VSL sodba I Cpg 782/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v ostalem) razveljavilo 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2003/08283 z dne 23. 09. 2003 in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.345,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi ter pravdnimi stroški.

Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožeča stranka zavezala, da bo prva izpolnila svojo obveznost po pogodbi in dobavila tuš kabino toženi stranki, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo, po izdanem računu, za dobavljeno blago plačala. V konkretnem primeru tožeča stranka toženi stranki blaga ni dobavila, saj je menila, da je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke negotova. Od pogodbe pa tudi ni odstopila, temveč je vztrajala pri izpolnitvi obveznosti tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta se pravdni stranki s takšnim dogovorom izključili pravilo sočasne izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je po sklenitvi dogovora postala izpolnitev obveznosti tožene stranke negotova, je sodišče tožbeni zahtevek presojalo na podlagi 102. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Sklenilo je, da navedena določba tožeči stranki ne daje pravice od tožene stranke zahtevati, da prva izpolni svojo obveznost, temveč zgolj upravičenje, da odloži izpolnitev svojega dela obveznosti do trenutka, ko tožena stranka izpolni svojo obveznost oz. da zadostno zavarovanje za nasprotno izpolnitev. Ker je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo, čeprav sama ni izpolnila svoje obveznosti do tožene stranke, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi bistveno, ali je zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala izpolnitev njene pogodbene obveznosti, utemeljen po materialnem pravu. Glede na vsebino zakonske določbe iz 1. odstavka 102. člena OZ lahko namreč stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja za nasprotno izpolnitev. Kot je razvidno iz navedenega, je v 1. odstavku 102. člena OZ podana pravna podlaga za uveljavljanje ugovora ogroženosti. Ta je predviden kot obrambno sredstvo tiste stranke, ki se je zavezala prva izpolniti pogodbo (nadalje: ogrožene stranke), za primer, da druga stranka zahteva od nje izpolnitev njene obveznosti.

Nadaljnje vprašanje pa je, ali daje zakon ogroženi stranki kakšno aktivno pravno sredstvo. Po presoji pritožbenega sodišča ta možnost izhaja iz 3. odstavka 102. člena OZ, saj lahko ogrožena stranka od druge stranke zahteva varščino in ji za izpolnitev te zahteve določi rok. Iz besedila zakona nadalje izhaja, da ima ogrožena stranka v primeru, da druga stranka v danem roku ne da zavarovanja, pravico odstopiti od pogodbe, ne pa tudi, da od druge stranke izterja izpolnitev obveznosti.

Iz navedenega je torej razvidno, da so učinki ugovora iz 102. člena OZ lahko trije: zadržanje izpolnitve, dodatno zavarovanje in prenehanje pogodbe. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da 102. člen OZ tožeči stranki ne daje upravičenja, da od tožene stranke zahteva, da izpolni svojo obveznost. Glede na navedeno je tudi pravilen sklep, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, glede na trditveno podlago v tem sporu, ni utemeljen.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče lahko samo ustrezno oblikovalo tožbeni zahtevek tako, da bi mu dodalo pogoj sočasne nasprotne izpolnitve tožene stranke. Ker pa zatrjevanje negotovosti izpolnitve zaradi poslabšanja razmer na strani tožene stranke ne daje podlage za uporabo pravila o sočasni izpolnitvi, iz katerega izhajajo prave posledice po 101. členu OZ, temveč zgolj tri že navedena upravičenja, po materialnem pravu ni podlage za to, da bi sodišče oblikovalo tožbeni zahtevek tako, ko to v pritožbi predlaga tožeča stranka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče sklepa, da uveljavljeni pritožbeni razlog ni podan. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitve 183. člena ZPP, kot tudi ne do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).