UPRS sodba II U 227/2011

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kulturo št. 4110-1/2010-94 z dne 12 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ministrstvo za kulturo je z izpodbijano odločbo zavrnilo vlogo tožeče stranke, vloženo na podlagi javnega razpisa za izbiro občinskih investicij na področju kulture, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 97/2010, za investicijo Knjižnica Lenart – investicijsko vzdrževalna dela, ker se ni uvrstila za sofinanciranje. Iz obrazložitve izhaja, da je na naveden javni razpis prispelo 55 vlog. Strokovna komisija je vsebinsko obravnavala 51 vlog, 4 pa so bile zavržene. Projekte je ocenjevala strokovna komisija v skladu s Pravilnikom o strokovnih komisijah (Uradni list RS, št. 109/2002 s spremembami). Projekti so bili ocenjeni na osnovi ocenjevalnih listov in so dosegli od 79 do 48 točk. O rezultatih ocenjevanja, o uvrstitvi investicij za sofinanciranje oziroma o zavrnitvi so bile občine obveščene in so glede tega imele možnost vložiti ugovor. Po prejemu ugovorov nekaterih občin je komisija vloge ponovno obravnavala in presodila o utemeljenosti ugovorov, ter določila končni vrstni red uvrstitve vlog. Na osnovi vrstnega reda so se občinam dodelila sredstva do izčrpanja razpoložljivih sredstev v letu 2011. Sredstva bo prejelo 12 občin, od katerih je zadnja uvrščena prejela 67 točk. Vloga tožeče stranke je bila ocenjena s 66 točkami. Tožeča stranka je vložila ugovor na število dodeljenih točk po prvem sklopu, to je število prebivalstva, za katerega je prejela 6 točk. Po prejemu ugovora je komisija vlogo ponovno obravnavala. Tožena stranka navaja, da je komisija pri sklopu 1 – število prebivalstva upoštevala število prebivalstva občine, predlagateljice projekta in ne prebivalstva sosednjih občin, ki knjižnico tudi obiskujejo. Ugovor občine, da bi bilo treba upoštevati tudi število prebivalstva sosednjih občin, ni sprejemljiv. Število prejetih točk tako ostaja nespremenjeno, to je 66 točk. Glede na to se vloga tožeče stranke ni uvrstila za sofinanciranje.

Tožeča stranka v vloženi tožbi izpodbija oceno svoje vloge po prvem kriteriju, to je po kriteriju število prebivalstva, po katerem je prejela 6 točk. Tožeča stranka zatrjuje, da je potrebno pri tem kriteriju upoštevati vse prebivalce, katerih potrebe pokriva knjižnica in ne samo občane občine prijaviteljice na javni razpis. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na Odlok o ustanovitvi Javnega zavoda knjižnica Lenart, objavljen v MUV št. 22/2007 dne 10. 8. 2007, ki je pričel veljati 18. 8. 2007 (v nadaljevanju Odlok) in iz katerega izhaja, da sta ustanoviteljici knjižnice Lenart tožeča stranka s 76 % ustanoviteljskim deležem in Občina Sveta Trojica s 24 % ustanoviteljskim deležem. Poslanstvo knjižnice je, kot izhaja iz 2. člena Odloka, trajno in nemoteno izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, ki se opravlja na območju Občine Lenart in Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, na podlagi sklenjenih pogodb pa tudi v občinah Benedikt, Cerkvenjak, Sveta Ana in Sveti Jurij v Slovenskih goricah, kakor tudi v drugih občinah. Občina Lenart ima po podatkih Statističnega urada RS, ki so javno dostopni na njihovi spletni strani, po stanju na dan 1. 7. 2010 8.093 prebivalcev, Občina Sveta Trojica pa 2.103 prebivalce, torej imata skupaj 10.196 prebivalcev. Razen tega ima Občina Benedikt 2.367 prebivalcev, Občina Cerkvenjak 2.051 prebivalcev, Občina Sveta Ana 2.367 prebivalcev in Občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah 2.107 prebivalcev. Skupaj imajo te občine 19.109 prebivalcev. Tožeča stranka bi torej po tem kriteriju morala prejeti 10 točk in ne 6, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka zatrjuje, da je izpodbijana odločba tudi neobrazložena, saj iz nje ni razvidno, na kakšno pravno podlago je tožena stranka oprla svojo odločitev, da se točke za število prebivalstva podelijo samo glede na število prebivalstva Občine Lenart. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da se tožeči stranki za investicijo Knjižnica Lenart dodeli 70 točk, s čimer se vloga tožeče stranke uvrsti v sofinanciranje po predmetnem javnem razpisu oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za kulturo v ponoven postopek.

Odgovor na tožbo je za toženo stranko vložil generalni sekretar na Ministrstvu za kulturo A.A. Vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Po prejemu odgovora na tožbo je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo, v kateri opozarja, da je odgovor na tožbo vložil generalni sekretar A.A., ki za zastopanje ni predložil ustreznega pooblastila, niti ni navedel pravne podlage, na podlagi katere je (če sploh je) pooblaščen za opravo dejanj v predmetni zadevi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odgovor na tožbo zavrže. Razen tega pa tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah iz tožbe in meni, da bi po kriteriju število prebivalstva morala biti njena vloga ocenjena z 10 točkami, saj pokriva potrebe več kot 17.000 prebivalcev in bi tako skupaj morala prejeti 70 točk.

Tožba je utemeljena.

Glede očitka tožeče stranke, da je odgovor na tožbo za toženo stranko podpisala oseba, ki za to ni imela pooblastila, sodišče ugotavlja, da navedeno drži. Odgovor na tožbo je za toženo stranko, to je Republiko Slovenijo, ki jo v skladu s 17. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zastopa Ministrstvo za kulturo, podpisal generalni sekretar. Pri tem ni predložil nobenega pooblastila. Zakon o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) v 16. členu določa, da ministrstvo predstavlja minister. Za nadomeščanje lahko minister v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZDU-1 pooblasti državnega sekretarja. V ministrstvu se v skladu z zakonom, ki ureja položaj javnih uslužbencev, imenuje tudi generalni sekretar (prvi odstavek 19. člena ZDU-1), ki vodi strokovno delo na področju upravljanja s kadrovskimi, finančnimi, informacijskimi in drugimi viri, ter pomaga ministru pri koordinaciji med notranjimi organizacijskimi enotami ministrstva. Iz navedenega sledi, da generalni sekretar ni pooblaščen za zastopanje ministrstva. Sodišče odgovora na tožbo sicer ni zavrglo, kot predlaga tožeča stranka, saj zato v ZUS-1 ni podlage, glede na to, da je odgovor na tožbo vložila oseba, ki za to ni imela pooblastila, pa sodišče odgovora na tožbo pri odločanju ni upoštevalo, vpogledalo pa je predloženi spis.

Tožeča stranka je vložila vlogo na javni razpis za izbiro občinskih investicij na področju kulture, ki se bodo začele izvajati leta 2011 in bodo sofinancirane iz proračuna Ministrstva za kulturo v letih trajanja investicije, ter vključene v načrt razvojnih programov. Predmet razpisa je izbira občinskih investicij na področju kulture v letu 2011, razpis pa vključuje občinsko kulturno infrastrukturo, to je splošne knjižnice in kulturne domove. Javni razpis za sofinanciranje občinskih investicij na področju kulture se razpisuje za investicije, ki presegajo pomen, ki ga imajo za lokalne skupnosti oziroma zaradi skladnega razvoja Slovenije in je to v javnem interesu države. Pogoji za sodelovanje na razpisu so določeni v 2. točki razpisa, kriteriji ocenjevanja pa v 5. točki javnega razpisa.

V obravnavani zadevi je sporna ocena vloge tožeče stranke po prvem kriteriju, ki je število prebivalstva. Ministrstvo se je v izpodbijani odločbi postavilo na stališče, da se po tem kriteriju upošteva število prebivalstva občine – predlagateljice projekta in ne prebivalci sosednjih občin, ki knjižico tudi obiskujejo. Stališče tožeče stranke je drugačno. Pri tem izhaja iz razpisne dokumentacije, v kateri je tudi ocenjevalni list za prijave na razpis za splošne knjižnice, kjer je kriterij število prebivalstva razdelan tako, da je v njem določeno število točk, ki ga prejme vloga glede na število prebivalcev, katerih knjižnične potrebe pokriva knjižnica. V razpisni dokumentaciji je tako določeno, da, če knjižnica pokriva potrebe do 3.000 prebivalcev, se vloga oceni s 3 točkami, če knjižnica pokriva potrebe več kot 3.000 prebivalcev, se vloga oceni s 6 točkami (tako je bila ocenjena vloga tožeče stranke), če knjižica pokriva potrebe več kot 10.000 prebivalcev, se vloga oceni z 8 točkami in če knjižnica pokriva potrebe več kot 17.000 prebivalcev se vloga oceni z 10 točkami. V primeru, ko knjižnica pokriva potrebe več kot 30.000 prebivalcev, se takšna vloga oceni z 12 točkami. Tožeča stranka meni, da bi bilo treba pri ocenjevanju njene vloge upoštevati, da sta ustanoviteljici Knjižnice Lenart, kot izhaja iz Odloka o ustanovitvi Javnega zavoda Knjižnica Lenart, objavljenega v MUV št. 22/2007 (v nadaljevanju Odlok), Občina Lenart s 76 % ustanoviteljskim deležem in občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah s 24 % ustanoviteljskim deležem. Razen tega se poslanstvo knjižnice, ki je trajno in nemoteno izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, razen na območju občin ustanoviteljic, na podlagi sklenjenih pogodb opravlja tudi v Občinah Benedikt, Cerkvenjak, Sveta Ana in Sveti Jurij v Slovenskih goricah (2. člen Odloka). V svoji prijavi na razpis je tožeča stranka navedene okoliščine temeljito in izčrpno opisala. Tako je navedla podatke o številu prebivalstva v vseh navedenih občinah, podatke o članih Knjižnice Lenart po posameznih občinah in podatke o aktivnih članih Knjižnice Lenart po posameznih občinah. Po posameznih občinah je navedla tudi podatke o številu novih članov knjižnice v letu 2009, ter podatke o obisku Knjižnice Lenart v letu 2009. Iz predloženih podatkov tako izhaja, da je od aktivnih članov Knjižnice Lenart po stanju na dan 31. 12. 2009 delež aktivnih članov iz Občine Lenart 47 %, delež aktivnih članov iz ostalih občin pa znaša 53 %. Iz podatkov o obisku Knjižnice Lenart v letu 2009 izhaja, da so 60 % obiskov Knjižnice Lenart opravili člani iz Občine Lenart, 40 % obiskov pa so predstavljali člani iz ostalih občin. Vse navedeno pa kaže na to, da pokriva Knjižnica Lenart potrebe po knjižničnih storitvah tako za prebivalce Občine Lenart, v pomembnem deležu pa tudi za prebivalce ostalih občin, tako soustanoviteljice Občine Sveta Trojica kot tudi ostalih občin, za katere izvaja svojo dejavnost po pogodbah, to je občino Benedikt, Cerkvenjak, Sveta Ana in Sveti Jurij.

Kot izhaja iz javnega razpisa, je bil namen javnega razpisa sofinanciranje občinskih investicij na področju kulture za investicije, ki presegajo pomen, ki ga imajo za lokalne skupnosti, oziroma zaradi skladnega razvoja Slovenije in je to v javnem interesu države. Gotovo je za prebivalce manjših občin prav tako pomembno, da lahko uporabljajo knjižnične storitve kot za prebivalce večjih občin, in gotovo si občina z nekaj nad 2.000 prebivalci ne more omisliti lastne knjižnice, saj to ne bi bilo ekonomsko smotrno, niti takšna knjižnica ne bi mogla biti opremljena tako, da bi nudila dovolj širok izbor knjig in drugega gradiva, saj so potrebe prebivalcev tudi v manjših občinah nedvomno lahko zelo različne. Gotovo je tako rešitev, do katere so prišle zgoraj navedene občine, ki potrebe prebivalstva po knjižničnih storitvah zadovoljujejo z eno knjižnico, ki deluje na tem območju, to je Knjižnico Lenart, optimalna. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da ne gre samo za to, da tudi prebivalci sosednjih občin „knjižnico obiskujejo“, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, ampak so pokrivanje potreb po knjižničnih storitvah v Knjižnici Lenart za prebivalce zgoraj navedenih sosednjih občin občine izrecno zagotovile z Odlokom in pogodbami. Knjižnica Lenart je torej knjižnično dejavnost glede na 2. člen Odloka dolžna izvajati tudi za prebivalce teh sosednjih občin.

Da ta knjižnica ni namenjena samo prebivalcem občine Lenart in je njen namen prav v tem, da nudi knjižnične storitve tudi prebivalcem navedenih sosednjih občin, pa izhaja tudi iz zgoraj navedenih podatkov, po katerih prebivalci sosednjih občin predstavljajo 53 % aktivnih članov in 40 % obiska. Tako se pokaže razlaga tožeče stranke, da je treba pri ocenjevanju vloge upoštevati samo prebivalce občine prijaviteljice, v nasprotju z namenom razpisa samega. Na ta način se namreč manjšim občinam že v izhodišču zmanjšujejo možnosti za uspeh na javnem razpisu, kar gotovo ni namen tega razpisa. Prav nasprotno, namen javnega razpisa je prav skladen razvoj Slovenije, kar pomeni da morajo imeti možnost za uspeh tudi manjše občine. Glede na zgoraj navedeno je po presoji sodišča nepravilen zaključek iz izpodbijane odločbe, da je treba pri kriteriju število prebivalstva upoštevati samo prebivalce tožeče stranke, saj je bila Knjižnica Lenart ustanovljena zato, da pokriva potrebe prebivalcev občin Lenart, Sveta Trojica, Benedikt, Cerkvenjak, Sveta Ana in Sveti Jurij.

Ker so bili pri izdaji izpodbijane odločbe napačno tolmačeni razpisni pogoji, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je moralo sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ugotoviti število prebivalcev, katerih potrebe po knjižničnih storitvah pokriva Knjižnica Lenart, in nato ponovno odločiti o vlogi tožeče stranke.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).