VSRS Sodba VIII Ips 73/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 2. 3. 2010 ter zahtevek za plačilo mesečnih zneskov bruto plače za čas od 6. 3. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov in za vrnitev tožnika na delo. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za plačilo plače za čas od 17. 2. do 5. 3. 2010. Presodilo je, da tožniku izraba letnega dopusta v času od 17. 2. do 28. 2. 2010 ni bila odobrena in da je bil tožnik v tem času neupravičeno odsoten z dela, ne da bi toženo stranko obvestil o razlogih odsotnosti, tako da je bila podana v izredni odpovedi očitana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Ker je bil tožnik vnaprej obveščen, da v navedenem obdobju zaradi dodatnih potreb po delu ne bo mogel biti odsoten zaradi izrabe dopusta (vsaj ne v celotnem obdobju) in se je s tako samovoljno odsotnostjo izkazal za nezanesljivega delavca, je sodišče soglašalo z ugotovitvami tožene stranke, da so v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR obstajale tudi okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se v njej sklicuje na „vse revizijske razloge“. Graja dokazno oceno sodišča, zatrjuje neskladja med izpovedbo posameznih prič in navaja, da sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedbam prič, iz katerih izhaja, da mu je bila za sporno obdobje izraba letnega dopusta odobrena. Ob dejstvu, da je tožnik pravočasno zaprosil za odobritev izrabe letnega dopusta, toženi stranki tudi sicer ni mogel biti neznan razlog njegove odsotnosti. V tej zvezi sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V spornem obdobju pri toženi stranki zanj tudi ni bilo nujnih del oziroma bi eventualne potrebe po njegovem delu tožena stranka lahko pokrila z drugimi delavci. Ker je bil sicer dober delavec, kar je priznala tudi tožena stranka, je sodišče zmotno presodilo, da z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja in da so obstojali pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR.

4Revizija ni utemeljena.

5Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Sodišče je v okviru dokazne ocene obravnavalo in zavzelo stališče do vseh bistvenih izpovedb prič in navedlo tudi razloge, zakaj posamezni izpovedbi ni moglo slediti. Revizijska graja dokazne ocene pomeni tako zgolj nestrinjanje z dejanskim stanjem oziroma poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je analiziralo izvedene dokaze tudi glede vprašanja, ali je bila tožena stranka sproti seznanjena z razlogi tožnikove odsotnosti. Ob ugotovitvah, da je bilo tožniku jasno rečeno, da v celotnem obdobju dopusta zaradi potreb po delu ne bo mogel koristiti, da pa je ostalo odprto vprašanje koriščenja dopusta za kak dan in ob ugotovitvah, da je tožnik zadnji delovni dan predčasno zaključil z delom in odšel domov, ne da bi bil dosežen dogovor o koriščenju dopusta, je na podlagi izpovedb prič sodišče utemeljeno ugotovilo, da toženka po 17. 2. 2010 dejansko ni vedela za razloge tožnikove odsotnosti oziroma, da je utemeljeno dopuščala tudi obstoj drugih razlogov.

7Glede na navedeno revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima logične razloge in v njej ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

8Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

9Po ugotovitvah sodišča je tožnik sicer pravočasno zaprosil za izrabo letnega dopusta v spornih dneh. Vendar mu izraba dopusta ni bila odobrena z obrazložitvijo, da celotno zahtevano obdobje zaradi nujnih potreb delovnega procesa ne more biti odsoten. Pri tem kontaktu s pristojnimi delavci pa je ostala odprta eventualna možnost izrabe posameznih dni dopusta. Vendar tožnik vprašanja izrabe letnega dopusta z nadrejenimi delavci ni dokončno razčistil in je zadnji dan celo predčasno zaključil z delom in odšel domov, ne da bi toženo stranko izrecno obvestil, da bo naslednje dni odsoten zaradi izrabe dopusta.

10Ob navedenih ugotovitvah je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o razlogih svoje odsotnosti od 17. 2. 2010 dalje, čeprav bi to mogel in moral storiti. Ker mu izraba dopusta ni bila odobrena, tožnik pa do predčasnega odhoda z dela tudi ni razčistil možnosti izrabe posameznih dni letnega dopusta, ki je bila očitno še odprta, tožena stranka utemeljeno ni računala, da je tožnik odsoten zaradi izrabe dopusta oziroma za dejanski razlog odsotnosti utemeljeno ni vedela. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil podan dejanski stan kršitve iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

11Ob ugotovitvah, da ni šlo le za neobvestilo tožene stranke o razlogih odsotnosti, temveč tudi za tožnikovo samovoljno odsotnost brez utemeljenega razloga v okoliščinah, ko mu sicer vnaprej najavljena izraba letnega dopusta zaradi nujnih potreb po delu ni bila odobrena, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava tudi pri presoji, da je bil zaradi takega tožnikovega ravnanja podan nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR. To je, da glede na okoliščine takega ravnanja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

12Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.