VSM sklep I Ip 859/2012

Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni:
1.) v delu I. točke izreka, v katerem je bil ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnjen, tako, da izrek I. točke sedaj glasi:
„Ugovoru dolžnika se delno ugodi, sklep o izvršbi naslovnega sodišča I 7025/2007 z dne 1. 12. 1997 razveljavi:

- za presežek glavnice nad zneskom 22.097,30 EUR (prej 5.295.396,97 SIT) in za presežek obresti nad obrestmi od glavnice 10.667,66 EUR (prej 2.556.398,04 SIT) po obrestni meri, ki je 50 % višja od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, od dne 10. 9. 1996 do 1. 1. 2002, in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrže,

- za zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 593,06 EUR (prej 142.120,00 SIT) od 1.1. 2002 dalje in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.“

in

2.) v stroškovni odločitvi (V. točka izreka) tako, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh po vročitvi sklepa povrniti njegove stroške ugovornega postopka v višini 126,51 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu zavrnilnega dela I. točke izreka potrdi.
Upnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku njegove pritožbene stroške v znesku 347,86 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 1. 12. 1997 delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za glavnico v znesku 6.713,37 EUR, zamudne obresti od 7.488,74 EUR v višini obrestne mere, ki je za 50% višja od vsakokrat veljavne obrestne mere zakonitih zamudnih obresti, od dne 10. 9. 1996 do plačila, in zamudne obresti od 44.426,28 EUR v višini obrestne mere, ki je za 50% višja od vsakokrat veljavne obrestne mere zakonitih zamudnih obresti, od dne 1. 1. 2002 do plačila ter zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 593,06 EUR od 1. 1. 2002 do plačila, v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in v tem obsegu izvršbo ustavilo, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi ugovor zoper sklep z dne 18. 9. 2007 o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (II. točka izreka), zavrnilo pri tem še dolžnikov predlog za odlog izvršbe (III. točka izreka), ustavilo izvršbo za dne 27. 9. 2011 plačanih 500,00 EUR (IV. točka izreka) in naložilo dolžnici, da upniku povrne stroške ugovornega postopka v višini 1.239,29 EUR z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2V pravočasni pritožbi dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje le v delu, v katerem je njegov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (zavrnilni del I. točke izreka) in odločilo o stroških ugovornega postopka. Pri tem očitno pomotoma navaja tudi II. točko izreka, ki se ne nanaša na odločitev o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ampak zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Da gre za pomoto izhaja tudi iz vsebine obrazložitve pritožbe, ki se izključno nanaša na odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pa se ne dotakne. Ne strinja se s stališčem, da je podana izvršljivost sporazuma, sklenjenega na podlagi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), ki ima učinek sodne poravnave in predstavlja izvršilni naslov obravnavane izvršbe, saj na zakonsko dopusten način ni izkazana zapadlost ostanka glavnice od 18. do 48. obroka, zamudnih obresti in stroškov ob vložitvi predloga za izvršbo. Odstop od pogodbe in njegovo učinkovanje na zapadlost preostanka obveznosti zapisnik o sklenitvi sporazuma ne dokazuje, zato ga sodišče prve stopnje v zvezi z zapadlostjo ne bi smelo uporabiti. Poudarja, da terjatve upnika po višini ni mogoče ugotoviti, ko ni znan trenutek učinkovanja odstopa od pogodbe. Nadalje opozarja, da obravnavan izvršilni naslov ni primeren za izvršbo glede pogodbenih obresti, revalorizacije in stroškov, saj v tem oziru ne izpolnjuje zakonskih pogojev, pri čemer vztraja, da ne gre za nedopustno izpodbijanje izvršilnega naslova, kakor je pojasnilo sodišče prve stopnje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa ali razveljavitev in po potrebi vrnitev zadeve v nov postopek.

3Upnik v odgovoru na pritožbo glede zapadlosti vztraja, da iz pogodbenih določil izhaja njegova pravica ob odstopu od pogodbe zahtevati takojšnje vračilo celotnega posojila, skupaj z vsemi pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški, pri čemer ponavlja razloge sodišča prve stopnje, da je terjatev med postopkom zapadla že zaradi poteka časa. Soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zatrjevanje nedoločljivosti pogodbenih obveznosti pomeni v izvršbi nedovoljeno izpodbijanje izvršilnega naslova. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je bil sklep o izvršbi izdan 1. 12. 1997 še pred uveljavitvijo Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zato so se zanj še uporabila določila ZIP.

6Dovolitev izvršbe je vezana na obstoj zakonskih predpostavk, med katerimi je bistvena zahteva procesnega (formalnega) značaja, da obstoji izvršilni naslov (prvi odstavek 16. člena ZIP, sedaj prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki mora biti primeren za izvršbo (prvi odstavek 20. člena ZIP, sedaj prvi odstavek 21. člena ZIZ)(1). Na to predpostavko pazi sodišče po uradni dolžnosti tako v ugovornem kot tudi v pritožbenem postopku (2. točka 50. člena ZIP, sedaj 2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ in smiselno drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Izpolnjena mora biti tudi predpostavka izvršljivosti terjatve, ki se proučuje v okviru predpostavke o veljavnem izvršilnem naslovu, zato jo je mogoče opredeliti kot procesno (formalno) predpostavko(2). Pri sodni poravnavi, katere lastnost ima tudi v obravnavani zadevi predložen zapisnik sporazuma po 251.c členu ZIP (drugi odstavek 251.d člena ZIP), je pogoj izvršljivosti zapadlost terjatve, ki se lahko v izvršilnem postopku dokazuje le na predpisan način (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIP, sedaj prvi odstavek 20. člena ZIZ). Tako ima pri sodni poravnavi vprašanje zapadlosti, ki je po svojem bistvu sicer materialnopravne narave, tudi procesni (formalni) značaj(3).

7Opredelitev zapadlosti kot pogoja izvršljivosti je bistvena za določitev trenutka, ko mora biti ta v izvršilnem postopku podana. Ker gre za procesno predpostavko, je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora biti ta podana najkasneje do odločitve o ugovoru. Taka smiselna uporaba določila prvega odstavka 311. člena ZPP(4), kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ni na mestu. Ugovor je le pravno sredstvo, ki povzroči preizkus že sprejete odločitve o glavni stvari. Upoštevati je treba uvodoma pojasnjeno temeljno načelo, da brez veljavnega izvršilnega naslova ni izvršbe, s tem pa tudi ne izdaje sklepa o izvršbi, ki tudi hkrati pomeni začetek izvršbe. Zavedati se je treba, da izvršba ni vezana na pravnomočnost sklepa o izvršbi, pri čemer niti vložitev ugovora ne more preprečiti njenega nadaljevanja (prvi odstavek 41. člena in peti odstavek 8. člena ZIP, sedaj prvi odstavek 46. in šesti odstavek 9. člena ZIZ).

8Tako lahko izvršilno sodišče sprejme vsebinsko odločitev o dovolitvi izvršbe le, če obstoji izvršilni naslov in izvršljivost že v času odločanja o upnikovem predlogu za izvršbo.(5) Drugačno stališče bi pripeljalo do absurda, ko bi izvršba učinkovala zoper dolžnika, ne glede na izpolnitev osnovnih pogojev za sodno varstvo. Slednje bi spodbujalo upnike, da tudi v položaju, ko še ne razpolagajo z izvršilnim naslovom oziroma izvršljivost še ne bi nastopila, v upanju na izpolnitev teh procesnih predpostavk tekom postopka (do odločitve sodišča o ugovoru), sprožijo postopek izvršbe in dosežejo pravne učinke, do katerih sicer ne bi bili upravičeni. Tak poseg v dolžnikov pravni položaj zaradi neposrednih učinkov sklepa o izvršbi še pred odločitvijo o njegovem ugovoru bi bil v nasprotju za načelom pravne države in temeljnimi postulati poštenega sodnega varstva, ko bi se upniku nudilo do trenutka odločanja o ugovoru varstvo povsem arbitrarno, na pamet, le upoštevajoč njegovo voljo glede izvršbe. Ob tem bi tudi posebej opredeljeno sodno zavarovanje v obliki začasne in predhodne odredbe glede terjatev, za katere še ni pridobljen izvršilni naslov oziroma ni podana izvršljivost, povsem izgubilo pomen.

9Kakor je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je upnik sicer zatrjeval odstop od pogodbe, ki bi imel za posledico drugačno zapadlost terjatev iz posojilne pogodbe, kot ta izhaja za dele (obroke) posojila iz predloženega zapisnika sporazuma, vendar odstopa in trenutka njegovega učinkovanja ni ustrezno izkazal, saj je v tej zvezi predložil le neoverjeno zasebno listino. Drugačno zapadlost bi lahko izkazal le s po zakonu overjeno listino, javno listino ali s pravnomočno odločbo, pridobljeno v pravdnem postopku, v katerem bi se ugotovila zapadlost (drugi in tretji odstavek 19. člena ZIP, sedaj 20. člena ZIZ). V tem postopku je zato edini upoštevni dokaz zapadlosti zapisnik o sporazumu (prvi odstavek 19. člena ZIP, sedaj 20. člena ZIZ).

10Do trenutka izdaje sklepa o izvršbi dne 1. 12. 1997 je tako mesečno (zadnji dan v mesecu) zapadlo le 29 obrokov (delov) posojila, 29. obrok dne 30. 11. 1997. Za preostale obroke (dele) posojila (od 30. do 48.) zapadlost glede na zapisnik o sporazumu do izdaje sklepa o izvršbi še ni nastopila, s tem pa v pojasnjenem obsegu tudi ni podana njihova izvršljivost kot procesna predpostavka. Ko je glavnica posojila znašala 44.066,09 EUR (prej 10.559,999,00 SIT), je ta zapadla le v delu 29/48, kar znese 26.623,26 EUR.

11Ker je bila dogovorjena varščina v višini 7.491,24 EUR (prej 1.795.199,83 SIT), ki se je poračunavala mesečno v višini 1/48 oziroma 156,06 EUR tako, da se je ta odštela od mesečnega obroka (9. člen posojilne pogodbe, ki je sestavni del izvršilnega naslova), je pravilno upoštevati zmanjšano višino glavnice za 29/48 varščine. Upnik plačilo varščine priznava, tako znese zmanjšani del 29/48 glavnice 22.097,30 EUR (26.623,26 EUR – 4.525,96 EUR). Revalorizirana višina varščine pri tem ni upoštevana iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

12Sodišče druge stopnje se strinja z dolžnikovim ugovornim stališčem, ki ga je ponovil v pritožbi, da predložen izvršilni naslov ni primeren za izvršbo v delu, ki se nanaša na pogodbene (redne) obresti in revalorizacijo (prvi odstavek 20. člena ZIP, sedaj prvi odstavek 21. člena ZIZ), za stroške pa je enako zaključilo že sodišče prve stopnje. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da pomenijo take dolžnikove navedbe izpodbijanje izvršilnega naslova, je zmotna. Gre za predpostavko izvršbe, kakor je že bilo pojasnjeno.

13Zapis „da se obroki mesečno revalorizirajo z vsakokrat veljavno mesečno stopnjo revalorizacije“ ne dosega primerljivosti z ustreznim dajatvenim zahtevkom, povzetim v izrek sodbe, ki velja kot merilo izvršljivosti(6). Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ) terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Vsi elementi za določitev obsega obveznosti morajo izhajati iz samega izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru pa je pri opredelitvi valorizacije izostal temeljni element za določitev njene višine, ko ni opredeljeno izbrano merilo (t. im. valorizacijska klavzula) ohranjanja vrednosti denarne obveznosti(7). To je lahko različno (indeksna, blagovna, valutna klavzula), pri čemer je tudi v okviru iste vrste klavzule nujno, da se določno navede konkretno merilo (določeno blago, valuto, indeks, ceno). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo opredelilo merilo valorizacije (gibanje indeksov cen, ki jih je upošteval Statistični urad RS kot merilo inflacije) dodatno vsebinsko ugotavljalo višino obveznosti in s tem samo oblikovalo izvršilni naslov, kar izvršilnemu sodišču ni dovoljeno. Vprašljivost takega ravnanja in pomembnost načina opredelitve valorizacije nakazuje že okoliščina, da se upnikov obračun valorizacije in obračun sodišča prve stopnje, razlikujeta.

14Glede pogodbenih obresti se je sodišče prve stopnje nedopustno oprlo le na v tem postopku podan obračun upnika in z njegove strani podane podatke glede uporabljene obrestne mere, pri čemer je zanemarilo vprašanje primernosti njihove opredelitve v izvršilnem naslovu. Zapis v izvršilnem naslovu „po obrestni meri, določeni s poslovno politiko avto hiše A., veljavni na dan sklenitve pogodbe“, ne vsebuje konkretnih elementov za določitev višine obrestne mere, ampak le sklicevanje na vsebino, ki ni sestavni del predloženega izvršilnega naslova, zato v tem delu ni primeren za izvršbo. Določno opredeljena je le pogodbeno dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti, ko je določena za 50% povečana obrestna mera zakonskih zamudnih obresti.

15Upnik ima tako primeren izvršilni naslov le za zapadli del glavnice v višini 22.097,30 EUR in zamudne obresti od trenutka zapadlosti posameznega obroka (dela) posojila zadnjega v mesecu do plačila. Pri tem je pritrditi dolžniku, da ni mogoče slediti obračunu upnika, ki je v mesečni obrok, kot ga je opredelil, zajel ob delu glavnice, ki jo je valoriziral, tudi nedoločno opredeljene pogodbene obresti.

16Upnik je predlagal izterjavo zamudnih obresti v višini 50% povišane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti od dne 10. 9. 1996 od celotne posojilne obveznosti, vendar iz izvršilnega naslova izhaja, da je do tega dne zapadlo le 14 obrokov (14/48 posojila) v skupnem znesku 12.852,61 EUR (prej 3.079.999,46 SIT) posojila (14. obrok je zapadel dne 31. 8. 1996), od katerega je bilo iz varščine plačano že 2.184,95 EUR (14/48 varščine), tako je ostal neplačan znesek 10.667,66 EUR (prej 2.556.398,04 SIT). Upnik je glede na izvršilni naslov in izkazano zapadlost upravičen le do zamudnih obresti od zapadlega in neplačanega dela glavnice posojila, pri čemer je bila upoštevana vezanost sodišča na meje postavljenega zahtevka za sodno varstvo (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Ker pomanjkanje izvršljivosti in primernega izvršilnega naslova preprečuje izvršbo, je bilo že iz tega razloga pravilno ugovoru delno ugoditi, sklep o izvršbi delno razveljaviti in predlog za izvršbo v delu, v katerem nista podani navedeni procesni predpostavki (2. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), zavreči, kakor izhaja iz izreka. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu zavrnilnega dela I. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Upnik je po pojasnjenem upravičen do izvršbe za glavnico v višini 22.097,30 EUR in obresti od glavnice 10.667,66 EUR po obrestni meri, ki je 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti od dne 10. 9. 1996 do prenehanja obveznosti, to je do dne 1. 1. 2002, ko je bilo uveljavljeno pravilo o prepovedi teka obresti preko višine glavnice (376. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, ki se uporablja tudi za razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ),(8) ki ga mora upoštevati pri razlagi izvršilnega naslova v zvezi z opisno opredelitvijo obveznosti obresti tudi izvršilno sodišče. Opravljen obračun zamudnih obresti po predpisani obrestni meri pokaže, da so dne 1. 1. 2002 obresti presegle glavnico, toliko bolj obresti po 50% višji obrestni meri.

19Da so dne 1. 1. 2002 že presegle glavnico tudi zakonske zamudne obresti od v sklepu o izvršbi naloženih izvršilnih stroškov 593,06 EUR (prej 142.120,00 SIT), je ugotovilo že sodišče prve stopnje in v tem delu ustrezno razveljavilo sklep o izvršbi, kar je sodišče druge stopnje tudi povzelo v na novo oblikovano besedilo I. točke izreka. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo delno plačilo 500,00 EUR z dne 27. 9. 2011, in v tem obsegu izvršbo pravnomočno ustavilo (neizpodbijana IV. točka izreka obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje).

20Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da zavrženje predloga v delu, v katerem ni bil podan primeren izvršilni naslov kot procesna predpostavka izvršbe, daje upniku pravni interes sodno varstvo zahtevati v pravdnem postopku in v njem pridobiti primeren izvršilni naslov. Pri tem je možnosti varstva upnikovega položaja glede pretrganja zastaranja ob vložitvi izvršilnega predloga mogoče iskati ob smiselni uporabi 390. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sedaj 367. člena OZ, ko je zavrženje posledica sorodne procesne situacije kot ob nepristojnosti oziroma napotitvi na pravdo. Zastaranje pomeni poseg v pravico do sodnega varstva, ki je utemeljeno na upnikovi neaktivnosti, ko ni pravočasno izkoristil možnosti izvršitve svoje pravice,(9) v pojasnjeni procesni situaciji pa upnik ni bil pasiven, le pravilno ni ukrepal zaradi prepričanja, da ima s pridobitvijo zapisnika o sporazumu, sklenjenim pred sodiščem na podlagi 251.c člena ZIP, zagotovljeno sodno varstvo glede vseh terjatev iz posojilnega razmerja v izvršilnem postopku. Takšna pomota je ob ozki razlagi zastaranja kot izjeme odpravljiva in opravičljiva, še zlasti, ko izvršilni naslov ni primeren za izvršbo le glede dela obveznosti celote kompleksnega razmerja. Dolžnikov interes glede zastaranja v posledici resnične pasivnosti upnika je ustrezno varovan že s posebno zakonsko zahtevo, da mora biti tožba vložena v roku treh mesecev po pravnomočni odločitvi o zavrženju.

21Sodišče druge stopnje je glede na spremenjeni uspeh strank po spremembi na pritožbeni stopnji ponovno odločilo glede stroškov ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in ob odsotnosti konkretne pritožbene graje v svojo odločitev povzelo razloge sodišča prve stopnje glede posameznih priznanih stroškov. Po načelu uspeha je odločalo ob smiselni uporabi določil o pritožbenem postopku (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj v 38. členu ZIZ povračila stroškov v zvezi s pravnimi sredstvi ne ureja. Dolžnik je ob 43 % uspehu (22.097,30 EUR od 51.915,03 EUR) upravičen do povrnitve stroškov ugovornega postopka v višini 852,62 EUR, upnik pa ob 57% uspehu v višini 979,13 EUR. Po pobotanju obeh zneskov mora dolžnik povrniti upniku 126,51 EUR.

22Podlaga odločitve o pritožbenih stroških so določila drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, in Odvetniška tarifa (OT). Na pritožbeni stopnji je izpodbijana vrednost izterjevane glavnice znašala 45.201,66 EUR (51.915,03 – 6.713,37 EUR), dolžnik pa je uspel glede višine 15.383,93 EUR (22.097,30 – 6.713,37 EUR), torej v 34% (15.383,93 / 45.201,66). Sodišče prve stopnje je namreč že razveljavilo sklep o izvršbi glede glavnice v višini 6.713,37 EUR. Dolžnik je skladno z njegovim uspehom upravičen do povrnitve naslednjih potrebnih stroškov pritožbenega postopka: 900 točk pritožba (tar. št. 27/6 - vrednost na pritožbeni stopnji 98.478,6 točke, upoštevaje 0,459 EUR za točko) z 20% DDV, 18 točk materialni stroški (2% - tretji odstavek 13. člena OT), kar znese 495,72 EUR (brez DDV 413,10 EUR) + 8,26 EUR = 503,98 EUR, k čemur je prišteti še 519,15 EUR sodne takse za pritožbo, kar vse skupaj znese 1.023,13 EUR, upoštevaje pritožbeni uspeh pa 347,86 EUR. Poročilo stranki je zajeto v že priznani postavki za sestavo pritožbe, zato je samostojno ni dopustno vrednotiti. Ko odgovor na pritožbo s ponavljanji razlogov sodišča prve stopnje v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, upnikovi priglašeni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni.

-----------------------

Op. št. (1): O obstoju izvršilnega naslova kot procesni predpostavki izvršbe primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 30. junija 2004 in v njem navedeno sklicevanje na pravno teorijo, Pravna praksa, št. 28/2004, str. 28. O uradne preizkusu obstoja (primernega) izvršilnega naslova primerjaj tudi Sklep VS II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003.

Op. št. (2): Tako V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 102 in 103.

Op. št. (3): Primerjaj o tej problematiki podrobneje prav tam.

Op. št. (4): Pravdno sodišče upošteva zapadlost terjatve vse do konca glavne obravnave.

Op. št. (5): Od tega ne odstopa niti novejša ureditev ZIZ, saj je le dokazovanje zatrjevanega obstoja izvršilnega naslova pridržano za fazo ugovornega postopka, medtem ko mora upnik v fazi izdaje sklepa o izvršbi tega že določno navesti.

Op. št. (6): Več o ustrezni opredeljenosti zahtevkov, ki omogočajo izvršljivost, A. Galič v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, L. Ude in A. Galič (red.), 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 123 in nasl.

Op. št. (7): Več o bistvenih elementih, ki omogočajo določljivost valorizacije, primerjaj N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, M. Juhart, N. Plavšak (red.), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 520 in 521.

Op. št. (8): Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-300/04-25, z dne 2. 3. 2006.

Op. št. (9): Več o tem V. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, M. Juhart, N. Plavšak (red.), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 446.