VSC sklep I Ip 586/2011

Pritožbi upnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko IV izreka spremeni tako, da ta poslej glasi:
Dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka se tudi za znesek 1.630,35 EUR s pripadki zavrne.
Nadaljnja pritožba upnice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu odločitve pod točko 1 izreka potrdi.
Pritožba dolžnika zoper odločitev pod točko I izreka sklepa se kot nedovoljena zavrže.
Pritožba dolžnika zoper odločitev pod točko II, III in V izreka sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v teh odločitvah potrdi.
Dolžnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 2. 2011, popravljenim s pravnomočnim sklepom o popravi z dne 8. 11. 2011, odločilo:

pod točko I izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika z dne 1. 6. 2007 in upoštevajoč upnikov delni umik predloga za izvršbo z dne 18. 6. 2010, sklep o izvršbi z dne 21. 5. 2007 v I/1 točki izreka za znesek 17.289,80 EUR, v I/2 točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 67.684,58 EUR od 15. 2. 2007 dalje do plačila in v I/3 točki izreka za znesek 63,34 EUR razveljavilo in v tem obsegu izvršilni postopek ustavilo;

pod točko II izreka v preostalem zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen;

pod točko III izreka zavrnilo predlog dolžnika z dne 23. 3. 2009 za odlog izvršbe;

pod točko IV izreka odločilo, da mora upnica v roku 8 dni dolžniku povrniti izvršilne stroške v znesku 1.630,35 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 568,18 EUR, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev;

pod točko V izreka odločilo, da se dolžnikov predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 1. 6. 2007 in z dne 23. 3. 2009 v presežku za znesek 507,20 EUR zavrne.

Zoper navedeni sklep sta se pritožila upnica in dolžnik.

Upnica je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I izreka v delu, kjer je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi z dne 21. 5. 2007 v I/3 točko izreka za znesek 63,34 EUR ter odločitev pod točko IV izreka sklepa, s katero je bila upnici naložena povrnitev stroškov dolžniku v znesku 1.630,35 EUR s pripadki. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da upnici odmerjeni stroški v višini 63,34 EUR ostanejo v veljavi, pri odločitvi o stroških pa upoštevajo stroški glede na dosežen uspeh dolžnika z ugovorom. V pritožbi je navajala, da sodišče prve stopnje upnici neutemeljeno ni priznalo kot za izvršbo potrebnih stroškov stroške prepisov sodnih odločb pri notarju v višini 63,34 EUR. Ob vložitvi predloga za izvršbo veljaven ZIZ ni določal, kje mora upnik pridobiti overjene prepise odločb. V 42. členu je določeno le, da je predlogu za izvršbo potrebno priložiti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, v kolikor o terjatvi ni odločalo isto sodišče. Zato pa je zaključek sodišča prve stopnje o nepotrebnosti tega stroška napačen. Sodišče prve stopnje pa je dolžniku neutemeljeno prisodilo celotne stroške ugovornega postopka, čeprav je z ugovorom uspel le z manjšim delom. Zato bi sodišče prve stopnje moralo skladno s členom 154 ZPP te stroške zmanjšati in jih prisoditi glede na višino dolžnikovega uspeha z ugovorom.

Dolžnik je s pritožbo izrecno izpodbijal odločitev pod točko I, II, III in V izreka sklepa. Zatrjeval je, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne, upnici pa naložijo v povrnitev vsi izvršilni stroški dolžnika, skupaj s pripadki. Navajal je, da je z zavrnitvijo nadaljnjega ugovora dolžnika zoper odločitev pod točko I izreka sklepa o izvršbi z dne 21. 5. 2007 sodišče prve stopnje zmotno odločilo. Dolžnik upnici ne dolguje ničesar, upnica pa zoper dolžnika nima nobenega izvršilnega naslova, ki bi izkazoval upničino terjatev do dolžnika. Pravnomočnost in izvršljivost točke I sklepa pa pomeni za upnika pridobitev izvršilnega naslova, ki bo izkazoval obstoj terjatve, glede izterjave katere pa bo upnik lahko kasneje spreminjal izvršilna sredstva iz sedaj navajane nepremičnine na denarna sredstva ali na premičnine. Sodba P 847/2000 z dne 6. 4. 2005 dolžniku nalaga dopustitev nekega dejanja, ne pa plačilo izvršljive denarne terjatve upnika, ki jo ima ta do tretje osebe. Za izterjavo nedenarne terjatve do dolžnika pa se uporabljajo določila od členov 224 do 229 ZIZ, ne pa določila od členov 166 do 177 ZIZ. Zato pa je bil predlog za izvršbo podan nepravilno. Sodba P 847/2000 z dne 6. 4. 2005 sicer ni primeren izvršilen naslov za uveljavitev nedenarne terjatve, ker ne izpolnjuje standarda izvršilnega naslova po prvem odstavku 21. člena ZIZ. V 1. točki izreka te sodbe je določeno, da je dolžnik dolžan dovoliti izvršbo na delu premoženja, dobljenega z darilno pogodbo SV 300/2000 z dne 29. 5. 2000. Vsebina te darilne pogodbe je neznana in je zato predmet obveznosti nedoločen oziroma nedoločljiv. V ugotovitvenem delu se sicer tudi pojavlja oznaka nepremičnine vl. št. 1223 k.o. Š. v., ki pa je z uveljavitvijo ZZK-1 izgubila vsako pravno veljavo, ker je izključni identifikator nepremičnine lahko le parcelna številka. Pomanjkljivost izreka ni možno nadomestiti s sklicevanjem na obrazložitev odločbe, ker postane izvršljiv le izrek sodbe. Ker pravilnost izvršilnega naslova predstavlja materialno pravo, bi to moralo sodišče preveriti v skladu z 2. točko 55. člena ZIZ po uradni dolžnosti. Glede na to, da so pooblaščenci dolžnika od upnika pridobili potrdilo z dne 15. 5. 2010, s katerim je upnik potrdil, da znaša na ta dan dolg B. Š. K. 71.592,97 EUR, torej 13.390,89 EUR manj, kot je to v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče prve stopnje, je izračun sodišča zmoten, ker se ne sklada s potrdilom upnice. Zakonske zamudne obresti ne tečejo več, zato se dolg ni mogel zvišati, B. Š. K. pa ves čas tudi rubijo njen osebni dohodek za poplačilu upnikove terjatve.

Pritožba upnice je delno utemeljena.

Določba prvega odstavka 42. člena v času vložitve predloga za izvršbo veljavnega ZIZ (Uradni list RS, št. 51/98, 75/2002, 16/2004, 17,2006 in 69/2006) je določala, da če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mu je treba priložiti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Sodba Okrajnega sodišča v Celju P 847/2000 z dne 6. 4. 2005, ki je predstavljala izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnica predlagala izvršbo, je bila izdana po istem sodišču kot je predmetno izvršilno sodišče. Zato pa priložitev izvršilnih naslovov v izvirniku ali overjenem prepisu samemu predlogu za izvršbo ni bila potrebna. Zaključek sodišča prve stopnje o nepotrebnosti stroškov upnice za overitev izvršilnih naslovov ob vložitvi predloga za dovolitev izvršbe je tako, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, pravilen, nasprotne pritožbene trditve upnice pa neutemeljene.

ZIZ v določbi petega in šestega odstavka 38. člena določa pravila, po katerih se presoja v izvršilnih postopkih upravičenost upnika do povrnitve izvršilnih stroškov od dolžnika in dolžnikovo opravičenost do povrnitve izvršilnih stroškov od upnika. Tako glede dolžnikove upravičenosti do povrnitve izvršilnih stroškov od upnika v šestem odstavku navedenega člena ZIZ določa, da mora upnik dolžniku povrniti na njegovo zahtevo izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Utemeljene so pritožbene trditve upnice, da je dolžnik z ugovorom glede na višino uveljavljane terjatve v času predlagane izvršbe uspel le z neznatnim delom (le za znesek 1.494,09 EUR), ki pa glede na svojo višino na odmero višine ugovornih in pritožbenih stroškov sploh ne bi vplivala. Zato pa upnica z vloženim predlogom za izvršbo dolžniku ni neutemeljeno povzročila niti ugovornih niti pritožbenih stroškov, kot mu jih je sicer sodišče prve stopnje odmerilo v točki IV. izreka. Pritožbi upnice v tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev pod točko IV izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka in pritožbenega postopka v zvezi z ugovornim postopkom, tudi v znesku 1.630,35 EUR s pripadki zavrnilo. Nadaljnjo pritožbo upnice pa je kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko 1 izreka potrdilo (točka 1 in 3 prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

O pritožbenih stroških upnice pritožbeno sodišče ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP, ki se glede na določbo prvega odstavka 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ uporablja tudi pri pritožbenem presojanju o pritožbah zoper sklepe izdane v izvršilnih postopkih, sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sklep izpodbija, preizkusi sklep v tistem delu, v katerem stranka ni uspela. Sodišče druge stopnje pa sklep sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločitev sodišča prve stopnje pod točko I izreka sklepa, s katero je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika ter glede na delni umik predloga za izvršbo sklep o izvršbi delno razveljavilo, izvršilni postopek pa v tem obsegu ustavilo, je odločitev, ki je za dolžnika v izvršilnem postopku najugodnejša, kot jo lahko doseže. Zato pa dolžnik za pritožbo zoper takšno odločitev nima pravnega interesa in je njegova pritožba, glede na določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 15. členom ZIZ, v tem delu nedovoljena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnika v tem delu zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 346. člena ZPP, prvim odstavkom člena 366 ZPP in členom 15 ZIZ).

Sodišče prve stopnje je ob presojanju (ne)utemeljenosti dolžnikovih ugovornih trditev, da listina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, ne predstavlja izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe zoper dolžnika, izrecno navedlo, da pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Celju P 847/2000 kot izvršilni naslov dolžniku nalaga, da mora upnici dopustiti, da se poplača iz dolžnikovega idealnega (1/2) deleža nepremičnine parc. št. ., vl. št. ... k.o. Š. v. za terjatev, ki jo ima do dolžnice B. Š. K. po pravnomočni in izvršljivi sodbi II Pg 251/2000 z dne 21. 3. 2003 ter da zato denarna obveznost Š. K. ni prešla nanj tako, da bi jo dolžnik moral poravnati upnici, ampak mora le dopustiti, da se upnica poplača iz navedene nepremičnine dolžnika. Zato pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene takšne ugovorne trditve dolžnika in trditve dolžnika o neobstoju njegove pasivne legitimacije za denarno terjatev upnice do Š. K., ker ta naj ne bi prešla nanj. Pritožbeno sodišče v celoti potrjuje pravilnost takšnega razlogovanja, katerega pa tudi ne more omajati pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je sodišče prve stopnje v samem sklepu o dovolitvi izvršbe ob opredelitvi višine denarne terjatve, v zvezi s katero je na nepremičnino dolžnika dovolilo izvršbo in sicer, ko je pred navedbo zneska same terjatve zapisalo “da dolžnik dolguje iz naslova izvršljive terjatve upniku” takšen znesek. Zaradi takšnega zapisa v sklepu o dovolitvi izvršbe tudi v primeru pravnomočnosti sklep o dovolitvi izvršbe v tem delu ne bi predstavljal izvršilnega naslova, saj ob takšnem zapisu sklep ne vsebuje tudi naloga dolžniku, da mora plačati upniku določeno denarno terjatev po tretjem odstavku 44. člena ZIZ, ki bi glede na določbo četrtega odstavka 62. člena ZIZ lahko predstavljal izvršilni naslov. Sam sklep, s katerim sodišče dovoli izvršbo, pa v odločitvi o dovolitvi izvršbe tudi ne predstavlja takšne sodne odločbe (dajatvene narave), kot jo opredeljuje ZIZ v 1. točki drugega odstavka 17. člena kot izvršilni naslov, na podlagi katere je mogoče dovoliti izvršbo. Pritožbeni očitki so zato tudi v tem delu neutemeljeni.

Upnikova terjatev iz izvršilnega naslova je specifična terjatev, ki je nastala kot posledica upnikovega uspešnega izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po določilih členov od 255 do 260 OZ oziroma po določilih členov 280 do 285 ZOR (ki je pred nastopom veljavnosti OZ urejal isti inštitut) ter z učinki, ki jih določa 260. člen OZ oziroma člen 284 ZOR in ki izhajajo tudi iz opredelitve obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu. Iz specifičnosti takšne upnikove terjatve pa izhaja, da dolžnik, zoper katerega je upnik z izvršilnim naslovom dosegel takšno varstvo, ni njegov osebni dolžnik, ki bi upniku odgovarjal za neko denarno terjatev, ampak realni dolžnik, torej oseba, ki je dolžna priznati in dopustiti poplačilo upnikove denarne terjatve do tretjega z izvršbo na konkretno svoje premoženje (v konkretnem primeru na nepremičnino), v zvezi s katerim glede na dolžnikovo pravno razpolaganje z njim, to pravno razpolaganje ne učinkuje. Iz takšne narave in namena ter posledične v izvršilnem naslovu opredeljene terjatve upnika in obveznosti dolžnika, pa se v primeru, da je bil predmet dolžnikovega razpolaganja nepremičnina, tak namen, ne glede na dejansko nedenarno vsebino upnikove terjatve, v izvršbi uresničuje na način, kot to ZIZ določa za izvršbo za denarne terjatve s prodajo nepremičnin, saj je takšno izvršbo na konkretno nepremičnino dolžnik tudi dolžan dovoliti. Pritožbene trditve dolžnika o nepravilnem dovoljenem sredstvu izvršbe glede na naravo terjatve, zaradi izterjave katere je sodišče predlagano izvršbo dovolilo, so tako neutemeljene.

S sklepom o ugovoru po členu 58 ZIZ sodišče presoja utemeljenost ugovora in ugovornih trditev dolžnika zoper sklep o izvršbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi tudi na ugovorne razloge iz 1. do 4. točke 55. člena ZIZ in na ugovorni razlog iz 7. točke tega člena, če je izvršba dovoljena na predmete, ki niso v prometu (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Če ob zaključku o neutemeljenosti ugovornih trditev dolžnika sodišče presodi, da niso podani tudi nobeni od ugovornih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugovor zavrne. Iz drugega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa na strani ena in iz prvega in drugega odstavka na strani dva izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje v celoti povzelo navedbe dolžnika v ugovoru, je razvidno, da dolžnik v ugovoru ni ugovarjal tudi, da je izvršilni naslov, to je pravnomočna in izvršljiva sodba P 847/2000, neprimeren za izvršbo, ker bi naj nepremičnina, na katero bi naj bil dolžnik dolžan dopustiti izvršbo, ne bila določna oziroma določljivo opredeljena s pravilnim identifikacijskim znakom (s parcelno številko in katastrsko občino). Kot je razvidno iz odločitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje presodilo utemeljenost vseh zatrjevanih ugovornih trditev dolžnika, ob zaključku o delni utemeljenosti ugovora pa je glede preostalega ugovora zaključilo o njegovi neutemeljenosti ter ga zavrnilo. Glede na takšno odločitev očitno ni zasledilo kršitev ugovornih razlogov, katerih preizkus bi moralo opraviti tudi po uradni dolžnosti. Že iz povzete vsebine izvršilnega naslova, kot jo je sodišče prve stopnje povzelo v tretjem odstavku na strani tri sklepa (da mora dolžnik dopustiti, da se upnik poplača iz njegove nepremičnine (idealnega) deleža s parc. št. ..., vl. št. ... k.o. Š. v. za terjatev …) izhaja pravilnost zaključka o nepodanosti ugovornega razloga iz 2. točke 55. člena tudi v smislu opredelitve same nepremičnine v izvršilnem naslovu. Ta v izvršilnem naslovu (izdanem v letu 2005) z jasnim zapisom v samem izreku, da darilna pogodba SV ... z dne 29. 5. 2000 za nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju vl. št. ... k.o. Š. v., ne učinkuje, dolžnik pa je dolžan dovoliti izvršbo na ta del premoženja, dobljenega z darilno pogodbo, jasno opredeljuje obveznost dolžnika in predmet izpolnitve dolžnikove obveznosti. Sodišče prve stopnje pa je glede na to, da je upnik v predlogu za izvršbo, glede na kasnejšo spremembo ZZK-1, ki je vstopila v veljavo po pravnomočnosti sodbe in je določila namesto prejšnje vložne številke in katastrske občine kot identifikator nepremičnine parcelno številko in katastrsko občino, ob samem predlaganju izvršbe v predlogu ob zapisu vložne številke in katastrske občine zapisal še parcelno številko, pravilno sledilo takšnemu predlogu in dovolilo takšno predlagano izvršbo, saj s takšnim zapisom obveznosti in predmeta izpolnitve obveznosti ni spremenil. Zato pa sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru ni imelo dejanske podlage za poseganje v takšno odločitev v okviru uradnega preizkusa, glede na neobstoj ugovornih trditev pa tudi ne v obsegu presoje ugovornih razlogov dolžnika. Ob navedenem tako dolžnik pritožbeno neutemeljeno izpodbija pravilnost takšne odločitve.

Sodišče prve stopnje je svoj dokazni zaključek o neutemeljenosti tistih ugovornih trditev dolžnika, ki se nanašajo na višino terjatve upnice zoper B. Š. K. in ki jim sodišče prve stopnje ni sledilo, utemeljilo s pravnimi razlogi in dejstvi, ugotovljenimi na podlagi dokazne ocene v ugovoru dolžnika predlaganih dokaznih listin. Zato pa prepričljivost le-te dolžnik ne more omajati samo s pavšalnim sklicevanjem na listino, ki jo je pridobil od upnika skoraj po treh letih od vložitve ugovora in ki bi naj dokazovala višino dolga B. Š. K. na dan 15. 5. 2010. Kot je razvidno iz razlogov sodišča prve stopnje, je to višino terjatve upnika do K. ugotavljalo na dan 15. 3. 2006, dolžnik pa v pritožbi že sam ugotavlja, da je dolg 15. 5. 2010 manjši kot ga je ugotovilo sodišče. Pri tem pa po dolžniku izpostavljena dejstva, da se upnikova terjatev do dolžnice zaradi prenehanja teka obresti sicer ne more zviševati, se pa zmanjšuje že zaradi realizacije izvršbe, ki teče med upnikom in Š. K. zaradi poplačila te terjatve, pojasnjujejo, zakaj je iz potrdila izhajajoča višina terjatve na dan 15. 5. 2010 lahko manjša.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi s pritožbeno izpodbijanimi odločitvami niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanih odločitvah pod točko II, III in V izreka sklepa potrdilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

Glede na neuspešnost dolžnikove pritožbe mu teh pritožbenih stroškov ni upnik neutemeljeno povzročil. Zato pa dolžnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov od upnika. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da dolžnik sam trpi svoje pritožbene stroške (člen 38/VI ZIZ).