VSL sodba II Cpg 250/2010

I.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, in sicer

v prvem odstavku izreka tako, da se ugotovi, da so pravna dejanja – plačila terjatev tožeče stranke toženi po:
računu št. 1-123 v višini 99.902,53 EUR
računu št. 1-159 v višini 208.551,26 EUR
računu št. 1-239 v višini 191.546,21 EUR
računu št. 1-432 v višini 120.161,77 EUR
računu št. 1-488 v višini 810.530,69 EUR
računu št. 1-237 v višini 441.855,05 EUR
računu št. 1-353 v višini 788.259,46 EUR
računu št. 1-431 v višini 169.293,17 EUR
računu št. 1-539 v višini 503.985,90 EUR
računu št. OBR 4/2007 v višini 7.412,80 EUR
računu št. OBR 10/2007 v višini 11.288,66 EUR
računu št. OBR 26/2007 v višini 12.794,24 EUR
računu št. 1-627/07 v višini 788.259,64 EUR
računu št. 1-662/07 v višini 368.303,28 EUR
računu št. 1-528/07 v višini 162.380,02 EUR
računu št. 1-748/07 v višini 813.610,75 EUR
računu št. 1-1367/07 v višini 46.891,58 EUR in
računu št. 1-1464/07 v višini 327.166,56 EUR

brez pravnega učinka napram stečajni masi tožeče stranke;

v 2. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.872.785,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 do plačila;

v 3. odstavku izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 8.372,16 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II.

V nespremenjenem delu 1.odstavka in 2. odstavka izreka (za znesek 228.234,91 EUR s pripadki iz računa št. 1-1515/2007) se pritožba zavrne in se prvostopna sodba v nespremenjenih delih potrdi.

III.
Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 38.290,50 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

:

Uvodno pojasnilo

1Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbi proti izpodbijani sodbi odločilo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010, z dne 09. 02. 2010, na podlagi katerega je bilo 100 Cpg zadev iz pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru prenesenih v odločanje na Višje sodišče v Ljubljani.

Dosedanji tek postopka

2.1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pravna dejanja dolžnika (tožeče stranke), razvidna iz točke I.1. izreka te sodbe, pa tudi plačilo računa št. 1-1515/2007 v višini 228.234,91 EUR (glej II. točko izreka te sodbe), ki ga je tožeča stranka izvedla dne 04. 02. 2008, brez pravnega učinka proti stečajni masi (1. točka izreka). V posledici te ugotovitve je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.101.020,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (2. odstavek izreka) in zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (3. odstavek izreka).

2.2. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila tožena stranka v času od 24. 10. 2002 do 21. 12. 2006 (B1) 74,44 % lastnica delnic tožeče stranke. S pogodbo z dne 18. 10. 2006 pa so bile delnice vseh dotedanjih lastnikov tožeče stranke prodane družbi W & P P. S. H. d.o.o. S podpisom te pogodbe (B1) se je kupec zavezal zagotoviti pogoje za dolgoročno ohranitev proizvodnih kapacitet, modernizacijo proizvodnje, razširitev proizvodnega programa in zaščito delovnih mest v tožeči stranki do konca leta 2009. Dne 20. 12. 2006 sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo o prodaji električne energije za čas od 01. 01. 2007 do 31. 12. 2007 (B4), pri čemer je bil pogoj za veljavnost te pogodbe, da novi kupec (W & P P. S. H. d.o.o.) postane lastnik tožeče stranke. Tožena stranka je tožeči stranki za dobavljeno energijo dvakrat mesečno izstavljala račune, ta pa jih je v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka poravnavala z zamudo, ki pa nikoli ni bila daljša od dveh mesecev (ugotovitve na 7. strani izpodbijane sodbe). Obema pravdnima strankama je bilo ob sklenitvi prodajne pogodbe jasno, da položaj tožeče stranke ni zavidljiv (navedbe tožene stranke), saj se je le-ta v času, ko je bila večinska lastnica delnic, neprestano ukvarjala z likvidnostnimi problemi tožnice (povzetek navedb na 4. strani izpodbijane sodbe). Vendar pa je tožena stranka računala, da bo lastnik tožeče stranke izpolnil vse svoje obveznosti po prodajni pogodbi, saj je bila tožeča stranka v stikih s toženo stranko vedno zelo optimistična. Tudi iz dopisov tožeče stranke (pri čemer je sodišče izrecno citiralo le tistega v prilogi A60 z dne 20. 06. 2007, 11. stran izpodbijane sodbe) naj bi bilo razvidno, da je tožeča stranka toženo sicer obveščala, da je njena poslovna izguba večja kot je bila leta 2006, kar posledično vpliva na slabšo likvidnost, vendar pa je poudarjala, da „kljub težkemu likvidnostnemu položaju sanacija in prestrukturiranje družbe teče v polnem teku in v skladu z načrtom, kar tožeča stranka dokazuje s prodajo določenih proizvodnih programov“. Sodišče prve stopnje je dalje ugotovilo, da račun tožene stranke nikoli pred začetkom stečajnega postopka ni bil blokiran in da je bila izguba v letu 2007 v višini 5,5 mio EUR pričakovana, saj je bila zajeta že v poslovnem načrtu, ki je bil sestavni del pogodbe o nakupu in prodaji delnic B1.

2.3.1. Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka vedela ali da bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Iz teh razlogov je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz vseh računov, razen zadnjih dveh, ki sta navedena v 1. odstavku izpodbijane sodbe, zavrnilo. Zahtevek, ki izvira iz teh dveh računov, pa je zavrnilo iz razlogov, razvidnih iz naslednje točke.

2.3.2. Zavrnitev tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zadnjih dveh računov, razvidnih iz prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe s št. 1-1464/2007, ki je zapadel v plačilo dne 14. 01. 2008 v višini 327.166,56 EUR in s št. 1-1515/2007 v višini 228.234,31 EUR, ki je zapadel v plačilo 30. 01. 2008, pa je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 129. člena ZPPSL (pravilno 127. člen ZPPSL). Po tem določilu tistih dejanj stečajnega dolžnika, ki so bila storjena po vložitvi predloga za začetek prisilne poravnave, ni mogoče izpodbijati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen dne 24. 12. 2007, prvi račun v višini 317.166,56 EUR je, kot rečeno, zapadel v plačilo 14. 01. 2008, drugi v višini 228.234,91 EUR 30. 01. 2008, poravnana pa sta bila istega dne in sicer 04. 02. 2008.

3Proti tej sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo in dopolnitev pritožbe. Uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5Pritožba je delno utemeljena.

K delni spremembi izpodbijane sodbe

6Po določilu 125. člena takrat veljavnega ZPPSL, ki ga v prvostopni sodbi povzema tudi prvostopno sodišče, je pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka izpodbojno, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano plačilo stečajnih upnikov ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno vedela ali pa bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

7Vprašanje, ali je nasprotnik izpodbijanja moral vedeti za tako finančno stanje, je dejansko vprašanje, ki ga je v pravdi težko dokazati. Pojma „slabo ekonomsko-finančno stanje“ ZPPSL ne opredeljuje. Gre za nedoločen pravni pojem, za obstoj katerega ni treba, da bi izpodbojni nasprotnik z gotovostjo vedel, da bo prišlo do stečaja. Zato za sklep, da je mogoče govoriti o slabem ekonomsko finančnem stanju, ni potreben že obstoj stečajnega razloga (primerjaj VS RS, III Ips 77/2002).

8Ob ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka do zaključka leta 2006 večinska lastnica delnic tožeče stranke in da se je kot taka, kar tudi sama priznava, neprestano ukvarjala z likvidnostnimi težavami tožeče stranke, zlasti da je bila seznanjena s poslovnim načrtom, v katerem je bila v letu 2007 predvidevana izguba kar v višini 5,5 mio EUR, pritožbeno sodišče zaključuje, da prvostopna presoja o tem, da subjektivni element izpodbojnosti pri toženi stranki ni bil podan, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Cilj vsake gospodarske družbe je ustvarjanje dobička. Vedenje tožene stranke decembra 2006, da bo tožeča stranka leta 2007 poslovala z izgubo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za presojo, da je tožena stranka vedela, da se tožeča stranka nahaja v slabi ekonomsko-finančni situaciji. Zgolj zaveza kupca delnic tožeče stranke, da bo izvedel številne investicije in dodatno financiranje ter njegovo zatrjevanje, da je sanacija in prestrukturiranje v polnem teku, kljub dejstvu, da tožena stranka prav do začetka stečajnega postopka ni imela blokiranega računa, ne opravičuje ocene tožene stranke, da je ekonomsko-finančno stanje te družbe dobro. Toliko manj, ker je bila seznanjena, da se iz kupnine za prodano „poslovno nepotrebno premoženje“ poravnavajo njeni računi za dobavo elektrike. Ker je, sledeč tožbenemu zahtevku, tožeča stranka od maja do konca avgusta 2007, to je samo v štirih mesecih plačala toženi stranki za dobavljeno elektriko slabih 6 mio EUR, niti prvostopna ugotovitev, da je po vedenju tožene stranke tožeča stranka istega leta prodala za več kot 7 mio EUR premoženja in da je dobila vrnjenih za 1,28 mio EUR bančnih garancij, po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča za presojo, da tožena stranka ni mogla vedeti, da se tožeča stranka nahaja v slabi ekonomsko-finančni situaciji.

9.1. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopnega sodišča, da je podan objektivni razlog izpodbojnosti in razlogom za tako presojo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so vsa navedena nakazila tožeče stranke na račun tožene stranke imela za posledico negativen učinek na stečajno maso stečajnega dolžnika, zaradi česar tožena stranka sploh ni stečajni upnik, preostali stečajni upniki pa bodo poplačani v manjšem obsegu ali pa sploh ne bodo poplačani. Ker je tožeča stranka vse račune za dobavljeno električno energijo poravnala po zapadlosti v povprečju z enomesečno ali dvomesečno zamudo, ni šlo za sočasnost izpolnitev – dobave elektrike in plačila le-te. Ugovor tožene stranke, da ni prišlo do oškodovanja stečajne mase, ker naj bi dobava električne energije šele omogočalo normalno poslovanje stečajnega dolžnika, ter s tem povečanje premoženja tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z navedbo, da je ne glede na to tožena stranka prišla v ugodnejši položaj v primerjavi z ostalimi upniki.

9.2. H gornjim razlogom pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da so navedbe tožene stranke (točka X.) o tem, da tožeča stranka brez elektrike enostavno ne bi mogla poslovati, saj predstavlja nujen pogoj za opravljanje tekoče proizvodnje in da je dobavljanje električne energije pomenilo ohranjanje in povečevanje premoženja tožeče stranke stranke, s tem pa povečanje njene stečajne mase, premalo konkretizirane (1) za presojo, da zaradi popolnega poplačila računov tožene stranke za dobavljeno elektriko ostali upniki ne bodo enakomerno poplačani in (2) za presojo, da so bila ta plačila istočasno opravljena kot dobava električne energije.

10Iz gornje obrazložitve je torej razvidno, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan, presoja prvostopnega sodišča o tem, da subjektivni pogoj ni podan, pa je, kot je pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve, posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določil 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je razvidno iz I.1. In I.2. točke izreka te odločbe. Ob tem pritožbeno sodišče izrecno ugotavlja, da tožbenemu zahtevku po višini tožena stranka ni oporekala.

K spremembi izpodbijane sodbe za znesek 327.166,65 EUR v zvezi z računom št. 1-1464/2007

11Tožbeni zahtevek v zvezi z računom št. 1-1464/2007, ki je zapadel v plačilo 14. 01. 2008 v znesku 327.166,56 EUR in je bil poravnan dne 04. 02. 2008 in v zvezi z računom št. 1-1515/2007, ki je zapadel v plačilo 30. 01. 2008 v višini 228.234,91 EUR, poravnan pa je bil prav tako dne 04. 02. 2008, je sodišče prve stopnje po tistem, ko je ugotovilo, da ti dve plačili nista bili izpodbojni, zavrnilo na podlagi 127. člena ZPPSL. Po določilu 1. točke tega člena namreč ni mogoče izpodbijati pravnih dejanj, ki jih je dolžnik storil v okviru tekočega poslovanja, po dnevu, ko je bil proti njemu vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave in vse dotlej, dokler ni odločeno o tem predlogu. Med pravdnima strankama ne more biti sporno, da je vsak izstavljeni račun za plačilo električne energije zapadel v plačilo v 30 dneh od posameznega obračunskega obdobja, saj tako določa 10. člen Pogodbe o dobavi elektrike (B4). Ker je prvi račun zapadel v plačilo 14. 01. 2008, ne more biti dvoma, da je z njim tožena stranka zaračunala porabo elektrike v času od 01. 12. do 14. 12. 2007, saj je bilo dogovorjeno plačevanje računov dvakrat mesečno (9. člen pogodbe A4). Ker pa je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen dne 24. 12. 2007, dne 04. 02. 2008, ko je tožeča stranka plačala ta račun, s tem računom ni poravnala tekočih stroškov poslovanja, nastalih po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave, pač pa pred tem. Iz tega sledi, upoštevajoč razloge iz poglavja „k delni spremembi izpodbijane sodbe“, da je tudi prvostopna odločitev povezana z zneskom 327.166,65 EUR iz računa 1- 1464/2007 oprta na zmotno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na isti podlagi spremenilo tako, kot je razvidno iz zadnje alineje I.1. točke izreka te odločbe z zneskovno posledico iz I.2. točka izreke iste sodbe.

K delni zavrnitvi tožbenega zahtevka

12Upoštevajoč razloge iz gornje točke, je bil račun št. 1-1515/2007, ki je zapadel v plačilo dne 30. 01. 2008 v višini 228.234,91 EUR očitno izdan za porabljeno električno energijo v obdobju od 15. 12. do 31. 12. 2007. Ker se je v vmesnem času 24. 12. 2007 začel postopek prisilne poravnave, plačilo tega računa po oceni pritožbenega sodišča pomeni plačilo stroškov, ki jih je dolžnik opravil v okviru tekočega poslovanja po začetku postopka prisilne poravnave. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v zvezi s plačilom tega računa tako kot v ugotovitvenem kot v dajatvenem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, saj v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o pravdnih stroških

13Tožeča stranka je v pravdi v pretežnem delu uspela, zato ji mora tožena stranka na podlagi določila 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene pravdne stroške. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo na 8.372,16 EUR, predstavljajo pa nagrado za zastopanje. Od zahtevane nagrade je sodišče priznalo tožeči stranki po 3000 točk za sestavo tožbe, za udeležbo na prvem naroku in za sestavo prve pripravljalne vloge dne 31. 03. 2009. Za sestavo ostalih dveh pripravljalnih vlog z dne 12. 05. 2009 in 31. 08. 2009 je priznalo 2x 2.250 točk, za zastopanje na naroku dne 23. 09. 2009 1.500 točk, za urnino na prvem naroku pa 4 x 50 točk, to je 200 točk. Skupno ji je tako priznalo 15.200 točk, kar ob 20 % pribitku na račun DDV znaša 18.240 točk, to pa ob vrednosti točke na današnji dan (0,0459 EUR) znaša 8.372,16 EUR. Od zahtevane nagrade sodišče tožnici ni priznalo 750 točk, saj pristop na narok 15. 09. 2009 obračunala dvakrat. Prvič v višini 3.000 točk. Prav tako ji ni priznalo 20 točk za strošek, ki ga pritožbeno sodišče zaradi nečitljivosti zahtevka ni moglo opredeliti. Ker v spisu ni dokazov, da je bila sodna taksa za tožbo in sodbo plačana, sodišče tožeči stranki stroškov za plačilo sodnih taks ni priznalo. Priznanih 8.372,16 EUR pa bo tožena stranka morala tožeči stranki plačati v 15 dneh od prejema te sodbe. Če tega ne bo storila, pa ji bo v primeru zamude morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

14Za sestavo pritožbe je sodišče tožeči stranki priznalo 3750 točk oziroma 1.721,25 EUR, na račun DDV pa 344,25 EUR. Ker je v spisu dokaz, da je sodno takso za pritožbo v znesku 36.225,00 EUR tožeča stranka plačala, ji je priznalo tudi te stroške. Tako ji je priznalo skupno 38.290,50 EUR. Nagrade za dopolnitev pritožbe pa ji ni priznalo, saj ne gre za potrebne stroške (1. odstavek 155. člen ZPP). Tožeča stranka ni navedla nobenega razloga, s katerim bi utemeljila dopolnitev pritožbe oziroma, da s pritožbo ne bi mogla izpodbijati tistega dela sodbe, za katerega je v pritožbi izrecno navedla, da ga ne izpodbija, kasneje pa je ta del izpodbijala z dopolnitvijo pritožbe. Tudi za pritožbene stroške velja, da jih mora tožena stranka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, sicer bo morala po preteku tega roka tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.