UPRS sklep III U 235/2012

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Upravne enote Izola št. 214-428/2011 z dne 4. 7. 2011 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

1Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero je Upravna enota Izola zavrnila vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožnika, roj. ... 1961, v kraju A., državljana Srbije (točka 1. izreka), v točki 2. izreka je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh od dokončne odločbe in da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka). Pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper navedeni izpodbijani akt je bila zavrnjena kot neutemeljena.

2Tožnik je skupaj s tožbo vložil predlog za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da v zadevi ni dvomov o tem, da bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku prizadela težko popravljiva škoda, medtem ko javna korist pri tem ni prizadeta. Na podlagi izpodbijane odločbe bi moral tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, kjer živi že 10 let, s tem pa bi morala zapustiti Slovenijo tudi njegova družina, tj. žena, ki jo tožnik preživlja, za katero se prav tako vodi postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in tudi hčerka B.B., ki se še šola in glede katere je bil postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki je v teku pri toženi stranki, prekinjen do dokončne rešitve postopka podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje očeta, tj. tožnika. Družina pa v kraju od koder prihaja nima možnosti nastanitve, saj je bila njihova hiša v vojni popolnoma porušena.

3Tožena stranka odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni podala.

4Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

5Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijane odločbe. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

6Ob izkazanih dejstvih, da živita tožnikova družina, to je žena in mladoletni otrok s tožnikom (temu tudi tožena stranka ne ugovarja, saj na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila), sodišče sklepa, da bi v primeru izvršitve izpodbijanega akta obstajala verjetnost razdružitve tožnikove družine, saj postopka za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje glede žene in mladoletnega otroka še nista zaključena. Ker razdružitev družine predstavlja poseg v človekove pravice in svoboščine to pomeni, da je tožnik verjetno izkazal, da mu s prisilno izvršitvijo izpodbijanje odločbe lahko nastane težko popravljiva škoda.

7Sodišče tudi zaključuje, da bo z odložitvijo odločbe prizadetost javne koristi manjša, kot če sodišče izvršitve ne bi zadržalo, ker kot tožnik navaja (sicer odločbe ni priložil, kar se bo verjetno ugotavljalo v postopku odločanja o tožbi), da mu je davčni urad odobril obročno plačevanje davčnega dolga, kar pomeni, da bo tožnik dolg sčasoma odplačal, če pa bi zapustil Slovenijo, pa bi bile po mnenju sodišča te možnost manjše. Razen tega tožnik trenutno ima dohodke v Sloveniji (razvidno iz obrazložitve drugostopenjske odločbe), kar dodatno dokazuje, da tožnik ima sredstva za preživljanje in tudi odplačilo davčnega dolga.

8Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožnik izkazal pogoje določene v 32. členu ZUS-1 in je zato njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.