UPRS sodba III U 353/2010

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica tožniku za blago (obutev), ki je bilo dne 31. 8. 2006 vpisano v evidenco imetnika dovoljenja za hišno carinjenje pri uvozu pod zaporedno št. 1697 in za katero je bila vložena dopolnila carinska deklaracija št. 20821 z dne 4. 9. 2006 izpostava Vrtojba naložil, da mora z nesuspenzivnim učinkom v roku 10 dni po vročitvi odločbe plačati carino in davek v skupnem znesku 35,47 EUR in obresti v skupnem znesku 3,47 EUR.

V obrazložitvi navaja, da je bila na podlagi pooblastil 6. točke 12. člena in prvega in drugega odstavka 21. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktober 1992, o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS) in ob upoštevanju 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), opravljena carinska kontrola obravnavane dopolnilne carinske deklaracije in njej priložene dokumentacije. Na podlagi podatkov, da v postopku sprostitve obravnavanega blaga v prost promet ni bil priložen račun, ki je bil naveden v polju 10 potrdila o poreklu obrazec A, da iz polja 11 istega potrdila ni razvidno katera institucija oz. organ je navedeno potrdilo overil, da je v polju 12 odtisnjen nečitljiv žig izvoznika FOCUS FOOTEWAR , da je na k deklaraciji priloženem računu z dne 18. 6. 2006 kot dobavitelj naveden NOVI FOOTWEAR (FAR EAST), na potrdilu o poreklu obrazec A pa je naveden izvoznik FOCUS FOOTWEAR (CAMBODIA) Co. Ltd, carinski urad ugotavlja, da obstaja utemeljen dvom, da obravnavano blago, ki je bilo zajeto z navedenim dokazilom o poreklu, ne izpolnjuje pogojev za preferencialno poreklo iz Kambodže.

V skladu s členom 94 Uredbe Komisije (EGS) številka 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku (v nadaljevanju izvedbena uredba) je bilo potrdilo o poreklu obrazec A poslano pristojnemu državnemu organu države upravičenke izvoznice (Ministry of Commerce, Trade Preferences System Department, 20 A & B Preah Boulevard, Phonom Penh, Kingdom of Cambodia) v naknadno preverjanje. Od pristojnega državnega organa države upravičenke izvoznice pa v roku določenem v 94. členu izvedbene uredbe, carinski organ ni prejel izvidov o preverjanju potrdila o poreklu obrazca A. Carinski organ je zato skladno s členom 94 (5) izvedbene uredbe, zavrnil upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov za blago, za katero je bilo izdano potrdilo o poreklu obrazec A št. KHSI60200352 in za katero je bil obračun dolg po že navedeni dopolnilni carinski deklaraciji.

Za blago navedeno v obravnavani dopolnilni carinski deklaraciji se zato ne priznava preferencialna obravnava in s tem tarifna prefernca 0,00%. Ker je za obravnavano blago s tarifno oznako 6403 99 98 kombinirane nomenklature in TARIC – kode 99 potrebno uporabiti carinsko stopnjo za tretje države 7%, carinski organ ugotavlja, da je bil carinski dolg obračunan v prenizkem znesku.

V zvezi s pripombami in dopolnitvami pripomb s priloženimi dokumenti, ki jih je tožnik kot deklarant podal zoper zapisnik sestavljen v skladu s 130. členom ZDavP-2, carinski organ pojasnjuje, da po njegovi presoji deklarant z njimi ne dokazuje, da je obravnavano blago iz Kambodže, ampak le, da je bilo blago narejeno oziroma izdelano v Kambodži ter prepeljano iz nje v Evropsko Skupnost. V zvezi s tem se sklicuje na carinsko zakonodajo in posebne predpise Skupnosti, po katerih je predvideno, da se poreklo blaga dokazuje s predložitvijo ustreznega dokumenta. Dokumentarno dokazilo, da so izdelki s poreklom iz države – Kambodže je potrdilo o poreklu obrazec A, ki ga izda pristojni organ države upravičenke ali izjava na računu. Po 80. členu izvedbene uredbe veljajo za izdelke iz države upravičenke – Kambodže ugodnosti tarifnih preferencialov v skladu s členom 67. izvedbene uredbe ob predložitvi potrdila o poreklu obrazec A ali v primerih, določenih v členu 89 (1), izjave, ki jo da izvoznik na računu, dobavnici ali drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje te izdelke, da jih je mogoče prepoznati. Glede na to, da je bilo v obravnavanem primeru v postopku sprostitve blaga v prost promet predloženo potrdilo o poreklu obrazec A, carinski organ pa po izteku roka določenega v členu 94 izvedbene uredbe od države upravičenki izvoznice ni sprejel sporočila o izidih preverjanja skladno s členom 94 (5) izvedbene uredbe, se izdelkom zajetim v navedenem potrdilu o poreklu obrazec A ne priznava upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

Zaradi obračuna carinskega dolga v prenizkem znesku je po presoji carinskega organa v 220. členu CZS podana podlaga za naknadno vknjižbo zneska dajatev, ki je bila opravljena skladno z členom 218. in 219. Ker za obravnavano blago carina ni bila obračunana, je bila nepravilno določena tudi davčna osnova in je bil zato v prenizkem znesku obračunan tudi davek na dodano vrednost.

Na podlagi navedenega je carinski urad za blago „48 parov ženskih čevljev iz govejega usnja“ prijavljeno po prvi postavki dopolnilne carinske deklaracije št. 20821 z dne 4. 9. 2006 Izpostava Vrtojba, tarifne oznake 6403 99 98 kombinirane nomenklature in TARIC kode 99 obračunal od carinske osnove 101.180,06 SIT carino po stopnji 7,00 % v višini 7.082,60 SIT oz. 29,56 EUR in od davčne osnove 108.313,66 SIT davek na dodano vrednost, ki je bil premalo obračunan in plačan v višini 1.416,52 SIT oz. 5,91 EUR. Ob upoštevanju določb 45., 46. in 95. člena ZDavP-2 pa so bile obračunane tudi obresti od zneska carine v višini 748,12 SIT oz. 3,12 EUR in obresti od davka na dodano vrednost v višini 149,62 SIT oz. 0,62 EUR. Deklarantu kot dolžniku je zato naloženo, da v 10 dneh od prejema odločbe plača dajatev v skupnem znesku 35,74 EUR in obresti v višini 3,74 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo številka DT 498-1-208/2009-2 z dne 21. 7. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo Carinske urada Nova Gorica.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z navedeno odločbo Carinskega urada Nova Gorica in niti z odločbo organa druge stopnje ne strinja iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Toženi strani očita, da ni ugotavljala in niti izvajala dokazov, na podlagi katerih bi morala temeljiti njena odločitev, da blago, navedeno v potrdilu o poreklu obrazec A, ni upravičeno do tarifne preferencialne obravnave. V zvezi s tem navaja, da določbe 94. člena izvedbene uredbe naknadno preverjanje potrdila o poreklu blaga pojasnjujejo z obstojem „utemeljenega dvoma“. Toženi stranki, ki se je za naknadno preverjanje potrdila o poreklu odločila zaradi upravičenega dvoma, očita, da obstoja le-tega ni dokazala. Meni, da tožena stranka s preširoko razlago 94. člena IUCZ krši načelo pravne varnosti v zvezi z upravičenostjo do uporabe tarifnih preferencialov. Tožeči strani zato tudi ni bila dana možnost, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice in interese. Člen 94. sam po sebi ne daje toženi stranki pravice, da potrdilo o poreklu blaga zavrne brez ugotovitvenega in dokaznega postopka. Meni, da ugotovitev carinskega organa, da se podatki, navedeni v potrdilu o poreklu, ne ujemajo s podatki navedenimi na listinah, ki so bile priložene pri uvozu blaga, ne more biti razlog za utemeljen dvom. Zatrjuje, da so podatki o blagu, ki so navedeni na potrdilu o poreklu navedeni tudi na uvoznem računu in drugi spremni dokumentaciji in da zato ni imela nobenega dvoma o istovetnosti blaga oz. v verodostojnost potrdila o poreklu.

V nadaljevanju navaja, da iz dokumentacije, ki jo je predložila v pripombah na zapisnik nedvoumno izhaja, da je blago, ki je bilo uvoženo po računu št. 0/10-3356 z dne 18. 6. 2006, po poreklu iz Kambodže in da je istovetno blagu, za katerega je bilo izdano potrdilo o poreklu From A z dne 23. 6. 2006. Tudi iz primerjave podatkov navedenih v računu vpisanem v polju 10 (račun z dne 15. 6. 2006) s podatki na računu z dne 18. 6. 2006 izhaja, da gre za isto blago. Pojasnjuje, da je v polju 1 bila vpisana ena od družb, ki pripadajo in delujejo v isti skupni in imajo razdeljene naloge v proizvodnih in trgovskih procesih. Žig družbe Focus Footwear, ki je odtisnjen v polju 12, pa je identičen žigu na dopisu te družbe. Navaja tudi, da v dolgoletnem sodelovanju z dobaviteljem Novi Footwear niso obstajali indici oz. razlogi za dvom v verodostojnost potrdila o poreklu in da doslej tudi drugi uvozniki tovrstnega blaga iz drugih držav članic pri poslovanju z istim dobaviteljem niso imeli nikoli težav pri pristojnih carinskih organih in da Evropska komisija ni objavila obvestila o utemeljenem dvomu o pravilni uporabi preferencialne obravnave za konkretno državo uporabnico in dobavitelja. Zatrjuje, da je isti carinski urad v inšpekcijskem nadzoru pri preverjanju porekla istovrstnega blaga na podlagi enakih materialnih dokazov, ki so bili predloženi potrdilu o poreklu ugotovil, da gre za istovetnost blaga in da zato ne izhaja dvom v deklarirano preferencialno poreklo blaga (vpis opr. št. 061-17/2007).

Ne strinja se niti s stališčem organa druge stopnje glede uporabe tretjega odstavka 72. člena izvedbene uredbe, saj na obrazcu from A ni navedeno, da gre za regionalno kumulacijo, ki jo ureja navedeno določilo. Meni, da je neutemeljeno tudi stališče, da gre za občutljiv izdelek, saj razlikovanje med občutljivimi in neobčutljivimi izdelki lahko temelji le na dejstvu, da se za prve plača zmanjšana carina, za druge pa se carine ne plača.

Toženi stranki očita, da ni ugotavljala razlogov za nesodelovanje pristojnega organa v državi izvoznici. Zato meni, da bi bilo potrebno ugotoviti ali je slovenski carinski organ poslal potrdilo v preverjanje na pravilno institucijo oz. na pravilen naslov in ali je institucija, ki je navedena v izpodbijani odločbi ta zahtevek sploh prejela. Ker tožeča stranka sama ne more vplivati na upravno sodelovanje med organi iz različnih držav, je v postopku svoje trditve dokazovala le z dokazi, ki pa jih je tožena stranka zavrnila brez ustrezne obrazložitve. Zato toženi stranki očita tudi bistveno kršitev pravil postopka.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in sama reši zadevo oz. podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi in v odločbi Ministrstva za finance. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

K točki I. izreka:

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Po oceni sodišča je carinski urad Nova Gorica na podlagi podatkov, ki so izhajali iz dopolnilne carinske deklaracije in njej priloženih listin, in na katere se v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, upravičeno dvomil v verodostojnost potrdila o poreklu obrazec A. Iz določb člena 94. Izvedbene uredbe in niti iz drugih njenih določb pa ne izhaja, da bi moral carinski organ dejstva, ki so lahko podlaga za samo uvedbo postopka po uradni dolžnosti, ugotavljati v posebnem ugotovitvenem postopku, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo člena 94 izvedbene uredbe in na kršitve pravil postopka, neutemeljeni.

Brez dejanske in pravne podlage pa je tudi tožbena trditev, da je carinski organ, neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnil njene ugovore in dokaze (komercialne dokumente) podane v pripombah na zapisnik sestavljen v skladu s 130. členom ZDavP-2, s katerimi naj bi tožeča stranka dokazala verodostojnost potrdila o poreklu obrazec A. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je z njimi tožeča stranka dokazala le, da je blago v računu navedenem v potrdilu o poreklu obrazec A istovrstno kot blago navedeno v računu priloženem carinski deklaraciji, ki je bilo narejeno oz. izdelano v Kambodži in da zato glede na člen 80 Izvedbene uredbe z njimi ni dokazala, da je upravičena do tarifnih ugodnosti tarifnih preferencialov. Kdaj se izdelki lahko razumejo kot izdelki s poreklom iz države upravičenke je namreč določeno v določbah člena 69 Izvedbene uredbe v povezavi s pogoji za zadostno obdelavo in predelavo, določeno v Prilogi 15 k tej Uredbi. V primerih regionalnih kumulacij iz tretjega odstavka člena 72 pa je to urejeno tudi v določbah člena 72a iste Uredbe. V listinah, na katere se je v postopku sklicevala tožeča stranka, pa takih podatkov ni. Z navedenimi določbami Izvedbene uredbe pa je navedeno tožbeno trditev kot neutemeljeno pravilno zavrnilo tudi Ministrstvo za finance v odločbi z dne 21. 7. 2010. Zato tudi sodišče v tem delu sledi razlogom s katerimi je pritožbeni organ v obrazložitvi navedene odločbe utemeljil pravilnost dokazne ocene listin, ki jih je priložila tožeča stranka v pripombah na zapisnik in na katere se je sklicevala tudi v pritožbi. To pa pomeni, da je za tožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotovitve glede porekla obravnavanega blaga, pravilne razloge za njihovo zavrnitev navedel že pritožbeni organ in jih zato iz istih razlogov zavrača tudi sodišče.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da temelji njena ugotovitev, da ji pristojni organ v državi upravičenki do preferencialnih ugodnosti, zaprošenih podatkov, na dopisa Generalnega carinskega urada Ljubljana z dne 15. 2. 2008 in z dne 3. 9. 2008 na naslov Ministry of Commerce, Trade Preferences System Department 20 A & B Preah Norodom Boulevard, Phonom Penh 12205, Kingdom of Cambodia, za obravnavano blago ni posredoval, na podatkih pridobljenih pri izvajanju carinske kontrole deklaracij izdanih z dokazilom o poreklu iz Kambodže in navedenih v zapisniku, ki je bil tožeči stranki vročen dne 14. 5. 2009. Iz zapisnika in niti iz drugih podatkov v predloženih upravnih spisih, pa ne izhaja, da organ v Kambodži, na katerega sta bila odposlana že navedena dopisa, ni pristojen za posredovanje zaprošenih podatkov glede blaga navedenega v priloženem obrazcu A v izvirniku. Ime in naslov pristojnega organa je, kot izhaja iz odločbe pritožbenega organa, Generalni carinski urad Ljubljana lahko ugotovil, saj ga je kamboški carinski organ moral posredovati Komisiji Evropske skupnosti preko računalniške aplikacije SMS (Specimen Managment System – sistem upravljanja s primerki žigov pristojnih tujih carinskih uprav). Tožeča stranka, ki je bila že z vročitvijo zapisnika seznanjena z imenom in naslovom organa pristojnega za posredovanje podatkov glede porekla blaga in verodostojnosti potrdila o poreklu obrazec A, nanj pripomb ni podala. Med pavšalnimi navedbami v zvezi s pristojnostjo in naslovom organa v Kambodži podanimi v tožbi, pa tudi sicer ni okoliščin o tem, da je pristojen kateri drug organ ali da naslov organa ni pravilen. Brez podlage v upravnih spisih pa je tudi tožbena trditev, da navedena dopisa Generalnega carinskega urada Ljubljana morda nista bila niti odposlana in da jih pristojni organ v Kambodži morebiti ni prejel. Tožeča stranka namreč sama ne navaja okoliščin in dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko dvomilo v resničnost podatkov ugotovljenih že v zapisniku sestavljenem po 130. členu ZDavP-2.

Ker je iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisih razvidno, da navedena dopisa Generalnemu carinskemu uradu Ljubljana nista bila vrnjena in da pristojni organ na katerega sta bila naslovljena v rokih določenih v tretjem in petem odstavku 94. člena Izvedbene uredbe zahtevanih podatkov ni posredoval, je po presoji sodišča neutemeljen tudi tožbeni očitek, da carinski organ pri odločanju ni pravilno uporabil določb Izvedbene uredbe in drugih carinskih predpisov.

V zvezi s tožbenimi očitki podanimi zoper odločbo organa druge stopnje pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, čeprav je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu odločba organa prve stopnje, da je pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe na podlagi določb Izvedbene uredbe in carinskih predpisov, ob upoštevanju evropske sodne prakse, navedel pravilne razloge, s katerimi je dodatno utemeljil izpodbijano odločitev in s katerimi je utemeljeno zavrnil tudi pritožbene razloge tožeče stranke. Sodišče zato v celoti sprejema tudi razloge s katerimi je bila potrjena pravilnost izpodbijane odločitve in so navedeni v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka:

Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka.