VSRS Sklep VIII Ips 178/2011

Revizija se zavrne.

1Tožnik je bil poslanec Državnega zbora. Mandatno volilna komisija Državnega zbora je 24. 3. 2010 sprejela sklep, da se v času, ko poslanec začasno ne more opravljati poslanske funkcije, za pravice do materialnih in drugih pogojev za delo, smiselno uporabljajo določbe 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Na podlagi takega sklepa je predsednik mandatno volilne komisije izdal sklep, št. 90-2/2010-Pr/S z dne 24. 3. 2010, da tožniku od 13. 3. 2010 do dne prenehanja pripora mirujejo pravice do materialnih in drugih pogojev za delo poslancev, in sicer: do plače in nadomestila plače, pravice, ki so vezane na delovno dobo in socialno zavarovanje, pravice do drugih prejemkov in povračil, pravica do dopusta ter pravice do drugih pogojev za delo poslancev. Tožnik je s tožbo, vloženo 18. 2. 2011, zoper Republiko Slovenijo, zahteval ugotovitev, da je navedena odločba z dne 24. 3. 2010 nezakonita ter brez vsake pravne veljave, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati in izplačati plačo oziroma nadomestilo plače od meseca aprila 2010 do meseca decembra 2010.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno. Presodilo je, da se za urejanje delovnopravnega položaja oziroma mandata poslancev sicer prvenstveno uporabljajo določila Zakona o poslancih (v nadaljevanju ZPos), vendar so relevantna tudi določila ZDR, in sicer določbe, ki jih ne ureja ZPos. Tako se uporabljajo tudi določbe 204. člena ZDR, ki določa postopek in roke za sodno varstvo v primerih, ko delodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti. Sodišče je štelo, da je rok 30 dni začel teči 17. 5. 2010, ko je tožnik prejel negativen odgovor na svoj ugovor zoper citirano odločbo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožba glede na določbe 204. člena ZDR vložena prepozno. Štelo pa je, da je rok za sodno varstvo pričel teči že 12. 4. 2010, ko je iztekel osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti, ki jo je tožnik zahteval z ugovorom zoper sporno odločbo.

4Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Ne strinja se s stališčem sodišč, da je v obravnavani zadevi mogoče uporabiti določbe ZDR ter eventualno pravno praznino zapolnjevati tako, da se z nelogično in neargumentirano analogijo poišče zakonska norma v nekem drugem zakonu, konkretno Zakonu o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Odločitve sodišča druge stopnje v tem delu tudi ni možno preveriti, s pomanjkljivo obrazložitvijo pa je bila tožniku odvzeta možnost, da ustrezno in argumentirano izpodbija odločbo. S tem je sodišče kršilo tožnikovo ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Poleg tega tudi ni mogoče enačiti poslanca s sodnikom oziroma šteti, da ZPos ureja identične pravice kot ZSS ter da je posledično temu možno uporabiti za oba zakona isto pravno podlago v primeru domnevnih pravnih praznin. Če že, bi moralo sodišče primarno vpogledati ureditev v Zakonu o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča, da v obravnavanem primeru „ne gre za čisti denarni zahtevek“. Gre za spor glede pravice do izplačila plače oziroma nadomestila plače poslancu, za kar so relevantna določila ZPos, Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) in Poslovnika državnega zbora. Postopek v primeru, ko funkcionar ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju z ZSPJS, ureja ta zakon v 3.a členu in ne napotuje na ZDR in ne določa roka za vložitev tožbe. Gre za denarno terjatev, ki se lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Odločba z dne 24. 3. 2010 tudi ni upravni akt, zato je zgrešen zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik izpodbija dokončno odločbo.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

7Tožnik v reviziji ne navede izrecno nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko bila revizijski razlog. Neutemeljeno pa se sklicuje na kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave. Ta ustavna določba zagotavlja pravico do pritožbe in drugih rednih pravnih sredstev, ne pa tudi do izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sodbe. Pravica do pritožbe pa tožniku ni bila odvzeta, nenazadnje pa tudi pravica do revizije ne, saj je to pravno sredstvo vložil in v obravnavani reviziji izpodbija pravnomočni sklep o zavrženju tožbe.

8Odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne je procesna odločitev. Vendar je v obravnavani zadevi tudi za odločitev o tem treba najprej ugotoviti, kakšna je materialno pravna podlaga tožnikovih tožbenih zahtevkov, ker je od tega odvisno, ali je revizija dovoljena, kot tudi po kakšnem postopku in v kakšnih rokih lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo.

9Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta (samo) vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Glede na tožbeni zahtevek vrednost spornega predmeta v tem sporu presega revizijski minimum (drugi odstavek 367. člena ZPP).

10Sistem plač funkcionarjev, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje, ureja ZSPJS. Tožnik je bil poslanec Državnega zbora, torej funkcionar v okviru definicije po 3. točki 2. člena ZSPJS. Plače funkcionarjev se po drugem odstavku 3. člena ZSPJS določajo z odločbo oziroma sklepom, torej z aktom pristojnega organa, ki je v primeru Državnega zbora Mandatno volilna komisija (36. člen Poslovnika Državnega zbora). Da je bila tožniku plača določena in da je bila v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, ni predmet spora. Predmet spora je zakonitost odločbe z dne 24. 3. 2010, ki ne predstavlja odločbe o določitvi plače, temveč odločbo o mirovanju pravic do materialnih in drugih pogojev za delo poslancev, vključno s plačo. Gre za povsem drug institut delovnega prava (51. člen ZDR), kot ga ureja 3. člen ZSPJS.

11Bistveno za odločitev je tako najprej vprašanje, ali je določba 51. člena ZDR pravilna in zakonita pravna podlaga za izpodbijano odločbo Mandatno volilne komisije o mirovanju pravic poslanca. Od odgovora na to vprašanje je odvisna presoja, ali se odločitev nižjih sodišč pravilno sklicuje na določbe prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR o postopkih in rokih za sodno varstvo.

12ZPos res nima izrecne določbe o podrejeni uporabi določb ZDR za odločanje o pravicah in obveznostih poslancev. Toda v določbah o materialnih in drugih pogojih za delo poslancev (členi od 23 do 35) izhaja iz predpostavke, da se poslancu čas opravljanja funkcije šteje v delovno dobo in je v tem času tudi socialno zavarovan po predpisih, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju (27. člen ZPos). Ureja pa ZPos posebnosti glede pravic poslancev do plače, nadomestil in drugih osebnih prejemkov ter povračila stroškov v primerjavi z enakimi pravicami, ki jih sicer imajo tudi osebe v delovnem razmerju.

13Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih – ZS). Ker ZPos nima izrecne in jasne določbe o tem, kako ravnati v primeru, ko je poslanec priprt, pride v poštev uporaba predpisov, ki ureja podoben primer. To pa je lahko le ZDR, ki v 51. členu določa, da med priporom mirujejo pravice in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela, oziroma v primeru poslanca, na opravljanje funkcije. Odločitev o mirovanju pravic zaradi pripora ne vpliva na mandat poslanca, enako kot suspenz pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Ker delavec ali poslanec v času pripora ne opravljata svojega dela, jima le pravice, ki so vezane na opravljanje dela, v tem času mirujejo.

14Ne glede na to, na kakšen način je izvedena odločitev o mirovanju pravic in obveznosti (lahko tudi le z dejanskim ravnanjem), ZDR v prvem in drugem odstavku 204. člena predpisuje ravnanje prizadetega delavca za varstvo pravic in sodno varstvo. Določa obveznost predhodnega pisnega zahtevka za izpolnitev obveznosti in rok za sodno varstvo. Smiselno enake obveznosti veljajo tudi za poslanca, ki mu zaradi pripora mirujejo pravice, vezane na opravljanje funkcije. Tožena stranka je o mirovanju pravic odločila s posebno odločbo. Tožnik je štel, da so bile s tem kršene njegove pravice, kot so mu bile določene na podlagi ZPos in je zoper odločbo ugovarjal in zahteval njeno razveljavitev, torej izpolnitev obveznosti, vezanih na funkcijo poslanca.

15Ne glede na to, od katerega datuma se šteje rok za sodno varstvo, tistega, ki ga je upoštevalo sodišče prve, ali tistega, ki ga je upoštevalo sodišče druge stopnje, je tožba vložena po poteku 30 dnevnega roka iz drugega odstavka 204. člena ZDR. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).