VSL sklep EPVDp 85/2010

Pritožba zagovornika storilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

:

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije motornih vozil AGH, B in F, ki so bile vpisane v njegovo vozniško dovoljenje na dan 5. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je storilec kot voznik s sodbama okrajnega sodišča dosegel dvajset kazenskih točk, torej presegel osemnajst kazenskih točk, na podlagi katerih se izreče vozniku prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan storitve zadnjega prekrška, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk.

Zoper tako odločitev je storilčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je bilo v obravnavanem primeru nepravilno uporabljeno materialno pravo. Storilec je deset kazenskih točk dobil na podlagi odločbe okrajnega sodišča, ki je postala pravnomočna 7. 3. 2009, storilec pa se je v času od 9. 12. 2009 do 12. 12. 2009 sam prostovoljno odločil za usposabljanje za varno vožnjo in ta seminar tudi uspešno zaključil, o čemer prilaga kopijo obvestila izvajalca usposabljanja ter potrdilo o uspešno opravljenem usposabljanju z dne 14. 12. 2009 za varno vožnjo po programu za udeležence z več kot polovico kazenskih točk, pridobljenih zaradi varne vožnje pod vplivom psihoaktivnih snovi, ter potrdilo o opravljenem usposabljanju po programu »intenzivni trening varne vožnje za osebna vozila«. Glede na to bi moralo Ministrstvo za pravosodje storilcu po prejetem potrdilu s strani izvajalca usposabljanja izbrisati štiri kazenske točke, kar pomeni, da jih je v času, ko je pridobil novih deset kazenskih točk, imel le šest, skupaj pa bi jih moral sedaj imeti šestnajst in ne dvajset, kot je to nepravilno zaključilo sodišče v napadenem sklepu. Zakon določa obvezno usposabljanje v primeru, ko storilec zbere med trinajst in sedemnajst kazenskih točk, nikjer pa ne določa pravil za tiste, ki si želijo prostovoljnega usposabljanja. To pomeni, da takega usposabljanja ne izključuje, niti ga izrecno nikjer ne prepoveduje. Določa pa posledico uspešnega usposabljanja, torej izbris štirih kazenskih točk. Ker zakon izbris kazenskih točk veže le na uspešno opravljeno usposabljanje, je povsem logičen zaključek, da to velja tako za obvezno kot prostovoljno usposabljanje. Drugačno razlaganje bi kandidate, ki se morajo, in tiste, ki se želijo prostovoljno usposabljati, spravilo v neenakopraven položaj in prostovoljcu za usposabljanje odvzelo možnost za sicer zakoniti izbris štirih kazenskih točk.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi tretjega odstavka 22. člena in prvega odstavka 202.a člena Zakona o prekrških (ZP-1) storilcu v obravnavanem primeru izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je s pravnomočnima sodbama okrajnega sodišča skupaj dosegel dvajset kazenskih točk, pravilna in zakonita. Pritožnik sicer utemeljeno navaja, da Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) določa le obvezno usposabljanje v primeru, ko storilec zbere med trinajst in sedemnajst kazenskih točk in da ne določa pravil za tiste, ki si želijo prostovoljnega usposabljanja, vendar pa prav, upoštevajoč pritožbeni argument o enakem obravnavanju kandidatov, ki se »morajo«, in tistih, ki se »želijo« prostovoljno usposabljati, ni mogoče določbe drugega odstavka 189. člena ZVCP-1 razlagati tako, kot to uveljavlja pritožnik v svoji pritožbi. V obeh primerih morata biti namreč položaja enaka, to pa je, da ima možnost izbrisa štirih kazenskih točk le tisti imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže trinajst kazenskih točk, pa ne preseže sedemnajst kazenskih točk. Ker je tako v obravnavanem primeru storilec s sodbo okrajnega sodišča, ki je postala pravnomočna 7. 3. 2009 (prekršek pa je bil storjen 17. 9. 2007), dosegel deset kazenskih točk, nato pa storil dne 5. 10. 2008 ponoven prekršek, za katerega mu je bilo izrečenih deset kazenskih točk (s sodbo, ki je postala pravnomočna 4. 2. 2010), ni bil več upravičen do izbrisa štirih kazenskih točk, pa čeprav se je prostovoljno odločil za program usposabljanja, vendar že po datumu druge storitve prekrška, s katerim je že presegel sedemnajst kazenskih točk. Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcu v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 naložilo še plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.