VSK sklep II Ip 208/2012

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe, ki se glasi na prepoved tam navedenim organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovih računov denarnega zneska v višini 18.074,40 EUR; z rubežem premičnin – motornih vozil po seznamu iz 2. točke predloga, z vpisom rubeža v register zastavnih pravic na premičninah pri AJPES-u ter z vpisom zastavne pravice, ter prepoved obremenitve in odsvojitve delnic, vpisanih v Centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev pri KDD (po seznamu iz 3. točke predloga); II.) odločilo, da nosi upnik sam stroške postopka s predlagano predhodno odredbo.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlagal njegovo razveljavitev. Opozarja, da kot upnik razpolaga samo s sklepom o dedovanju in javno dostopnimi podatki, ki jih je mogoče pridobiti v RS. Zapuščinsko sodišče je ugotovilo vrednost , ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku in po ZST-1 sodne takse za sklep o dedovanju ni odmerilo in pobralo, ker čiste zapuščine ni. Čista zapuščina je celotno premoženje – njegova vrednost, zmanjšano za bremena premoženja in če je vrednost premoženja večja kot so bremena zapuščine, je ta del čista zapuščina. Upnik torej nima razloga da dvomi v ugotovitev sodišča, da kljub nekaj lokalom na elitnih lokacijah, kot to navaja sodišče, ni čiste zapuščine – oziroma v jeziku bilanc, bilanca je negativna. Zatorej transakcijski računi izkazujejo, da je matematično stanje negativno: upoštevajoč vsa stanja na računih je stanje – 91.998,78 EUR. Pri motornih vozilih, od tega sta dve najnovejši vozili v skupni vrednosti 77.000 EUR, je vpisan lisingodajalec, kar pomeni, da obstaja leasing pogodba, ostala neobremenjena vozila so vredna dobrih 21.000 EUR in lahko dedič z njimi prosto razpolaga. Vrednosti vozil so samo ocenjene, kar ne pomeni, da ne more biti njihova vrednost bistveno nižja. Po vedenju upnika pa naj bi obstajalo še eno športno vozilo višjega cenovnega razreda. Ob upoštevanju negativnega stanja na računih, vrednosti neobremenjenih vozil in vrednosti delnic (28.166,14 EUR), je stanje še vedno negativno (-41.832,50 EUR). Navaja, da sodišče razpolaga z javnimi podatki, kot so vrednost nepremičnin po GURS-u, ki so bila predmet dedovanja, skupaj 677.986 EUR, hipoteke pa znašajo 1.605.376,30 EUR. Torej drži, da čiste zapuščine ni, ker so terjatve večje, kot je vrednost nepremičnin. Prav tako je sodišče lahko ugotovilo, da so terjatve že zapadle. Poslovni podatki za okrepčevalnice (bilance) so zadnji objavljeni za leto 2010, po katerih je izkazanega dobička 194.511 EUR, podatki so stari leto in pol in niso merodajni za današnje stanje, z aktualnimi podatki pa upnik ne more razpolagati. V nadaljevanju navaja znesek terjatev, zavarovanih s hipotekami in znesek, ki bo zapadel do konca leta ter dodaja, da četudi se dobiček poveča za 100 %, kar ob recesiji v RS dejansko ni mogoče, ne zadošča za pokritje teh obveznosti. Upnik se torej ne more poplačati v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnin, ker se pred njim poplača hipotekarni upnik. Tudi ni nobenega zagotovila, da bo dedinja upravljala vseh pet gostinskih lokalov v enakem obsegu kot pokojni.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Poleg obstoja še neizvršljive odločbe sodišča, ki glasi na denarno terjatev, je skladno s 1. odst. 258. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pogoj za izdajo predhodne odredbe, tudi s strani upnika izkazana za verjetno nevarnost, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Za razliko od pogojev za izdajo začasne odredbe, mora upnik za izdajo predhodne odredbe izkazati obstoj takšnega objektivnega premoženjskega stanja dolžnika, ki upniku potencialno onemogoča ali otežuje poplačilo.

Pri zatrjevanju obstoja pogoja verjetne nevarnosti za ogrožanje poplačila, je upnik v obravnavanem primeru izhajal iz dejstva, da sodišče v zapuščinskem postopku dedinjam ni odmerilo sodne takse, ker je ugotovilo, da ni čiste zapuščine. Vendar pa ta okoliščina za predmetno zadevo ne more biti edina merodajna, glede na to, da pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ena od dedinj podedovala tudi dejavnost samostojnega podjetnika s petimi restavracijami oziroma okrepčevalnicami na elitnih lokacijah, in v zvezi s tem sam navaja, da v poslovnih podatkih za leto 2010 te izkazujejo dobiček v znesku 194.511,00 EUR. Ravno tako pa v pritožbi tudi sam izpostavlja vrednost podedovanih delnic (28.166,14 EUR) in neobremenjenih motornih vozil (21.000,00 EUR), vse navedeno pa negira upnikove trditve o obstoju nevarnosti, da njegova terjatev ne bo poplačana. Primerjave o vrednosti podedovanih nepremičnin z vrednostjo hipotek, s katerimi so obremenjene (in da so terjave hipotekarnih upnikov trikrat večje kot pa znaša vrednost nepremičnin), je upnik navajal šele v pritožbi in glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.