VSM sklep I Cp 917/2012

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. 0929 I 7586/2007 z dne 22. 10. 2007 razveljavilo in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve prvostopne sodbe povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 266,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da v občini L., kjer prebiva toženka, izvaja javno službo čiščenja odpadnih voda, medtem ko javno službo odvajanja odpadnih voda izvaja občina sama v okviru režijskega obrata. Tožnik pa ima z občino sklenjeno Pogodbo o obračunu okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda z dne 7. 6. 2006 (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta se z občino dogovorila, da bo tožnik v okviru svoje službe za obračun komunalnih dajatev zaračunaval na svojih računih tudi okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda za uporabnike javne službe. Tožnik se je zavezal storitev obračuna okoljske dajatve zaračunavati v svojem imenu in za račun občine (3. člen Pogodbe), kakor tudi, da bo obračunaval, pobiral, napovedoval in vodil evidenco o zbrani okoljski dajatvi v občini (8. člen Pogodbe). Graja prvostopno stališče, da v obravnavani zadevi ni podana aktivna legitimacija tožnika, ker občina na tožnika s pogodbo ni prenesla upravičenja za izterjavo. Po mnenju pritožnika je namreč aktivna legitimacija tožnika za izterjavo neplačanih terjatev izkazana prav na podlagi navedene Pogodbe. Le-ta je po svoji vsebini mandatna pogodba, s katero se je tožnik zavezal za občino opravljati določene posle, podrobneje dogovorjene v pogodbi. Gre za indirektno (posredno) zastopstvo, kjer tožnik storitve opravlja v svojem imenu, a za račun občine. V takih pogodbah je določitev poslov, ki se jih mandatar zaveže opraviti, bistvena sestavina pogodbe, stranki določita posle, ki so predmet mandatarjevega izpolnitvenega ravnanja ter tudi značilnosti posameznega posla. Kadar pa le-teh ne opredelita, mora mandatar posle opraviti tako, da imajo običajne značilnosti poslov take vrste. V obravnavanem primeru se je tožnik s pogodbo zavezal, da bo za naročnika obračunaval, pobiral in vodil evidenco o zbrani okoljski dajatvi. Interes naročnika je nedvomno, da tožnik kot mandatar obračuna in pobere kar največ okoljske dajatve. Z v Pogodbi dogovorjenim, da bo tožnik pobiral okoljsko dajatev, je po mnenju pritožnika občina nanj prenesla upravičenje za izterjavo le-te, zato naj bi bila v obravnavani zadevi podana tožnikova aktivna procesna legitimacija. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka pravočasno in pravilno opozorjene. Navedena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona uvodoma ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno.

7Tožnik se v svoji pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava osredotoča na prvostopno presojo vsebine med tožnikom in Občino L. sklenjene Pogodbe. Prvostopnemu zaključku, da na podlagi navedene Pogodbe ni izkazana tožnikova aktivna legitimacija za izterjavo neplačanih terjatev, ki jih sicer tožnik na podlagi Pogodbe obračunava in pobira za občino, očita zmotno uporabo materialnega prava. Pravilno je pritožbeno stališče o pravni naravi navedene Pogodbe. Gre za mandatno pogodbo (766. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), s katero se je tožnik zavezal za občino opravljati določene posle, podrobneje dogovorjene v pogodbi. Glede na tudi v prvostopni sodbi opisan pogodbeni dogovor, da bo tožnik na svojih računih zaračunaval okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda za uporabnike javne službe (2. člen Pogodbe), ki jo bo zaračunaval v svojem imenu in za račun občine (3. člen Pogodbe), je pravilna tudi pritožbena pravna opredelitev takega mandatnega razmerja kot indirektnega zastopstva (zastopanje v svojem imenu in na tuj račun).

8Pritožnik utemeljeno izpostavlja vsebino Pogodbe, ki jo je sicer preučilo tudi sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), vendar ne dovolj podrobno. Poleg zgoraj omenjenih pogodbenih določil je namreč za odločitev v obravnavani zadevi pomemben tudi njen 8. člen, v katerem se je tožnik občini obvezal obračunavati, pobirati, napovedovati in voditi evidenco o zbrani okoljski dajatvi v občini. Tudi po presoji sodišča druge stopnje s strani občine na tožnika prenešena naloga pobiranja okoljske dajatve sama po sebi zajema tudi upravičenje do njene izterjave. Pritožnik namreč povsem utemeljeno izpostavlja naravo med občino in tožnikom sklenjenega mandatnega razmerja ter njegov smisel in namen. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavezanec za plačilo predmetne okoljske dajatve, katere povračilo lahko zahteva od končnih plačnikov, občina kot izvajalec javne službe odvajanja odpadne vode – obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 8 in 9. Le-ta je z navedeno Pogodbo pri tožniku naročila obračunavanje okoljske dajatve, administrativno tehnične naloge v zvezi s to javno dajatvijo (napovedovanje, vodenje evidence o zbrani okoljski dajatvi), kakor tudi pobiranje le-te. Iz obsega nalog, ki jih je s tako mandatno pogodbo občina prenesla na tožnika, je razbrati, da so bili na tožnika prenešeni vsi posli v zvezi s to okoljsko dajatvijo, ne le njeno pobiranje. Smisel omenjene pogodbe za naročnika je bil zato tudi po mnenju sodišča druge stopnje njegova razbremenitev vseh opravil v zvezi z omenjeno okoljsko dajatvijo in njihov prenos na tožnika, vsebina izpolnitvenega ravnanja tožnika kot mandatarja pa je posledično opravljanje vseh poslov v zvezi z obračunom in plačilom te okoljske dajatve, tudi njena porazdelitev med končne uporabnike. Interpretacija vsebine omenjenega 8. člena Pogodbe kakor tudi njegov smisel upoštevaje vsebino pogodbe kot celote tudi po presoji sodišča druge stopnje omogoča zaključek, da je bilo z nalogo „pobiranja“ okoljske dajatve v občini na tožnika prenešeno tudi upravičenje do izterjave le-te, s čimer je na tožnika prešla tudi aktivna procesna legitimacija za njeno uveljavljanje od toženke kot končnega uporabnika. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da je glede materialnopravne legitimacije v obravnavani zadevi opozoriti na poseben dogovor v 3. - 5. členu navedene Pogodbe, ki nakazuje tudi na začasen prehod le-te na tožnika.

9V prvostopni sodbi je ostalo zaradi zgoraj opisane zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje. Ob izpostavljeni drugačni drugostopni materialnopravni presoji med tožnikom in občino sklenjene Pogodbe, ki daje podlago za zaključek o aktivni (procesni) legitimaciji tožnika v obravnavani zadevi, se kot pravno relevantne pokažejo toženkine navedbe v zvezi s posameznimi računi za okoljsko dajatev, ki naj bi izvirali še iz obdobja pred sklenitvijo Pogodbe (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 4). Navedeno bo potrebno v novem sojenju natančno ugotoviti in razmejiti zapadle terjatve, glede katerih prenos upravičenja za izterjavo na tožnika še ni mogel veljati, od tistih, ki so zapadle že po sklenitvi Pogodbe. Odgovoriti pa bo potrebno tudi na toženkino zoperstavljanje plačilu z navedbami, da ni priključena na javno kanalizacijo in si sama prazni greznico, s čimer je smiselno zanikala svojo obveznost plačila okoljske dajatve tudi izvajalcu javne službe odvajanja odpadnih voda oz. v konkretnem primeru občini. Morebitna ugotovitev o neobstoju le-te bi namreč v obravnavani zadevi narekovala zavrnitev

tožbenega zahtevka.

10Vse navedeno je v skladu z drugim odstavkom 458. člena ZPP narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11Odločitev o stroških pritožbe se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona pridrži za končno odločbo.