VSRS Sodba I Ips 7564/2010-91

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 7564/2010 z dne 2. 6. 2010 je bil obsojeni S. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 7564/2010 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje zagovorniki obsojenega S. M. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vložniki zahteve Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Navaja, da s spremembo obtožbe ni prišlo do kršitve določbe 344. člena ZKP ter posledično do vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Državna tožilka je obtožbo spremenila na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, podlaga za spremembo je bila izpoved priče na glavni obravnavi. Spremenjena obtožba je bila posredovana obrambi in na njeno prošnjo je bil tudi preložen že določen narok za glavno obravnavo. Glede na opisan potek dogodkov pa tudi ni prišlo do kršitve pravice do obrambe. V sodbi obeh sodišč tudi ni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj imata sodbi vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojeni se o njem ni izjavil, njegovi zagovorniki pa so v podani izjavi izrazili nestrinjanje z mnenjem vrhovne državne tožilke in vztrajali pri navedbah v zahtevi.

B.

5Zahteva zatrjuje, da je bila sprememba obtožbe opravljena v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP, ker se dejansko stanje navedeno v obtožnici ni spremenilo zaradi na glavni obravnavi izvedenih dokazov, saj ti v smeri razjasnitve dejanskega stanja niso doprinesli nič novega. Kršitev naj bi vplivala na zakonitost odločbe in hkrati tudi posegla v obsojenčevo pravico do obrambe in temeljna jamstva poštenega postopka.

6Glede na 344. člen ZKP sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo (npr. sodba I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010), da lahko tožilec spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Pri tem je državni tožilec vezan na istega obtoženca in na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

7V konkretni kazenski zadevi je bila zoper obsojenega prvotno vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja poneverbe v službi po prvem odstavku 263. člena KZ. Okrožna državna tožilka je obsojencu očitala, da je v času od dne 20. 6. 2006 do dne 9. 3. 2007 v Kočevju kot izvršitelj po dogovoru z dolžnikom M. d. o. o., in upnikom V. d. o. o., od dolžnikovega dolžnika družbe L. d. o. o., prejel skupno 8.845,84 EUR, ki bi jih moral izročiti upniku, pa ga z izjemo zneska 2.086,46 EUR ni, znesek 2.586,46 EUR, ki ga je dobil nakazanega po 3. 1. 2007, pa mu je zarubil Davčni urad zaradi davčnega dolga, s čimer je družbo A. d. o. o., oškodoval za 6.759,38 EUR, sebi pa pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 4.172,92 EUR. Okrožna državna tožilka je dne 22. 4. 2010 na sodišče posredovala pisno spremembo obtožbe Kt(1)2337/07-GR-ng. Iz končne besede državne tožilke (list. št. 204 spisa) izhaja, da je bila podlaga za spremembo obtožbe izpoved priče S., ki je na glavni obravnavi dne 21. 4. 2010 izpovedala, da je bil z obsojenim sklenjen dogovor, da denarne zneske zadrži na svojem računu do prejema vseh zneskov (list. št. 168 spisa). Po oceni tožilke tako obsojencu ni bilo mogoče več očitati protipravne prilastitve, ki je zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe po 263. členu KZ. Državna tožilka je dejanje pravno opredelila kot kaznivo dejanje nevestno delo v službi po 262. členu KZ ter kvalifikaciji primerno prilagodila opis oziroma zakonske znake kaznivega dejanja. Nova obtožnica je obsojencu očitala, da je dne 17. 5. 2006 na naslovu dolžnika M. d. o. o., kot izvršitelj v izvršilni zadevi upnika V. d. o. o., zoper dolžnika M. d. o. o., Ig 2006/153 kot uradna oseba v nasprotju z 69. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) s predstavnikom dolžnika M. d. o. o. in upnika V. d. o. o. sklenil dogovor, da dolžnik M. d. o. o. dolg obročno nakazuje na njegov transakcijski račun, čeprav bi moral zneske na podlagi 69. člena v zvezi s 63. členom Pravilnika, hraniti v sefu. Zaradi takšnega dogovora je družba L. d. o. o., na navedeni račun nakazala skupno 8.845,84 EUR, od tega je izvršitelj družbi V. d. o. o., izročil samo 2.086,46 EUR, pri tem pa za navedene zneske dolžniku tudi ni izročil pobotnice kot to določa 55. člen Pravilnika, moral in mogel pa bi predvideti, da ostalih prejetih zneskov družbi V. d. o. o., ne bo mogel izročiti, ker je davčni organ navedena sredstva zaradi davčnega dolga zarubil, s čimer je družbi A. d. o. o. (na katero je družba V. d. o. o., s cesijo prenesla svojo terjatev) povzročil za 6.759,38 EUR premoženjske škode. Spremenjena obtožba je bila posredovana obrambi, ki je predlagala preložitev že določenega naroka za glavno obravnavo. Sodišče je predlogu obrambe ugodilo in narok za glavno obravnavo preložilo. Na glavni obravnavi dne 2. 6. 2010 je obsojeni v zvezi s spremembo obtožnice podal dodaten zagovor (list. št. 194 spisa), v katerem je navedel, da ni nikomur povzročil škode, da o dogovoru med upnikom in dolžnikom ni vedel nič, vzpostavil je le kontakt med njima, denarna sredstva, ki jih je prejel, pa je hranil v sefu v dveh različnih kuvertah.

8Vrhovno sodišče glede na takšen potek dogodkov ugotavlja, da je državna tožilka obtožbo modificirala v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP. Tožilstvo je na podlagi dokazov neposredno izvedenih na glavni obravnavi, zlasti na podlagi izpovedbe priče S., drugače presodilo isti historični dogodek, temu ustrezno prilagodilo opis in pravno kvalifikacijo dejanja, očitek realizirane protipravne premoženjske koristi pa je ostal nespremenjen tudi v spremenjeni obtožbi. Obtožba temelji na istem historičnem dogodku, spremenjena so samo dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakonite znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po prvem odstavku 263. člena KZ.

9S spremembo obtožbe ni bila kršena niti obsojenčeva pravica do obrambe. Obsojeni je bil seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi okoliščinami obtožbe, imel je primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Zaradi vnaprejšnjega obvestila o spremembi obtožbe obsojeni tudi ni bil prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ni bil postavljen v položaj presenečenja. Obsojeni je imel na spremenjeno obtožbo možnost reagirati, to možnost je na glavni obravnavi dne 2. 6. 2010 izkoristil in v zvezi s spremembo podal dodaten zagovor, ki ga je sodišče prve stopnje pri presoji tudi upoštevalo (sodba sodišča prve stopnje, stran 5).

10Pod točko b in c zagovorniki pretežno ponavljajo pritožbene ugovore, da je izrek sodbe nerazumljiv in da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pregled izpodbijanih sodb pokaže, da imata izčrpne in razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da izreku prvostopenjske sodbe ni mogoče očitati, da je v nasprotju sam s sabo in z razlogi sodbe. Na očitek, da je bil obsojencu račun blokiran šele dne 7. 3. 2007 in da zato dne 17. 5. 2006 obsojeni ni mogel vedeti, da je njegov račun blokiran, je odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba sodišča druge stopnje, stran 5), Vrhovno sodišče pa temu stališču pritrjuje. Prav tako zmotno je stališče zahteve, da obrazložitev v nasprotju z izrekom zaključuje, da je zatrjevana škoda nastala zaradi opustitve ravnanja določenega v drugem odstavku 61. člena Pravilnika oziroma zaradi ravnanja v nasprotju s to določbo, medtem ko se obsojencu v izreku očita, da je do nastanka škode prišlo zaradi kršitve povsem drugih določb (69. člen v zvezi s 63. členom in 55. člen Pravilnika), sodba višjega sodišča pa tega nasprotja ne odpravi. Kot pravilno ugotavlja druga stopnja (sodba stran 5 - 6) iz obrazložitve sodbe prve stopnje jasno izhaja, s kakšnim ravnanjem je obdolženi kršil določbe 69., 63. in 55. člena Pravilnika. Z navajanjem 61. člen Pravilnika pa je sodišče prve stopnje le dodatno pojasnilo, da prepovedana posledica ne bi nastala, če bi obsojeni ravnal v skladu s predpisi.

11Očitek zahteve, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, ker je navedba v izreku, da bi obdolženi moral in mogel predvideti, da prejetih zneskov ne bo mogel izročiti upniku, ker je davčni organ navedena sredstva zarubil, elementarni znak zavestne malomarnosti, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da je obsojeni dejanje storil z direktnim naklepom, ni utemeljen. Za storitev kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ je potrebna naklepna oblika glede izvršitve dejanja, ob kateri storilec predvideva ali bi mogel in moral predvidevati, da lahko zaradi takšnega ravnanja nastane hujša kršitev pravic drugega ali (kot v konkretnem primeru) premoženjska škoda. Takšen odnos do posledice se približuje pojmu malomarnosti, vendar pomeni pri tem kaznivem dejanju le poseben subjektivni odnos storilca do posledice in ne vpliva na obliko krivde za to kaznivo dejanje (povzeto po M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 614). Glede na navedeno zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ni podano, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je obsojeni S. M. kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom ter ob tem ugotovilo tudi subjektiven odnos obsojenca do nastanka premoženjske škode. Zadostna je tudi obrazložitev glede obsojenčevega direktnega naklepa in nastanka večje škode kot znaka kaznivega dejanja (sodba sodišča prve stopnje, stran 9). Z navajanjem, da je časovna opredelitev dejanja nerazumljiva in da vzročna zveza med opustitvami in zatrjevano škodo ni obrazložena, zagovorniki napadajo dejanske zaključke sodišč prve in druge stopnje in uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni preizkusilo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Zagovorniki zatrjujejo tudi napačno razlago in uporabo določb 69., 63. in 55. člena Pravilnika in napačno razlago ter uporabo 69. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Stališče zahteve je, da obsojeni ni ravnal v nasprotju z 69. členom Pravilnika, ker je v konkretnem primeru prišlo do dogovora o prostovoljni izpolnitvi obveznosti, prostovoljna izpolnitev pa ni izvršilno dejanje, zato je obdolženi ravnal v skladu s 53. členom Pravilnika in prejetih denarnih zneskov ni hranil v sefu. Izdaja pobotnice po drugem odstavku 55. člena pa je obvezna v primerih neposrednega prevzema ali odvzema zneska, kar pa plačila na transakcijski račun niso.

13Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da tretji odstavek 63. člena Pravilnika (v obrazložitvi je napačno naveden 63. člen ZIZ) določa, da mora izvršitelj denarni znesek, ki ga pridobi v posameznem postopku izvršbe in zavarovanja do njegove izročitve strankam hraniti na način, ki je s tem Pravilnikom določen za hrambo gotovine. Način hrambe gotovine pa določa 69. člen Pravilnika, ki predpisuje hrambo gotovine v sefu. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Višjega sodišča, da to velja tudi za izpolnitve v okviru prostovoljne izpolnitve (sodba stran 5), saj bi v nasprotnem primeru obšli namen, ki ga je zakonodajalec s tako ureditvijo zasledoval, to je da izvršitelj v sefu hrani vse stvari, ki jih je prejel od dolžnika in so namenjene upniku ter jih ne izroči takoj upniku, ker se drugače lahko zgodi (kot se je v konkretnem primeru), da s temi stvarmi ne bo mogel razpolagati, ko bi bilo to potrebno. Napačno in neživljenjsko pa je tudi stališče zahteve, da pri plačilih na transakcijski račun ne gre za neposredni prevzem oziroma odvzem zneska po drugem odstavku 55. člena Pravilnika. Kršitev 69. člena ZIZ ni konkretizirana, zato Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni preizkusilo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve postopka, na katere se sklicujejo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane. Zahteva se po vsebini sklicuje tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

15Na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.