, da se tožnik takrat ni nahajal na začasnem naslovu v Sloveniji, niso pomembne. V skladu z določbo 87. člena ZDR namreč v primeru, če delavec nima stalnega ali začasnega bivališča v Sloveniji, delodajalcu ni potrebno vročati redne ali izredne odpovedi in s tem vabila z obdolžitvijo na zagovor na naslov v tujino, temveč se v takšnem primeru to objavi na oglasni deski delodajalca. Glede tega je pomembno, da za voznike tovornih vozil (kar je tožnik opravljal pri toženi stranki) ne veljajo drugačna pravila tako glede vprašanja začasnega bivališča kot tudi glede vročanja pisanj delodajalca. Vendar je tožnik takrat imel začasen naslov bivališča v Sloveniji in v skladu s trditvenim bremenom ni dokazal, da se je ravno v času vročanja vabila na zagovor opravljalo beljenje njegove sobe.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ocenilo izpovedbi tožnika in direktorice A.B. (med drugim se je o njuni verodostojnosti lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi), ugotovilo, da je imel tožnik dovoljenje za izrabo letnega dopusta le do 18. 7. 2011. Tega dne se je oglasil pri toženi stranki in predočeno mu je bilo, da ima vožnjo za Ukrajino, pa je odgovoril, da ne bo šel nikamor. Tožnik ni dokazal trditve, da naj bi mu direktor A.A. dejal, da za njega nima posla, in da naj gre domov. Nenazadnje tožnik niti ni vedel, kdaj je po dopustu prišel v Slovenijo, saj je izpovedal, da se točnega datumoma ne spomni, misli pa, da je bilo to meseca avgusta. Nadalje ni dokazal trditve, da v času od 19. 7. 2011 do 22. 7. 2011 ni bil v bolniškem staležu, saj je priča B.B. izpovedala (listovna št. 64), da je tožnik prinesel bolniški list računovodkinji na sedež tožene stranke. Poleg tega je priča izpovedala, da so vročali vsa pisanja tožniku na njegovem začasnem naslovu v A., saj jim ob odhodu ni ničesar navedel, kam gre oziroma kje se bo nahajal.

Pritožbeno sodišče glede na takšne izpovedbe ne dvomi v pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pravilno izvedla vročanje vabila in izredne odpovedi tožniku skladno z določbo 87. člena ZDR na njegovem začasnem naslovu. Poleg tega soglaša tudi z odločitvijo o izkazani zakoniti podlagi za podano izredno odpoved po določbi 110. člena v zvezi z določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Po navedeni določbi namreč delodajalec izredno odpoved delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Za presojo tega razloga pa je v konkretnem primeru odločilno, da tožnik ni obvestil tožene stranke, zakaj ga po 25. 7. 2011 dalje ne bo več na delo. V tej zvezi okoliščine o bolniškem staležu od 19. 7. 2011 do 22. 7. 2011 za presojo niti niso pomembne, saj je v sporu dokazano, da tožnik po datumu, ki se mu očita v odpovedi, ni prišel na delo, pri čemer je morala izpad njegovih delovnih zadolžitev nadomestiti z drugim delavcem. Pomembno je torej obveščanje delodajalca. V tej zvezi je že Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2012) zavzelo stališče, ki je v tem, da je zakonodajalec glede odpovednega razloga iz določbe tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR sankcioniral zgolj opustitev obvestilne dolžnosti delavca, ne pa dejstvo same odsotnosti, kar se po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko upošteva v konkretnem primeru, ko tožnik ni seznanil tožene stranke o svoji odsotnosti z dela.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev, da je dolžna tožniku poravnati sorazmeren del plače za mesec julij 2011. Pritožba glede tega ne konkretizira vsebinskih razlogov in se na njih zgolj pavšalno sklicuje. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo takšno odločitev zgolj glede obstoja morebitnih postopkovnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je tožnik prejel za mesec julij 2011 iz naslova plače oziroma nadomestila za letni dopust znesek 115,00 EUR. Glede na to, da je bil upravičen za ta mesec do neto plače 560,00 EUR in ob dejstvu, da mu je tožena stranka z dnem 24. 7. 2011 zaključila delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi moral za ta mesec prejeti sorazmerni del plače za 16 delovnih dni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik za ta mesec upravičen še do razlike neto plače v znesku 311,72 EUR z obrestmi od 19. 8. 2011 dalje, ko je plača zapadla v plačilo.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev o naloženem plačilu regresa za letni dopust za čas zaposlitve tožnika v spornem času. Tožnik je upravičen do prejema regresa za letni dopust skladno z določbo 131. člena ZDR, po kateri je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, regres najmanj v višini minimalne plače. Tožnik je v letu 2008 pridobil pravico do regresa za letni dopust, saj je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi in sicer po prvi pogodbi od 6. 2. 2008 do 5. 5. 2008 (priloga A) in naprej po drugi pogodbi od 6. 5. 2008 do 5. 5. 2009 (priloga A4), vendar je prenehal z delovnim razmerjem 8. 9. 2008 zaradi odpovedi pogodbe. To pomeni, da je bil v tem letu zaposlen pri toženi stranki več kot 6 mesecev, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna za ta čas plačati zahtevani regres za letni dopust. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku za leto 2010 takšen regres v delni višini, glede na sorazmeren čas zaposlitve pri toženi stranki v tem letu. Poleg tega mu je pravilno prisodilo še zahtevani regres za leto 2011 v pripadajoči višini, saj je v tem letu v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (priloga A2) v celoti pridobil pravico do izrabe letnega dopusta. Glede tega je zmotno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da tožniku regres za leto 2011 ne pripada zaradi gospodarske krize in likvidnostnih težav podjetja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšne okoliščine v ničemer ne odrekajo delavcu pravico do zasluženih prejemkov, predpisanih v ZDR in kolektivni pogodbi, ki določa minimum pravic iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev v izpodbijanem delu sodbe (v IV. točki izreka) o naloženem plačilu razlike plače tožniku v času od meseca oktobra 2010 do marca 2011. Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi pravilno izhajalo iz določbe 136. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. V tej zvezi je pomembno, da delavec ne more dati soglasja, da mu delodajalec zadrži izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja pred nastankom terjatve oziroma delodajalec ne sme pobotati terjatve brez pisnega soglasja delavca. Ugotovilo je, da tožena stranka v času od meseca oktobra 2010 do marca 2011 ni pravilno izplačevala tožniku plače po mesečnih obračunih, saj mu je v tem času (razen mesečne najemnine za stanovanje) neutemeljeno odtegovala zneske na račun škode, ki naj bi jo povzročil. V tej zvezi je tožena stranka predložila izpis iz delovnega zvezka, s katerim je poskušala dokazati, da se je tožnik s podpisom v zvezku strinjal z zmanjšano plačo, vendar je glede tega na zaslišanju (listovna št. 63) izpovedal, da sicer gre za njegov podpis, vendar ni razvidnega njegovega izrecnega soglasja za odtegovanje zneskov plače. To dejstvo pa je v konkretnem primeru za presojo odločilnega pomena. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je kakorkoli ugotavljala dejansko višino škode, ki jo je nezakonito odtegnila od plače tožnika, kar pomeni, da glede tega ni ravnala skladno z določbo 136. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno priznalo tožniku razliko v plači za meseca december 2010 in marec 2011, ko je upoštevalo zneske „po dodatnem obračunu“, ki ga je oddal tožnik po zaključenih vožnjah toženi stranki, kot je to prepričljivo pojasnil v svoji izpovedbi. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je poravnala tožniku vse pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja oziroma mu v spornem času pravilno znižala plačo zaradi odtegovanja iz naslova škode, ne more biti sprejemljivo.

Tožnik in tožena stranka sta v vloženih pritožbah priglasila stroške. Ker s pritožbama nista uspela, sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev (ki se nanaša na toženo stranko) je skladno tudi z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe) krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.