VSL sodba II Cp 420/2012

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženko zavezalo k plačilu 9.490,80 EUR prvotožnici in enakega zneska drugotožniku. Toženko je nazadnje obsodilo še na povračilo njunih pravdnih stroškov v višini 1.718,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga bodisi spremembo, bodisi razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožnica opozarja na datum na posojilni pogodbi ter datum na poroštvenih izjavah. Meni, da je z izjavo poroka več kot očitno nekaj narobe, saj je na njej datum 9. 5. 1990, na pogodbi pa 16. 5. 1990. To bi pomenilo, da sta poroka jamčila za kredit, ki ga še ni bilo. Meni tudi, da bi moralo sodišče v tej smeri zavzeti dokazno oceno. Trdi tudi, da je tožena stranka tudi v tej smeri podala ugovor in predlagala, da se jo zasliši. Tega pa sodišče ni storilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

2Dalje pritožba trdi, da sodišče ni ugotovilo, kolikšen znesek naj bi poroka na račun domnevne pogodbe plačala. Sodišču očita, da ni zavzelo ocene o dokazni vrednosti listin, ki jih je predložila tožeča stranka.

3Vztraja tudi pri ugovoru pasivne legitimacije, saj naj bi bil dolžnik tudi tedanji mož toženke. Gre namreč za dolg iz skupnega zakonskega življenja.

4Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Glede na vsebino pritožbe, ki po ugotovitvah pritožbenega sodišča presega trditveno podlago tožene stranke, kakor je bila podana pred sodiščem prve stopnje, in glede na očitke, da se sodišče do številnih prvin procesnega gradiva ni opredelilo, pa bi se moralo, bo pritožbeno sodišče uvodoma povzelo, kakšna je bila trditvena podlaga tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ta se je nanašala na:

- ugovor zastaranja (ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo);

- na vprašanje pasivne legitimacije češ, da bi moral biti tožen tudi tedanji mož toženke (tudi ta ugovor je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo – k razlogom na 4. strani sodbe pritožbeno sodišče nima kaj dodati);

- na višino terjatve, češ da je drugotožnik sam kriv, da toženka ni mogla odplačati kredita (tudi na te navedbe je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo in sicer na 6. strani sodbe).

Vsa ostala trditvena podlaga tožene stranke je bila nekonkretizirana, pavšalna, pa še sprenevedava obenem. Gre za navedbe na glavni obravnavi, kjer tožnikoma očita, da nista predložila dokaza o tem, da sta dolg plačala (kar ni res – listine A16, A17, A21 in A22 predstavljajo sklenjen dokazni krog). Dalje gre za povsem nekonkretizirane navedbe z glavne obravnave, „da je tožena stranka pravdni zastopnici po telefonu povedala, da naj bi šlo med njo in drugotožečo stranko dejansko še za eno kreditno pogodbo, po kateri je bila ona porok drugotožeči stranki in da bo listine poskušala pridobiti in jih prinesti na prvi narok, kar pa ji je bolezen preprečila.“ (list. št. 31).

7Slednje ne ustreza pojmu trditvene podlage, marveč gre za prazno, izmikajoče, neresno in pavšalno navajanje, na katerega vsebinsko sploh ni mogoče odgovarjati.

8Tožeča stranka je, nasprotno, podala jasno trditveno podlago:

- da sta bila tožnika poroka za toženkin dolg po kreditni pogodbi;

- da toženka dolga ni poravnala;

- da sta dolg v višini 8.200,00 EUR (vsak posebej) poravnala onadva; skupaj torej 16.400 EUR;

- da jima je v zvezi z njunim poroštvenim položajem nastala še dodatna škoda, ki sta jo tako po izvoru kot zneskovno konkretno opredelila.

9Poleg tega sta tožnika navedla še dejstva, ki opisujejo, kako je kreditodajalec dolg terjal (v sodnem postopku) tako od dolžnice kot od njiju, kako je dolg naraščal in kakšne so bile okoliščine njunega končnega plačila.

10Za vse te navedbe sta predložila listinske dokaze. Sodišče prve stopnje jih je dokazno ocenilo in na njihovi podlagi ugotovilo dejansko stanje, katerega pravilnost pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

11Glede na prej opisano ugovorno trditveno podlago se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do ničesar več od tega, kar je vsebovano v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitki, ki sodišču prve stopnje očitajo, da se ni opredelilo do listin in njene vsebine, so zato neutemeljeni.

12Nekorektna je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni ugotovilo, kolikšen znesek naj bi tožnika plačala. Nasprotno, te ugotovitve so jasno navedene na 5. in 6. strani sodbe. Navedeni so tudi razlogi za tako ugotovljena dejstva.

13Okoliščine glede datumov na pogodbi ter na poroštvenih izjavah (na kar sedaj opozarja pritožba), niso nekaj, kar bi vzbujalo dvom v verodostojnost listin. Možnih razlag, da sta poroštveni izjavi datirani z 9. 5. 1990 ter da se sklicujeta na kreditno pogodbo z dne 16. 5. 1990, je več. Od tega, da gre za pisno pomoto, do tega, da je bila kreditna pogodba vnaprej predvidena. Poroštvo je namreč mogoče prevzeti tudi za določeno bodočo obveznost (drugi odstavek 1016. člena OZ (1)). Nobenega razloga torej ni bilo, da bi se sodišče po uradni dolžnosti opredeljevalo do te dejanske okoliščine. Ob dejstvih, da sta tožnik in toženka dolg plačala, sploh pa ob dejstvu, da je zoper vse tri prav iz tega poroštveno-kreditnega razmerja banka vodila postopek izterjave, ni bilo namreč nobenega razloga, da bi sodišče zaradi prej opisanih datumov kakorkoli podvomilo v pristnost listin. Do tega se tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati, ker na to okoliščino nobena stranka pred sodiščem prve stopnje ni opozorila in temu torej nihče (vse do sedaj) sploh ni posvečal pozornosti.

14Prav tako je neutemeljen procesni očitek, da je sodišče z neizvedbo dokaza z zaslišanjem strank kršilo določbe ZPP (2) in stranke prikrajšalo v procesnih pravicah. Nekorektna je v zvezi s tem procesnim očitkom tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka podala ugovor v smeri napačnih datumov in da je v zvezi s tem tudi predlagala lastno zaslišanje. Pravkar opisana teza je neresnična in torej pritožbenemu sodišču nekorektno podtaknjena. Glede same neizvedbe dokaza pa je mogoče reči le to, da je sodišče sprejelo dokazni sklep in ta je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen. Vsa pravno relevantna dejstva so bila dokazana z listinami, dokazni predlog tožene stranke glede zaslišanja strank pa je bil vsebinsko prazen oz. nesubstanciran (7. in 212. člen ZPP). O tem priča samo procesno gradivo: odgovor na tožbo (list. št. 14 do 16) in navedbe tožene stranke na glavni obravnavi (list. št. 30 do 32).

15Sedaj, ko je bilo odgovorjeno na vse neutemeljene pritožbene navedbe ter ob ugotovitvi, da ni podanih niti razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je mogoče v dveh stavkih povedati še bistvo: Ker toženka ni plačala dolga, za katerega sta bila tožnika poroka, sta ga bila zanjo primorana plačati onadva. Pravno in moralno pravilen je zato sklep, da jima je to zdaj toženka dolžna vrniti. Procesno pooblastilo za potrditev sodbe, katerega bistvo je pravkar povedano, je podano v 353. členu ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami)