UPRS sodba I U 2277/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 103.084,62 EUR v zvezi z novogradnjo štirih dvojčkov ter treh vertikalnih stanovanjskih nizov (stanovanjska soseska ...) na zemljiščih parc. št. 1715/5, 1715/6 – del, 1715/21 in 1715/24 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ odmeril komunalni prispevek zaradi priključitve objektov na javno cestno in javno vodovodno omrežje, pri čemer se je oprl na podatke iz predložene projektne dokumentacije. V njej so med drugim vsi objekti opredeljeni kot večstanovanjski objekti. Odmera je bila opravljena na podlagi določb Odloka o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Logatec (Logaške novice, Uradne objave, št. 4/09 in naslednji, v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Navaja, da tožnik za trditev, da je sam investiral v glavni vodovod, ni predložil nobenih dokazov. Po podatkih Občine Logatec kot lastnice vodovodnega omrežja je vodovod na zemljišču parc. št. 1825/13 k.o. ... že obstajal, zato ne drži, da ga je zgradil tožnik. Na kakšni podlagi naj bi tožnik domnevno zgradil vodovod od končnega postajališča lokalnega avtobusa do svojega kompleksa, pa občini ni znano. Neutemeljene so trditve, da je bil napačno uporabljen faktor namembnosti 1,3, saj da noben objekt ni večstanovanjski. Iz predloženega projekta namreč izhaja, da so objekti opredeljeni s šifro 11210 in 11221, ki jih Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov državnega pomena uvršča pod šifro večstanovanjski objekt. Nepravilno je tudi sklicevanje na Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za odprti prostor v Občini Logatec (Uradni list RS, št. 6/99 in naslednji, v nadaljevanju PUP), saj se njegov četrti odstavek 30. člena nanaša na izračun faktorja izrabe gradbene parcele in ne na izračun komunalnega prispevka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je njegova družba A. d.o.o. investirala v vodovod od končnega postajališča lokalnega avtobusa do njegovega kompleksa in ga predala v upravljanje Občini Logatec oz. občinskemu komunalnemu podjetju. Na ta vodovod so bili pozneje priključeni tudi drugi objekti. Organ ni upošteval tolmačenja PUP, po katerem se za objekte, ki so v celoti vkopani in zasuti s treh strani, komunalni prispevek ne obračuna. Poleg tega je tožnik moral 8. 6. 2009 svojo čistilno napravo prenesti v upravljanje Komunalnemu podjetju Logatec. V zadevi je bil napačno uporabljen indeks 1,3 za namembnost, saj navedeni objekti niso večstanovanjski. Meni, da bi moral prvostopenjski organ sam priskrbeti podatke o dejstvih, o katerih vodi evidenco državni organ, v nasprotnem primeru pa bi moral tožnika pozvati k predložitvi dokazov. Ker ni tako ravnal, je bistveno kršil določbe postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo še enkrat podrobno pojasnjuje razloge za odločitev. Med drugim poudarja, da sama nima nobene pogodbe, iz katere bi bilo razvidno, da je tožnik investiral v vodovod in ga predal v upravljanje toženki oz. njenemu komunalnemu podjetju. Četrti odstavek 30. člena PUP, na katerega se sklicuje tožnik, ne ureja izračuna višine komunalnega prispevka, poleg tega pa se območje nameravanega posega oz. tožnikova zemljišča ne urejajo z navedenim PUP, ampak z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij v Občini Logatec. Sklicevanje na čistilno napravo, ki da jo je tožnik prenesel v upravljanje komunalnemu podjetju, je nerazumljivo, saj komunalni prispevek za kanalizacijo in čistilno napravo ni bil odmerjen. Tožnikove navedbe o možnostih zmanjševanja komunalnega prispevka so napačne, saj se postopek odmere komunalnega prispevka vodi v skladu s pozitivno zakonodajo, ki tudi določa pogoje glede oprostitev plačila komunalnega prispevka. Tožnik teh zahtev v postopku ni izpolnjeval. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi ponavlja očitke, ki jih je navedel že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Ker je drugostopenjski organ nanje pravilno in izčrpno odgovoril, se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja:

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, da je bil komunalni prispevek odmerjen na podlagi obvestila Upravne enote Logatec, da je tožnik vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo štirih dvojčkov in treh vertikalnih stanovanjskih nizov na uvodoma navedenih zemljiščih v k.o. ... Upravna enota je občino pozvala, naj obračuna komunalni prispevek za potrebe novogradnje. Temu obvestilu je bila priložena vodilna mapa PGD št. 03/2009 in njegova dopolnitev.

Na podlagi navedenega je organ ravnal pravilno, ko se je pri odmeri komunalnega prispevka oprl na podatke, ki jih je tožnik navedel v PGD, saj je na tej podlagi zahteval tudi izdajo gradbenega dovoljenja. Po 80. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je namreč zavezanec za plačilo investitor objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Na novo se priključuje tudi objekt, ki bo zgrajen, torej novogradnja, zato pomeni v tem primeru obveznost plačila komunalnega prispevka obveznost, ki nastane zaradi načrtovane gradnje objekta. Kakšna gradnja je načrtovana, pa je razvidno iz PGD, ki mora biti priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka drugega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), plačani komunalni prispevek pa je pogoj za njegovo izdajo (5. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Glede na navedeno se je organ tudi pri ugotavljanju namembnosti načrtovanih stavb pravilno oprl na podatke iz priložene projektne dokumentacije, v kateri so, kar ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v vodilno mapo PGD, dvojčki opredeljeni s šifro 11210 (dvostanovanjske stavbe), vertikalni nizi pa s šifro 11221 (večstanovanjske stavbe).

Po 6. členu Odloka o programu opremljanja se za določanje faktorja dejavnosti, ki se upošteva pri izračunu komunalnega prispevka, upošteva prav navedena Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (CC-SI). Isti člen s faktorjem dejavnosti 1,3, ki je bil uporabljen tudi v obravnavani zadevi, vrednoti objekte, ki imajo v omenjeni uredbi šifro CC-SI 112. S to šifro pa je bila v Prilogi 1 omenjene uredbe (Uradni list RS, št. 33/03 in naslednji), veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, označena skupina „večstanovanjske stavbe“, med katere so bile uvrščene tako dvostanovanjske (šifra 11210) kot tri- in večstanovanjske stavbe (šifra 11221). Enako klasifikacijo ima tudi sedaj veljavna Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/11).

Tožnikove trditve, da v obravnavanem primeru ne gre za večstanovanjske objekte, so torej v nasprotju z dokumentacijo, ki jo je predložil v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Na podatke v PGD je upravni organ pravilno oprl tudi ugotavljanje tlorisne površine posameznega objekta kot enega od elementov za odmero komunalnega prispevka. Po prvem odstavku 82. člena ZPNačrt se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oz. glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Sklicevanje na določbe PUP in njihovo tolmačenje o neupoštevanju vkopanih površin so zato tudi v tem pogledu neutemeljene.

Za odločitev v zadevi pa so neupoštevne tudi tožbene navedbe o tem, da je tožnik sam zgradil del vodovoda do stanovanjske soseske, saj so pavšalne, zaradi česar njihov preizkus ni mogoč.

Pritožbeni organ je v zvezi z navedeno trditvijo poudaril, da tožnik zanjo ni predložil nobenih dokazov. Temu tožnik ne oporeka, v tožbi pa ne pojasni, zakaj računov, ki jih je priložil tožbi, ni predložil že v pritožbenem postopku. Zato so tožbi priloženi računi nedovoljeni novi dokazi v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Po navedeni določbi namreč stranke ne smejo predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Tudi sicer računi sami po sebi ne pomenijo, da je šlo v konkretnem primeru za gradnjo v skladu z dogovorom z občino. Tega tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje. V postopku za odmero komunalnega prispevka se namreč lahko zavezanec sklicuje na svoje stroške izgradnje komunalne opreme le v primeru, kadar je to opremo gradil v dogovoru z občino, ki je sicer po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, enako pa je določal tudi prej veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v prvem odstavku 138. člena. Ker se šteje, da je investitor z gradnjo po pogodbi v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil, je po četrtem odstavku 78. člena ZPNačrt dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka v primeru, če bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo priključil tisto, ki jo je zgradil sam.

Poleg navedenega bi bil glede na tako določbo četrtega odstavka 78. člena ZPNačrt tožnikov ugovor, da je sam zgradil del vodovoda, pravno pomemben le v primeru, ko bi mu bil sporni komunalni prispevek obračunan tudi za del, ki naj bi ga po lastnih zatrjevanjih zgradil sam. Tega pa v tožbi ne trdi, niti ne izpodbija ugotovitve pritožbenega organa, da je po podatkih Občine Logatec kot lastnice vodovodnega omrežja vodovod na zemljišču parc. št. 1825/13 k.o. ... že obstajal in da ga torej ni zgradil tožnik. Iz navedenega po mnenju sodišča tudi izhaja, da je tožniku zaračunan komunalni prispevek za priključevanje na javni vodovod, ki poteka po zemljišču parc. št. 1825/13.

Nenazadnje pa tožnik ne predlaga niti dokazov za trditev, da je zgrajeni del vodovoda predal v upravljanje občini. V skladu s petim odstavkom 78. člena ZPNačrt je namreč občina dolžna prevzeti tako zgrajeno komunalno opremo, ko je zanjo izdano uporabno dovoljenje Gre za golo trditev, ki je ni mogoče preizkusiti, še zlasti, ker je že občinski pritožbeni organ v svoji odločbi navedel, da mu ni znano, na kakšni podlagi naj bi bil domnevni poseg s strani tožnika opravljen. Tudi po 11. členu Odloka o programu opremljanja se pri odmeri komunalnega prispevka na zahtevo zavezanca upoštevajo le njegovi plačani prispevki za gradnjo posameznih komunalnih vodov. Gre torej za plačila, s katerimi je zavezanec v preteklosti prispeval k izgradnji obstoječe komunalne infrastrukture. Tudi iz navedenega izhaja, da se zavezanec ne more sklicevati na stroške, ki jih je imel s komunalno infrastrukturo, za gradnjo katere se je sam odločil z namenom nadaljnje gradnje objektov, ki je dopustna le na komunalno opremljenih zemljiščih (drugi odstavek 72. člena ZPNačrt).

Ker v zadevi ni sporno, da tožnikova zemljišča ležijo v obračunskem območju obstoječega vodovoda, je zato organ pravilno odmeril komunalni prispevek za to vrsto komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Toženka zato ni upravičena do povračila stroškov odgovora na tožbo.