VDSS sodba Pdp 1009/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi:
„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:
1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločba št. ... z dne 2. 2. 2011 se odpravita.
2. Ugotovi se, da ima tožeča stranka s toženo stranko na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 9. 1001 od 1. 9. 1991 dalje sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.“
3. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da ima tožnik s toženo stranko na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 9. 1991 od 1. 9. 1991 dalje sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 284,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (3. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja , da je 92. čl. ZObr, ki določa starostno omejitev 45 let, specialnejši predpis v odnosu do ZSSloV, ki ga je potrebno uporabiti za primer sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. ZObr in ZSSloV se med seboj ne izključujeta, poleg tega pa ni mogoče slediti navedbam tožnika, da 92. čl. ZObr velja za vojake na splošno, 95. čl. ZSSloV pa le za pripadnike, ki so se zaposlili v stalni sestavi pred 14. 1. 1995 in do uveljavitve ZSSloV niso sklenili pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v delu, kjer je sodišče razveljavilo sklep št. ... z dne 2. 9. 2010, ki ga tožnik ni izpodbijal. Med strankama spora ni bilo sporno, da ima tožnik pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas. Zato tožnik niti nima pravnega interesa za tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in bi moralo sodišča ta del zahtevka zavreči. Dejstvo, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas izhaja tudi iz pogodbe, ki je bila tožniku ponujena v podpis, ter sklepa z dne 13. 7. 2011. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kjer je ugotovilo, da je bilo z izpodbijanim sklepom omejeno trajanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi najdalj do dopolnjenega 45. leta starosti. Tožena stranka se ne strinja z opredelitvijo spornega pravnega vprašanja, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje. Sporno pravno vprašanje je bilo le, ali je starostna omejitev, ki je bila določena v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zakonita ali ne oziroma ali lahko tožnik še po dopolnjenem 45. letu opravlja dela in naloge vojaka ali pa lahko po tej starosti v Slovenski vojski opravlja kakšna druga dela in naloge. Dejstvo je namreč, da so pripadniki Slovenske vojske vojaki, podčastniki, častniki, višji in nižji vojaški uslužbenci ter tudi civilne osebe. Za opravljanje vojaške službe je potrebna posebna telesna in duševna sposobnost, ki je pogojena z ustrezno starostjo. Vojaki opravljajo fizično najzahtevnejša dela, zaradi česar je nepredstavljivo, da bi te osebe še tik pred upokojitvijo opravljale dela in naloge vojaka. Po mnenju tožene stranke iz določb ZSSloV in ZObr ter odločbe Ustavnega sodišča jasno izhaja, da vojaki, ki jih obravnava 95. čl. ZSSloV po 45. letu še vedno ostanejo zaposleni v Slovenski vojski, vendar ne kot vojaki. Glede na izpolnjevanje pogojev lahko spremenijo status bodisi v civilne osebe bodisi v vojaške uslužbence. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, vendar pa je sodišče prve stopnje pri sprejetih odločitvah, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskim in pravnimi razlogi.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je razveljavilo sklep št. ... z dne 2. 9. 2010, ki ga tožnik ni izpodbijal. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni razveljavilo tega sklepa, temveč je razveljavilo sklep št. ... z dne 13. 7. 2009.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo v delu zahtevka, v katerem zahteva ugotovitev, da ima s toženo stranko že od dne 1. 9. 1991 dalje sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavreči (274. člen ZPP). Ugotovitvena tožba je namreč dopustna tudi, če je to določeno s posebnim predpisom (drugi odstavek 181. člena ZPP). Takšen predpis je tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 47/2002 s spremembami), ki v 100.a členu izrecno predvideva možnost sodnega varstva zoper odločitve tožene stranke. Pravnega interesa zato tožniku v tem primeru ni treba zatrjevati oziroma izkazovati, saj je ta podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil (glej smiselno npr. odločitev pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1351/2007 z dne 1. 2. 2008 in VS RS VIII Ips 91/2008 z dne 8. 3. 2010 in VIII Ips 321/2007, z dne 22. 4. 2008). Če torej zakon daje delavcu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja in se ne ugotavlja.

Ne drži pritožbena navedba, da med strankama ni bilo sporno, da ima tožnik pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar naj ne bi imel pravnega interesa za tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Kljub temu, da dejstvo, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, nedvomno izhaja iz pogodbe, ki je bila tožniku ponujena v podpis v letu 2009 (A3), ter sklepa z dne 13. 7. 2011, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni jasno soglašala s stališčem tožnika, da na podlagi sklepa z dne ... z dne 13. 7. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011 ohranja delovno razmerje za nedoločen čas, ki se je med strankama sicer vzpostavilo dne 1. 9. 1991 z odločbo št. … z dne 7. 9. 1991, in to tudi po izpolnitvi pogoja iz 92. čl. ZObr (starosti 45 let). Iz navedb tožene stranke, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje ni razvidno, da se zaveda obveznosti, ki izhajajo iz 95. čl. Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007), 92. čl. ZObr ter odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, to je, da je tožnik nesporno v delovnem razmerju za nedoločen čas, kar pomeni, da tudi po 45. letu še vedno ostaja zaposlen v Slovenski vojski, in ga bo zato tožena stranka dolžna po izpolnitvi pogoja iz 92. čl. ZObr razporediti na drugo ustrezno delovno mesto.

Zato je v konkretnem primeru sprejemljiva ugotovitev, da je tožena stranka ogrožala tožnikove pravice iz pravnega (delovnega) razmerja, ki se je vzpostavilo na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 9. 1991 v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011, saj ni jasno in nedvoumno trdila, da je tožnik na podlagi teh aktov pri toženi stranke zaposlen za nedoločen čas, in to tudi po tem, ko bo izpolnil pogoj iz 92. čl. ZObr (starost 45 let). Da je podan pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo, mora biti negotovost in s tem ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja tožene stranke. Glede na to, da tožena stranka zgoraj navedenega pravnega (delovnega) razmerja ni zatrjevala v gornjem smislu, je bil tožnikov pravni položaj nedvomno ogrožen, zato ima tudi iz tega razloga pravni interes za ugotovitveno tožbo.

Stranki sta na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 9. 1991 vzpostavili delovno razmerje za nedoločen čas za dela in naloge vojaškega policista. Iz 1. odst. 1. čl. pogodbe o zaposlitvi (A3), ki je tožnik ni podpisal, izhaja, da ima s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Enako izhaja iz 3. tč. izpodbijanega sklepa št. ... z dne 13. 7. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011. Tožnik je torej s toženo stranko na podlagi odločbe št. ... z dne 7. 9. 1991 v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011 od 1. 9. 1991 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Drugo vprašanje pa je tožnikovo delovno mesto. Upoštevaje dosledno izpeljan pogodbeni koncept, kot izhaja iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s sprememb.), delavec, ki je v delovnem razmerju za nedoločen čas, ne more imeti hkrati (z istim delodajalcem) sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja določenega dela. Prav to pa je bilo, kot izjema od tega splošnega pravila, določeno v prehodni določbi 95. čl. ZSSloV in sicer izključno za tiste pripadnike, ki so se zaposlili v stalni sestavi pred 14. januarjem 1994, in do uveljavitve tega zakona niso sklenili pogodb o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe. Upoštevajoč določbo 95. čl. ZSSloV v zvezi z 92. čl. ZObr-C za te pripadnike (v kolikor so vojaki), kamor spada tudi tožnik, velja, da sklenejo pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje, ki traja nedoločen čas, vendar za delo vojaka le do 45. leta starosti. Po izpolnitvi tega pogoja iz 92. čl. ZObr bo zato tožnik glede na 95. čl. ZSSloV v zvezi z 92. čl. ZObr in upoštevajoč zgoraj citirano ustavno odločbo ter nenazadnje sklep tožene stranke z dne 13. 7. 2009, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, tožena stranka pa mu bo dolžna ponuditi drugo ustrezno delovno mesto. V kolikor tožena stranka s takšnim delovnim mestom ne bo razpolagala, bodo tožniku šle enake pravice, kot vsem drugim presežnim delavcem, zaposlenim v državni upravi (na obrambnem področju) za nedoločen čas.

Glede na zgoraj obrazloženo je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je določba 95. čl. ZSSloV kot lex posterior in kot lex specialis derogirala določbo druge alineje prvega odstavka 92. čl. ZObr, ki za vojake uvaja starostno omejitev 45 let. Medtem ko 2. odst. 95. čl. ZSSloV govori o prenehanju delovnega razmerja vojaškim osebam na splošno, ZObr ureja trajanje pogodbe o zaposlitvi za opravljanje točno določenega dela, kar pa v konkretnem primeru ni ekvivalentno, kot izhaja iz 10. tč. obrazložitve te sodbe.

Ker je sodišče prve stopnje glede tega napačno uporabilo materialno pravo, je tudi zmotno zaključilo, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011, ki tožniku priznava delovno razmerje za nedoločen čas, vendar za delo vojaka le do 45-leta starosti, nezakonit. Tožnik je nedvomno pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 7. 9. 1991 dalje. Temelj takšnega delovnega razmerja so odločbe št. ... z dne 7. 9. 1991 v zvezi s sklepom tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločbo št. ... z dne 2. 2. 2011. Te pravice tožniku nihče ne odreka, kar je nenazadnje razvidno tudi iz pritožbenih navedb tožene stranke, po katerih med strankama ni dvoma o tem, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP ter tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevala tako 95. čl. ZSSlov in 92. čl. ZObr, kot tudi ustavno odločbo U-I-101/95.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je moralo v skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločati tudi o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožnik iz razloga, ker v sporu ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo še o priglašenih pritožbenih stroških obeh strank. Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar glede na določbo petega odst. 41. čl. ZDSS-1 kot delodajalec, sama krije stroške pritožbenega postopka, ne glede na izid pravde. Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).