VSRS Sodba VIII Ips 74/2012

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi neopravičenega izostanka z dela 16. 11. 2009, zamude na delo 17. 11. 2009 in neopravičenih izostankov od 20. 11. do 27. 11. 2009. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Upoštevalo je, da je bila žena toženca prokuristka, ki je imela lahko tudi pooblastilo za odobravanje dopusta delavcem. Ni pa bilo dokazano, da je bil s tem načinom tožnik tudi seznanjen, oziroma da bi vedel za to, kot tudi ne, da bi bil tožniku dopust odobren le za en dan. Potem, ko je bil tožniku odrejen dopust, je bila dolžnost glede prekinitve le-tega v celoti na strani toženca. Tožena stranka ni dokazala, da je bila tožnikova odsotnost neopravičena.

2Sodišče druge stopnje je po opravljeni glavni obravnavi ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Toženec je dokazal, da je bila njegova žena pristojna tudi za odrejanje in prekinjanje dopustov delavcev, kar je priznal tudi tožnik sam, ko je ob obisku 19. 11. 2009 spraševal glede dopusta in prav tako tudi izpovedal, da kolikor 20. 11. ne bi zaspal, bi prišel na sedež podjetja, kot mu je naročila. Sodišče je tako štelo za dokazano, da bi moral tožnik 19. 11. 2009 upoštevati jasno odredbo toženčeve žene, da naslednji dan pride na sedež podjetja zaradi dela, pa tako ni ravnal in je bil v nadaljevanju, več kot pet dni, neupravičeno odsoten z dela.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi „nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP“. Navaja, da je stališče in razlogovanje sodišča druge stopnje protispisno. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbami 286. člena ZPP, saj se je tožena stranka šele v pritožbi sklicevala na to, da naj bi bila njegova žena prokurist in kot taka pooblaščena za odobravanje dopustov. Toženčeva žena tudi ni ničesar vedela o odobrenem dopustu tožniku in mu ob obisku v prostore tožene stranke ni znala in ni vedela povedati, kdaj naj bi pričel z delom, pač pa je morala za te informacije poklicati toženca. Da žena ni bila pooblaščena za odobravanje dopustov, je potrdila tudi zaslišana priča C.. Niti toženec niti njegova žena od 20. 11. dalje nista niti telefonično niti pisno ali kako drugače obvestila tožnika, da ima prekinjen dopust. Predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Po določbi tretjega odstavka 371. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijskih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati. Revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, je v postopku pred sodiščem druge stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

8Tožnik navaja, da naj bi sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo 286. člena ZPP upoštevalo dejstva, ki jih tožena stranka ni navedla najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, temveč šele v pritožbi zoper prvo odločitev, ki je bila kasneje razveljavljena. Gre za navedbe o tem, da je bila žena toženca prokuristka ter o njenih pristojnostih glede odobravanja dopustov delavcem oziroma njeno seznanjenostjo s tem. Vendar ti očitki ne držijo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnika o „prekinitvi“ dopusta oziroma o tem, da mora priti na delo obvestila preko žene, ki je bila takrat pri njej zaposlena. Ali je bila ob tem tudi prokuristka za odločitev ni bilo bistveno ob dejanskih ugotovitvah, da se je o odsotnostih oziroma dopustih delavcev posvetovala z možem kot direktorjem.

9Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Za odločitev ni pomembno ali je imela in kakšne pristojnosti žena toženca za odobravanje ali preklicevanje dopusta tožniku. Bistveno je, da je tožena stranka naročila tožniku, da se zglasi 20. 11. 2009 na delovnem mestu. Pri tem ni pomembno, ali je to storil direktor tožene stranke sam neposredno ali preko nekoga od zaposlenih. Tudi tožnik sam ne zanika, da je tak poziv prejel, nesprejemljiv pa je njegov izgovor, da tega ni storil zato, ker je zaspal. Neutemeljene so njegove navedbe, da se tudi kasneje ni zglasil pri toženi stranki, ker naj bi štel, da je še vedno na dopustu. Če ga je delodajalec pozival na delo, se normalno šteje, da delavec ni več na dopustu. Delavčeva dolžnost bi bila sporočiti delodajalcu, zakaj se pozivu na delo ni odzval.

11Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ob dejanskih ugotovitvah, da je bilo tožniku 19. 11. predočeno, da bo preverjeno, kako je z njegovim dopustom in mu je bilo istega dne sporočeno, naj se naslednjega dne zglasi na delu, je povsem jasno, da je bila na tožniku obveznost, da obvesti delodajalca, zakaj ga na delo ni. Ni mogel šteti, da je še vedno lahko na dopustu, izgovor, da je 20. 11. zaspal pa ne opravičuje njegove odsotnosti do 27. 11. 2009.

12Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13Izrek o stroških je v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.