VSL sklep Cst 148/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče upravitelju izdalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, navedenih v predlogu upravitelja z dne 26.4.2012, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, uveljavljal pa je pritožbena razloga bistvenih postopkovnih kršitev in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za izdajo soglasja k izplačilu, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritrditi je pritožniku, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep vsebinsko prazen, saj navaja le, da upraviteljev predlog ustrezno upošteva stroške, ki so običajno potrebni za izvedbo dejanj v postopku in običajne zneske teh stroškov.

5Iz upraviteljevega predloga izhaja, da ima sklenjeno najemno pogodbo za tovarno asfalta H. in betonarno, in da po tej pogodbi stroški investicijskega vzdrževanja bremenijo najemodajalca. Gre za nakup rezervnih delov, potrebnih za ohranjanje vrednosti opreme in preprečitev morebitne škode, saj v primeru neizvedbe menjave le teh obstaja nevarnost povzročitve bistveno večjega defekta postrojenj in s tem višjih stroškov popravil, kot jih ima stečajni dolžnik ta trenutek z nakupom novih. Upravitelj je pridobil predračune za originalne rezervne dele v skupnem znesku 53.594,00 EUR. Seznam teh predračunov (in ne predračune) je priložil predlogu. Ocenjuje, da gre za nujno potreben strošek stečajnega postopka.

6Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbeno trditvijo, da investicijska vlaganja v premoženje stečajnega dolžnika nikoli niso nujen in potreben strošek stečajnega postopka. Tak strošek je lahko nujen in potreben, če je tudi ekonomsko upravičen. Po mnenju pritožnika pa bo z investiranjem v popravilo nastala le škoda za stečajno maso, ker vloženih sredstev ne bo mogoče iztržiti pri prodaji premoženja.

7Izhajajoč iz dejstva, da upravljanje stečajne mase obsega tudi možnost oddaje premoženja stečajnega dolžnika v najem, s čimer naj bi se pridobila sredstva za čim boljše poplačilo upnikov, v zvezi z oddajo opreme stečajnega dolžnika v najem (asfaltne baze in betonarne) pa naj bi nastali tudi stroški investicijskega vzdrževanja, bi torej prvostopenjsko sodišče moralo tehtati ekonomsko upravičenost teh stroškov glede na koristi, ki naj bi jih imela oddaja opreme v najem za stečajno maso, za kakšne rezervne dele sploh gre in na podlagi česa je stečajni upravitelj sploh ugotovil potrebnost menjave določenih delov opreme. Te presoje prvostopenjsko sodišče ni opravilo, zato izpodbijanega sklepa glede nujnosti in potrebnosti stroškov investicijskega vzdrževanja kot stroškov stečajnega postopka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8Utemeljeni upnikovi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).