VSL sodba I Cp 884/2012

I. Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z odločbo z dne 17. 10. 2011 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi umika tožbenega zahtevka za znesek 3.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2003 dalje, pravdni postopek v tem delu ustavi in dopustilo razširitev tožbenega zahtevka s podrejenim tožbenim zahtevkom z dne 8. 9. 2011. S sodbo pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno, namesto obveznosti izročitve parcele v izmeri 1.000 m2, tožniku plačati 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2003 dalje, v roku 15 dni; ugodilo pa podrejenemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku izročiti v last in posest parcelo št. 980 k.o. X, prosta vseh bremen, v roku 15 dni, da sta dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal kot lastnik nepremičnine, v roku 15 dni, dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo pri parceli št. 980 k.o. X mogoč izbris zaznambe statusa zaščitene kmetije in vseh hipotek, v roku 15 dni, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške celotnega pravdnega postopka.

2Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložil tožnik, zoper izrek o stroških pa sta pravočasno pritožbo vložila tudi toženca.

3Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je zastaran. Sodišče ugovora zastaranja ne bi smelo upoštevati, saj sta ta ugovor toženca podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (pred tem že večkrat ponovljenega sojenja). Gre za nedovoljeno novoto, do česar se je opredelila tudi novejša sodna praksa (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 302/2011). Pritožbeni ugovor zastaranja predstavlja nedovoljeno novoto, razen, če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla navesti. Česa takšnega pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti (tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2003 postavil tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska, ugovor zastaranja pa sta toženca postavila šele na naroku dne 17. 10. 2011). Tudi sicer zahtevek ni zastaral, zapadel je šele, ko se je izkazalo, da toženca nista pripravljena izpolniti zahtevka na izročitev primerne nepremičnine, to je z dnem 9. 3. 2003, toženca navedbi tožnika glede zapadlosti denarnega zahtevka tudi nista nikoli oporekala. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je s tožbo v celoti uspel. Zato je upravičen do povrnitve celotnih stroškov postopka. Tudi sicer je obrazložitev sodišča v tem delu sama s seboj v nasprotju. Ne gre za situacijo, ko toženca ne bi dala povoda za tožbo.

4Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Toženca se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku naloži, da tožencema povrne vse stroške postopka. Navajata, da je sodišče s sodbo z dne 15. 6. 2009 zavrnilo vse tožnikove zahtevke, z izpodbijano sodbo pa še njegov četrti zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku, katerega sta toženca takoj po postavitvi pripoznala. Ob uporabi tretjega odstavka 154. člena in 157. člena ZPP, bi moralo sodišče odločiti, da je tožnik dolžan tožencema povrniti vse stroške postopka. Tožnik je uspel le s sorazmerno majhnim delom in še to s tistim, ki je bil pripoznan in tožniku sugeriran prav s strani tožencev. Toženca sta vseskozi tožniku hotela izročiti parcelo, ki sta mu jo dolžna izročiti na podlagi izročilne pogodbe. Problem je bil v tem, da tožnik ni hotel sprejeti nobene ponujene parcele. Stroški cenilca Ž so nastali iz razloga, ker je tožnik zahteval plačilo denarne protivrednosti parcele, kljub temu, da za to ni imel podlage v pogodbi, ne pa zato, ker sta toženca podala ugovor zastaranja. Pretežni del stroškov je nastal zaradi ravnanj tožnika, odgovoren je tudi za stroške, ki jih je povzročil njegov pravni prednik. Tudi ne drži, da je na strani tožencev izkazanih premalo aktivnosti za ugoditev zahtevku, podredni zahtevek je tožnik postavil prav na iniciativo tožencev. Takoj, ko je bil postavljen, sta ga toženca pripoznala.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pravni prednik tožnika (oče I. D.) je z izročilno pogodbo z dne 11. 5. 1987 (priloga A1), svoje kmečko posestvo s hišo in gospodarskimi poslopji, vpisano v vl. št. 52 k.o. X, izročil hčerki M. B. in zetu R. B. (tožencema). K izročilni pogodbi so dali soglasje vsi njegovi potomci, ki jim je izročitelj z isto pogodbo "v popolni dedni odpravek" namenil določene nepremičnine, tožniku "parcelo za gradnjo hiše v približni izmeri 1.000 m2 v breme prevzemnikov" (točka 5 c izročilne pogodbe). Pravni prednik tožnika je s tožbo zahteval razvezo izročilne pogodbe, potem, ko je izročilna pogodba ostala v veljavi, je tožnik od tožencev terjal izpolnitev v pogodbi opisanega "dednega odpravka". Po večkratnih spreminjanjih zahtevkov, je dokončno zahteval, primarno izplačilo 32.000,00 EUR kot nadomestno izpolnitev pogodbene obveznosti, podredno pa izročitev parcele št. 980 k.o. X, proste vseh bremen (izbris zaznambe statusa zaščitene kmetije, izbris vseh hipotek). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na izplačilo 32.000,00 EUR zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je zahtevek zastaral.

8Odločitev je pravilna, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov. Tožnikov zahtevek temelji na izpolnitvi terjatve iz točke 5 c izročilne pogodbe, to je terjatve na izročitev nepremičnine z določenimi lastnostmi. Iz pogodbe ni razvidno, da mu v primeru nemožnosti izpolnitve (138. člen ZOR, 117. člen OZ), pripada določen denarni znesek, da bi šlo za obligacijo, pri kateri bi morala dolžnika (toženca) opraviti eno ali drugo izpolnitev (členi 403 do 408 ZOR, 384 do 389 OZ - alternativna obligacija materialnega prava). Pa tudi, če bi bila toženca dolžna tožniku izplačati protivrednost v denarju, če izpolnitev v naravi ne bi bila mogoča, bi šlo za nadomestno izpolnitev, ki bi zapadla šele z ugotovitvijo, da je izročitev nepremičnine z lastnostmi iz pogodbe, nemogoča. Tožnik torej sploh nima tožbenega zahtevka na plačilo denarnega zneska iz pravne podlage, ki jo uveljavlja oziroma je bil ta postavljen preuranjeno oziroma je ta neutemeljen, ker je bilo ugotovljeno, da obstaja možnost izpolnitve terjatve v naravi, v obliki parcele št. 980 k.o. X. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, v posledici pa pravilno in zakonito ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku. Zoper odločitev o ugoditvi podrednemu tožbenemu zahtevku, se toženca nista pritožila, za izpodbijanje tega dela odločitve, pa tožnik, po zavrnitvi pritožbe zoper odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka, nima (več) pravnega interesa.

9Pravilna je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom ni uspel, zato ni mogoče govoriti o popolnem uspehu tožnika v pravdi, pri čemer je s primarnim zahtevkom nastalo precej stroškov, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Upravičeno je sodišče prve stopnje tudi izpostavilo, da stroški ne bi nastali, če tožnik ne bi večkrat spreminjal svojega mnenja in tožbenega zahtevka, katera parcela ustreza pogodbenim določilom. Ni mogoče zato pritrditi pritožbenim trditvam tožnika, da je šteti, da je v pravdi v celoti uspel. Po drugi strani pa je sprejemljiv tudi očitek sodišča prve stopnje tožencema, da sta izkazala premalo aktivnosti za ugoditev tožbenemu zahtevku, glede na to, da je izpolnitev terjatve iz izročilne pogodbe, terjala sodelovalno dolžnost obeh pravdnih strank, zato tudi ni mogoče govoriti o tem, da toženca nista dala povoda za tožbo (157. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tako sprejema tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da upoštevaje konkretne okoliščine (dolgoletnega) postopka, vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

10Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Pravdni stranki sami nosita tudi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspeli, toženca pa sama nosita tudi stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj pritožbeno sodišče šteje, da ne gre za potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP).