VSL sodba I Cp 370/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče na Jesenicah je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega B. B. z dne 26.11.1997. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 857,64 EUR v roku 15-tih dni s pripadki.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da so dediči res nujni sosporniki, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pri ostalih zakonitih dedičih ni bilo pravnega interesa za vodenje postopka. Dediščini so se odrekli v korist tožniku. Ta je imel zato edini pravni interes za vodenje postopka in to le zoper toženko, ki bi jo sodišče zato moralo šteti kot pasivno legitimirano. Predložene izjave so bile ne glede na to, da so bile napisane v srbsko-hrvaškem jeziku, vsem razumljive. Tožeča stranka se je držala sklepa zapuščinskega sodišča, ki je le njega napotilo na vložitev tožbe zoper oporočno dedinjo. Sodišče bi moralo slediti predlogu tožeče stranke in dopustiti razširitev tožbe ob upoštevanju 2. odstavka 98. člena ZPP. Tožeča stranka se je namreč zavezala v roku 30-tih dni predložiti pooblastilo za zastopanje preostalih dedičev. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbe postopka. Sklep, da se razširitev tožbe ne dopusti, je nezakonit in nepravilen.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je neutemeljena.

5Pritožba materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da so v sporu o veljavnosti oporoke nujni sosporniki vsi zakoniti dediči, ne oporeka, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče.

6Pri tem je nepomembno ali imajo posamezni zakoniti dediči pravni interes za vodenje pravde, kjer so svoje dedne deleže (že) odstopili tožniku. Odstop dednega deleža namreč ne pomeni odpovedi dediščini in s tem izstopa iz skupnosti dedičev. Ob zapustnikovi smrti je namreč nastala glede zapustnikovega premoženja med sodediči skupnost, ki praviloma traja do razdelitve zapuščine. Do takrat pa dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (1. odstavek 145. člena ZD). Subjekti dediščine so zato vsi dediči kot enota, vsem gredo pravice in obveznosti, ki zapuščino sestavljajo. Zato spora o tem, ali je veljavna oporoka, ki se nanaša na zapuščinsko premoženje, ni mogoče rešiti različno za posameznega zakonitega dediča in so zato v pravdi vsi enotni in tudi nujni sosporniki. V kolikor pa le-ti zaradi takšnega odstopa niso imeli interesa za vodenje pravde, bi jih tožnik moral navesti na pasivni strani(1).

7Na aktivni ali pasivni strani bi morali sodelovati vsi nujni sosporniki ne glede na to, da je zapuščinsko sodišče s sklepom, s katerim je prekinilo zapuščinski postopek, na pravdo napotilo le tožnika. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost in zapuščinsko sodišče s svojim sklepom na to ne more vplivati. Tožnik na napotitveni sklep v tem pogledu tudi ni vezan.

8Ima pa pritožba prav, ko sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka in sicer zmotno uporabo 98. v zvezi z 2. odst. 191. člena ZPP.

9Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, 2. odstavek 191. člena ZPP dovoljuje, da se ob pogojih, ki so določeni v 1. odstavku istega določila, pridruži tožniku nov tožnik. Nov tožnik se tožniku priključi z izjavo, ki jo lahko da sam ali po pooblaščencu, ki mora ob tem predložiti pooblastilo (1. odstavek 98. člena ZPP). V kolikor to stori brez pooblastila, pride do nastanka situacije, ki jo ureja 2. odstavek istega določila. Po tej določbi sodišče takšni osebi lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko, vendar pa ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljeno pravdno dejanje. In točno do takšne situacije je v konkretnem primeru tudi prišlo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec je namreč navedel ostale zakonite dediče kot nove tožnike in prosil za rok za predložitev njihovih pooblastil oziroma odobritev opravljenega pravdnega dejanja (vstop v pravdo na tožeči strani).

10Drugačno razumevanje tožnikovega dejanja ni pravilno in tudi sicer ne vzdrži logične presoje, saj gre pri razširitvi tožbe (ZPP jo tudi sicer predvideva le na pasivni strani) vedno za procesno dejanje tožnika samega in ne za dejanje, ki bi ga lahko (po pooblaščencu) opravila tudi oseba, ki še ni pravdna stranka. Za razširitev tožbe, ki je kot rečeno vedno njegovo lastno procesno dejanje, zato tudi ne potrebuje pooblastila osebe na katero je razširil tožbo, ampak je po ZPP potrebno le njeno soglasje (primerjaj 2. odstavek 191. člena ZPP). V konkretni situaciji je tožnik v pogledu ostalih zakonitih dedičev nastopal dejansko kot poslovodja brez naročila in nobenega razloga ni, da sodišče prve stopnje ne bi uporabilo zakonske možnosti, da začasno dopusti opravo procesnega dejanja po osebi brez pooblastila.

11Je pa odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, kljub temu pravilna in zato ugotovljena kršitev ne more biti upoštevna (1. odstavek 339. člena ZPP).

12Po 61. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) lahko, če je bil zapustnik nesposoben za razsojanje ali če je bil z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko ali jo je napravil zaradi zvijače ali zato, ker je bil v zmoti, tisti, ki ima pravni interes, v določenem roku zahteva razveljavitev oporoke.

13Tožeča stranka je na tej podlagi zahtevala ugotovitev neveljavnosti zapustnikove oporoke. Tak zahtevek pa je nepravilen. Citirani 61. člen ZD je materialnopravna določba, ki jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil in ne ugotovitve neveljavnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.

14Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo v preteklosti sicer mogoče zaslediti posamezne primere, ko je sodna praksa dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar pa odstopanj od zgoraj opisanega stališča v novejši sodni praksi ni več(2). Tudi sicer gre za stališče, ki je splošno sprejeto v pravni teoriji, določilo 61. člena ZD pa je, kot je že bilo pojasnjeno, tudi samo po sebi jasno in ne dopušča različnih razlag.

15Ugotovljena nesklepčnost pomeni, da tožnik s tožbenim zahtevkom kot ga je postavil, ne bi uspel, tudi če bi v postopku nastopali vsi nujni sosporniki. Kršitev, ki jo je sicer zagrešilo sodišče prve stopnje, zato v takšni situaciji ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

16Ker je pritožba glede na obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

----------------------------------------------

(1) prim. tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 44/2006 in II Ips 564/2004 ter stališče A. Galiča v članku „Načelo kontradiktornosti in subjektivne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, letnik 1999, stran 79

(2)Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 z dne 11.11.2010, odločbo VSL II Cp 3465/2011 in sodbo VSL II Cp 3410/2011 in druge