VSL sodba in sklep II Cp 302/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku točke I izreka (odločitev o zahtevku na opustitev vznemirjanja lastninske pravice in odstranitev vodovodne napeljave) ter v točki II izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem drugem odstavku točke I izreka (odločitev o odškodninskem zahtevku) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožencev opustitev vsakršnega vznemirjanja in poseganja v lastninsko pravico tožnice, ki jo ima na parc. št. 853/20 k.o. X, še posebej odstranitev vodovodne napeljave, ki poteka od vodnega zajetja preko parc. št. 853/20 do stanovanjske hiše tožencev na naslovu ..., stoječe na parc. št. 897/7 k.o. X in sicer v delu, ki poteka preko tožničine parc. št. 853/20 k.o. X, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodne odločbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 10.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.612,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in navedla, da je sodišče ugotavljalo pogoje priposestvovanja, čeprav tožena stranka takšnega zahtevka ni postavila. Tožeča stranka se ne strinja z oceno izpovedbe priče S. S., za katerega je sodišče ugotovilo, da nima nobenega interesa za izid v tej pravdi, kar pa ne drži. Priča je brat drugotožene stranke in sin prvotožene stranke in živi v isti hiši kot toženi stranki in uporablja vodo, ki prihaja po vodovodni napeljavi speljani po zemljišču tožeče stranke. Tožeča stranka za napeljavo čez zemljišče ob nakupu ni vedela, prodajalec nepremičnine je o tem ni informiral. V hiši, ki jo je kupila, je bil javni vodovod, vedela je tudi, da je v naselju javni vodovod. V zemljiški knjigi se je prepričala, da nepremičnina ni obremenjena s pravicami tretjih, pred nakupom si je ogledala okolico, videla je vodno zajetje, ni pa videla vodovodne napeljave, ki ni navzven zaznavna. Ob nakupu iz vodnega zajetja ni prihajalo veliko vode, nato pa je bilo vsako leto več padavin in se je tožeča stranka odločila zgraditi oporni zid. Ob izgradnji škarpe se je pri delu z bagrom naletelo na vodovodno cev. Tožena stranka je šele po vložitvi tožbe vložila predlog in pridobila vodno soglasje, v katerem je tudi jasno zapisano, da vodno dovoljenje preneha veljati, če je možnost priključitve na javni vodovod. Zmotna je ugotovitev sodišča, da odvečna voda nima vzroka v vodovodni napeljavi toženih strank. Ne glede na izvedenčeve ugotovitve tožeča stranka meni, da je prav vodovodna napeljava ovira izcejanje vode v zemljo. Tožeča stranka ni postavila zahtevka na ukinitev služnosti, ker tožena stranka ni postavila zahtevka na ugotovitev služnosti. Je pa v okviru zahtevka za prepoved vznemirjanja trdila in dokazala, da obstaja dolžnost in možnost priklopa tožene stranke na javni vodovod in da vodovodna napeljava po zemljišču tožeče stranke že iz tega razloga ni več potrebna in je nekoristna. Ker je poseg toženih strank v lastninsko pravico tožeče stranke nedopusten, je tožeča stranka upravičena tudi do odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki ji je zaradi vznemirjanja tožene stranke nastala.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta toženi stranki priposestvovali stvarno služnost in svoje pravice ne izvajata protipravno. Tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med napeljavo toženih strank in vodnim zajetjem ter vznemirjanjem (ki naj bi bilo v tem, da tožeči stranki na njeno nepremičnino tečejo prekomerne količine meteornih vod) ter da služnost ni potrebna, ker obstaja javni vodovod. Tožeča stranka tudi ne more ovreči dejstva, da je sama vedela za obstoj tega vodnega zajetja in vodne napeljave in da bi morala v skladu s skrbnostjo povprečnega posameznika preveriti nepremičnino, ki jo kupuje. Tožeča stranka ni zanikala, da je zajetje videla, po izpovedi priče M. P. pa je nekdanja lastnica nepremičnine tožečo stranko seznanila z vodnim zajetjem in napeljavo.

4Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku na opustitev vznemirjanja lastninske pravice in odstranitev vodovodne napeljave:

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče ugotavljalo pogoje priposestvovanja, čeprav toženi stranki takega zahtevka nista postavili. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da negatorna tožba ni utemeljena, če ima vznemirjanje podlago v obstoječi stvarni pravici (vodni služnosti), zato je moralo najprej ugotoviti ali imata toženi stranki pravico, na katero se sklicujeta. Sodišče je odločalo o tem kot o predhodnem vprašanju (prvi odstavek 13. člena ZPP), stališče pritožbe, da bi morali toženi stranki postaviti zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, pa je zmotno. Vložitev nasprotne tožbe je le pravica, ne pa tudi obveznost tožene stranke, v konkretnem sporu pa tudi ne gre za primer, ko se tožena stranka ne bi mogla braniti le z ugovorom, ker bi npr. želela doseči oblikovalne učinke (kot npr. pri izpodbijanju veljavnosti pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva izpolnitev). Posledično ne more biti utemeljena pritožbena trditev, da tožeča stranka ni mogla postaviti zahtevka za ukinitev služnosti, ker tožena stranka ni postavila zahtevka na ugotovitev služnosti.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na opustitev vznemirjanja in poseganja v lastninsko pravico in na odstranitev vodovodne napeljave zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta toženi stranki priposestvovali vodno služnost, hkrati pa niso podani pogoji iz drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (naprej SPZ), po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju do javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Stvarna služnost v korist toženih strank nesporno ni vpisana v zemljiško knjigo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka kot pridobiteljica stvarne pravice na nepremičnine tudi v dobroverna glede obstoja stvarne služnosti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je trditveno in dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri, v konkretnem primeru torej na strani toženih strank. Dobra vera se namreč domneva in mora nasprotna stranka dokazati dejanske okoliščine, ki nasprotujejo uporabi drugega odstavka 44. člena SPZ (primerjaj II Ips 875/2008 z dne 9. 2. 2012). Odločilno vprašanje v tej zadevi je torej, ali je bila tožeča stranka ob nakupu sporne nepremičnine seznanjena z obstojem stvarne služnosti oziroma ali je izpolnila t. i. raziskovalno dolžnost. Sodišče je v dokazni oceni tožničino izpovedbo ocenilo za neprepričljivo in v povezavi s slikovno dokumentacijo iz izvedenskega mnenja zaključilo, da je bil izliv vode tožnici pri nakupu nepremičnine jasno viden in da je tožnico vezala raziskovalna dolžnost, da se pozanima, ali iz preliva tik ob njeni nepremičnini izhajajo kakšne pravice tretjih.

7Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno ali je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je tožeča stranka vedela tako za obstoj vodnega zajetja kot tudi za vodovodno napeljavo ali je štelo, da tožeča stranka ni vedela za vodovodno napeljavo pod zemljo, da pa ni zadostila svoji raziskovalni dolžnosti, ker bi se morala pozanimati, ali iz vodnega zajetja izhajajo kakšne pravice tretjih. Sodišče prve stopnje je najprej navedlo, da ne verjame izpovedbi tožeče stranke (ki ves čas postopka trdi, da ni vedela za vodovodno napeljavo), nato ji očitalo, da se ni pozanimala o obstoju pravic, nazadnje pa omenilo še izpovedbo prvotožene stranke, ki naj bi jo pravna prednice tožeče stranke (prodajalka) obvestila, da je tožeča stranka vedela za vodovodno napeljavo, pri tem pa ni obrazloženo ali in zakaj sodišče drugotoženi stranki verjame. Če je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih štelo za ugotovljeno, da je tožeča stranka ob nakupu nepremičnine vedela tako za zajetje kot za vodovodno napeljavo, potem ni jasno, zakaj se tožeči stranki hkrati očita, da je opustila svojo raziskovalno dolžnost. Če pa je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka ni vedela za vodovodno napeljavo, da pa pogoji za omejitev priposestvovanja niso podani, ker pošteno ravnanje tožeče stranke pri zaupanju v zemljiško knjigo ni podano, potrem sodbi manjkajo razlogi o tem kakšna stopnja pridobiteljeve malomarnosti je potrebna, da se ob obstoju izvenknjižne pravice tretjega ne more več sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so torej nejasni, delno pa tudi sami s seboj v nasprotju in manjkajoči, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP) v delu, kjer je bil zavrnjen zahtevek na opustitev vznemirjanja lastninske pravice in odstranitev vodovodne napeljave (prvi odstavek točke I izreka), posledično pa tudi odločitve o stroških postopka (točka II izreka).

8V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega moralo ponovno skrbno in vestno oceniti vse dokaze, ponovno zaslišati tožečo stranko (iz zapisnika o zaslišanju ni jasno, ali so bila vprašanja postavljena glede vodnega zajetja ali glede vodovodne napeljave pod zemljo) in nato po oceni posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) o zadevi ponovno odločiti in pri tem navesti jasne razloge o prej navedenih odločilnih dejstvih. Če bo sodišče prve stopnje zaključilo, da uporaba drugega odstavka 44. člena SPZ ne pride v poštev, ker je tožeča stranka opustila svojo raziskovalno dolžnost, naj še upošteva, da je tak zaključek mogoč le ob ugotovljeni hudi malomarnosti tožeče stranke (primerjaj III Ips 57/2002 z dne 27. 11. 2002).

O zahtevku na povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode:

9Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev premoženjske škode v višini 7.000,00 EUR (ki naj bi ji nastajala napeljane vode čez njeno nepremičnino), ker je ugotovilo, da ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja toženih strank, ker imata za uporabo nepremičnine tožeče stranke pravni naslov, to je stvarno (vodno) služnost. Iz že prej navedenih razlogov je zaključek sodišča o obstoju podlage za vznemirjanje lastninske pravice preuranjen, vendar se višje sodišče strinja z zavrnitvijo zahtevka na plačilo premoženjske škode zaradi neizpolnjenih predpostavk odškodninske odgovornosti iz drugih razlogov. V postopku je bilo namreč na podlagi mnenja izvedenca zanesljivo ugotovljeno tudi, da odvečna voda, ki tožeči stranki teče po zemljišču (posledično pa tudi škoda, ki naj bi ji zaradi tega nastajala), nima vzroka v vodovodni napeljavi toženih strank in ni z ničemer povezana z zajetjem vode v grapi nad nepremičnino tožeče stranke. Stališče pritožnice, ki ne glede na izvedenčeve ugotovitve, v pritožbi še vedno trdi, da je vzrok povečanja vode na njenem zemljišču ravno v vodovodni napeljavi toženih strank, navedenega zaključka ne more omajati.

10Višje sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR. Iz že v prejšnji točki navedenih razlogov ne more biti upravičen zahtevek na plačilo odškodnine za strah zaradi plazov, glede odškodnine za strah pred fizičnimi in verbalnimi napadi tožencev, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.